Srečamo celo domnevnega Forresta Gumpa: umetnostni kritik Robert Hughes je Andyja Warhola označil za običajnega butlja, drugim pa se je Andyjeva nedostopnost, nekomunikativnost zdela znak nečesa 'višjega'. Andy
Srečamo celo domnevnega Forresta Gumpa: umetnostni kritik Robert Hughes je Andyja Warhola označil za običajnega butlja, drugim pa se je Andyjeva nedostopnost, nekomunikativnost zdela znak nečesa 'višjega'. Andy "ima sporočilo", Andy "ve". Tudi Forrest Gump v enem trenutku "ve" in "ima sporočilo". Tako se namreč zdi njegovim 'učencem', ko ga zasledujejo na teku po Ameriki. Foto: EPA

Torej nekaj že je zadaj.

Že to, da je toliko tuhtal, je vredno občudovanja.

Ker je toliko tuhtal, je tole nekaj vrednega.

Mate Mozeg, mogočni mislec, je lik iz stripa Kostje Gatnika. V kratki zgodbi vidimo, kako Mate sedi za mizo v gostilni in … tuhta … tuhta … Potem naroči govejo juho, zrezek in krompir.

Bistva štosa ni treba na dolgo razlagati: dolg razmislek ne pomeni sam po sebi ničesar. So ljudje, ki dolgo razmišljajo in pridejo do izjemnih spoznanj. So pa tudi ljudje, ki dolgo ždijo in odkrijejo … toplo vodo.

Ko se srečata umetnik Mate Mozeg in kustos Barni, se zgodi 'sodobna umetnost'. Manjka publika. Publiko najde 'sodobna umetnost' takole. Pomagamo še mediji, in sicer takole. In sistem je končan.

Prav Mate Mozeg in Barni so v letih po drugi svetovni vojni letih prevzeli proizvodnjo in recepcijo umetnosti. Srečamo celo domnevnega Forresta Gumpa: umetnostni kritik Robert Hughes je Andyja Warhola označil za običajnega butlja, drugim pa se je Andyjeva nedostopnost, nekomunikativnost zdela znak nečesa 'višjega'. Andy "ima sporočilo", Andy "ve". Tudi Forrest Gump v enem trenutku "ve" in "ima sporočilo". Tako se namreč zdi njegovim 'učencem', ko ga zasledujejo na teku po Ameriki. Mimogrede: Michael Jackson ni vzporeden Warholu samo morfološko (ponavljanje sladkih melodij, ponavljanje sladkih motivov …), pač pa tudi karakterno. Oba sta se zdela čustveno povsem neodzivna, inducirana, verjetno tudi precej infantilna.

Michelle Marder Kamhi se v knjigi Kdo pravi … sprašuje, kako to, da so se izdelki Malevičev, Mondrianov, Newmanov (pa seveda tudi Warholov, Manzonijev …) znašli v najpomembnejših muzejih po svetu. Gre namreč za inferiorne izdelke, ki spadajo v območje dekoracije. Ti umetniki so kot Mate Mozeg, ki po dolgem razmisleku pride do … krompirja in juhe: geometrijskih likov ali križev na podlagi (Malevič), rumenih, modrih in rdečih pravokotnikov, obrobljenih s črno (Mondrian), ali enobarvnih sten s kakšno vertikalo (Newman).

Tisti, ki nakladajo o nekakšnih (velikih) mislih in idejah, ki so menda zadaj za izdelki omenjenih in številnih drugih umetnikov, naj prisotnost teh misli in idej dokažejo - z nečim manifestnim. Tisto, kar je manifestirano in manifestno namreč kaže, da je bil na delu samo … Mate Mozeg.