Lewis Hamilton je bil tudi letos v središču pozornosti. Foto: Reuters
Lewis Hamilton je bil tudi letos v središču pozornosti. Foto: Reuters
Lewis Hamilton
Postal je tretji voznik, ki se lahko pohvali s petimi naslovi svetovnega prvaka. Foto: Reuters
Sebastian Vettel
Sebastian Vettel je v celotni sezoni naredil preprosto preveč napak. Ob dejstvu, da ni imel superiornega vozila, je bila vsaka napaka napaka preveč. Foto: Reuters

Sebastian Vettel je pri le 26 letih osvojil četrti zaporedni naslov prvaka, imel je dominantni avtomobil in bil na vrhuncu svojih moči. A karte se hitro obrnejo – štiriletni primat Red Bulla se je obrnil v petletno prevlado Mercedesa, v tem obdobju je Lewis Hamilton osvojil glavnino prvenstev in se po razpletu na dirki za VN Mehike lahko pohvali s petimi naslovi svetovnega prvaka.

DirkačLeta#
Michael Schumacher1994–1995, 2000–20047
Juan Manuel Fangio1951, 1954–19575
Lewis Hamilton2008, 2014–15, 2017–185
Alain Prost1985–1986, 1989, 19934
Sebastian Vettel2010–2013 4
Jack Brabham 1959–1960, 19663
Jackie Stewart1969, 1971, 19733
Nicki Lauda1975, 1977, 19843
Nelson Piquet1981, 1983, 19873
Ayrton Senna1988, 1990–19913

Hamilton je v eni statistiki že ujel Michaela Schumacherja, med prvim in zadnjim naslovom svetovnega prvaka je pri obeh minilo natanko desetletje, kar pomeni, da sta oba res dolgo zaznamovala svoje obdobje formule ena in nista izkoristila dobrega materiala le pri enem moštvu.

Začetek sezone je obetal napet obračun med obema protagonistoma, ki naj bi svetovnega prvaka okronal šele na finalu v Abu Dabiju, a je Hamilton v drugi polovici sezone tehtnico popolnoma potegnil na svojo stran in (neopredeljene) navijače oropal napetega zaključka. Ko je Britanec pridno nabiral prednost, se je Vettel razburjal, da nikoli v sezoni ni imel boljšega avtomobila, a analiza ne potrjuje čisto njegovih besed.

Vettel je ne nazadnje vodil po prvi polovici sezone, po desetih dirkah je imel namreč na računu osem točk več od Hamiltona. Njegova prednost bi bila lahko precej višja, a je delal nemalo napak in izgubljal številne točke. Na prvih desetih dirkah sta si razdelila po štiri najboljša štartna izhodišča. V drugi polovici sezone je Mercedes izpilil svoj paket in na zadnjih osmih dirkah kar šestkrat osvojil pole position, razmerje zmag pa je popolnoma prešlo na stran Hamiltona. Voznik s številko 44 je spet potrdil najmočnejšo lastnost – ko preide v vodstvo, ga le stežka izpusti iz rok. Psihično izredno stabilen je znal unovčiti najboljši material, Vettel pa se je ubadal z novimi slabimi dirkami (v drugi polovici je zmagal le v Belgiji).

V tej vrlini sta si oba v resnici zelo podobna, tudi Vettel zna načeloma dobro držati vodstvo, a to velja predvsem za obdobje, ko je popolnoma verjel in zaupal v motor, ki ga je upravljal. Ni skrivnost, da je večino obdobja v Red Bullu imel najboljše vozilo. Takrat so bile tudi njegove predstave najboljše, napak pa skoraj ni bilo. Ko Vettel nima tega prepričanja, s tem na široko odpre vrata napakam. To je rezerva, kjer Vettel lahko napreduje. Če se želi zapisati res med največje, potrebuje še eno uspešno zgodbo – naslov svetovnega prvaka z enakovrednim (ali celo ne najboljšim materialom v celotni konkurenci) bi gotovo dvignile njegovo podobo in ugled.

Spomnim se leta 2007, ko je strokovni komentator Niko Mihelič morda malce zaletavo med tri najboljše voznike vseh časov uvrstil tudi Hamiltona, ki je takrat pri 22 letih komaj začel kariero in še ni slavil prvega naslova svetovnega prvaka. Hamilton je dobro desetletje pozneje potrdil tisto, kar je v njem videl (ali želel videti) Mihelič. Danes lahko mirne vesti potegnemo črto in v izbor trojice najboljših vključimo tudi Hamiltona.