Mislim si, da je bila sreda dober dan za sodnico Barbaro Klajnšek. Dober, ker mu je neizogibno sledil četrtek, olajšan njene precedenčne sodbe in nevzdržnega bremena domačega sodstva na hrbtu, po katerem zadnje dni skače še Hilda Tovšak. Njena narava, oprostilna ali obsodilna, je manj pomembna. Bila je izrečena. "Hodim počasi, a nikoli nazaj," si sposojam Abrahama Lincolna.
Da je bila sodničina sreda nehvaležna, se je lahko prepričala ob prihodu v sodno palačo. Pred njo nogometni avditorij in vedenje, da neodločenega izida ne more biti. Finale, pred katerim je samo MMC od avgusta 2008 objavil skoraj 1.000 prispevkov, povezanih s Patrio. Skoraj 200 na leto!?
Sreda je bila dober dan. Sodno-nogometno prizorišče sem predčasno zapustil. Na poti do kliničnega centra se mi je pogled ustavil na igrišču ledinske osnovne šole, kjer je mularija brcala žogo. Pa pred taborskim domom starejših občanov, ki so se nastavljali sramežljivemu junijskemu soncu. Na brezdomcu, ki je v zrak ponosno dvigal steklenko janževca, kot da je vsaj superkombinacijski kristalni klobus. "To je vin!" Vem, minister za zdravje pravi, da uživanje alkohola lahko vodi v zmotno zamenjavo flaše s smučarsko trofejo, ampak stric je bil res videti pristno srečen, da ministrovega priporočila ne bo znova čezmerno kršil z litrom cenenega belega namiznega generika.
Kdo bi mislil, da se bo dobra sreda nadaljevala v polni zdravniški čakalnici, pa v ordinaciji, pa nazaj grede do Kolodvorske na obrežju Ljubljanice, kjer so se mešali obrazi zaskrbljenih in brezskrbnih, starejših z zelenjavo in mladih z izpitno mrzlico.
Sreda je bila dober dan. Minila v lepem spominu na Dušana, ki ga je vzel torek. Na dostojanstvo žalujočih, ki jim primer Patria v sredo ni ničesar dal, ne vzel.
Pozabite Abeja Lincolna. "Kdor se ne premika, ne opazi svojih okovov," je, prikladneje, rekla Rosa Luxemburg. Sodnica Klajnškova je končala eno, prvo epizodo. Primer Patria nas je popeljal iz pata. To je moje mnenje, in če hočete, neugotovljeno dejstvo. Zanj imam sodbo okrajnega sodišča, eno zdravniško potrdilo, kopico trajnih prizorov z ulice v spominu. In enega izpred ljubljanske sodne palače. Na Slovenijo v malem, ki to ni. Zato ga bom verjetno pozabil. Ivan Tavčar lahko mirno počiva.