Ruandski genocid velja za največjo sramoto v moderni dobi. Mednarodna skupnost bi lahko posredovala, pa je razočarala. Foto: EPA
Ruandski genocid velja za največjo sramoto v moderni dobi. Mednarodna skupnost bi lahko posredovala, pa je razočarala. Foto: EPA
Tudi 20 let še ni zacelilo vseh ran, čeprav prihajajo iz Ruande tudi lepše zgodbe pokesanih morilcev, ki so se spravili s svojimi žrtvami. Foto: EPA
Prižig bakle ob obletnici. Foto: Reuters

Predsednik Ruande Paul Kagame je sprejel spominsko baklo, ki je predtem tri mesece potovala po državi, in z njo prižgal plamen na nacionalnem spomeniku, ki bo nato gorel sto dni. Osrednja slovesnost je potekala na nogometnem stadionu v Kigaliju, udeležili pa so se je številni afriški predsedniki in tudi generalni sekretar ZN-a Ban Ki Mun.

Ban je mednarodno skupnost ob tej priložnosti pozval, naj ne dopusti, da bi Srednjeafriška republika, ki je po državnem udaru marca lani padla v vrtinec nasilja, postala nova Ruanda.

Visoka zunanjepolitična predstavnica EU-ja Catherine Ashton se je medtem v imenu EU-ja poklonila prebivalcem Ruande, ki jim je po po tragediji uspelo "obnoviti svoja življenja in državo".
Na tragedijo pred 20 leti je že v nedeljo spomnil tudi papež Frančišek, ki je poudaril, da morajo Ruandci odločno, z upanjem in brez strahu nadaljevati po poti sprave in sloge.

Lahko bi ga preprečili
Priprave na obletnico je tik pred zdajci zasenčil spor s Francijo, ki jo je Kagamem skupaj z Belgijo znova obtožil neposredne vloge v političnih pripravah na genocid. Hkrati je dejal, da so bili francoski vojaki, ki so bili po začetku krvavega nasilja poslani v Ruando, tako sokrivci kot tudi akterji v pobojih Tutsijev in zmernih Hutujev. Pariz je tovrstne obtožbe v preteklosti že večkrat zavrnil.

Genocid v Ruandi je bil eden najhitrejših, hkrati pa tudi eden tistih, ki bi ga mednarodna skupnost lahko preprečila, če bi ukrepala odločneje in hitreje. Za povod morije v Ruandi velja sestrelitev letala s takratnima ruandskim in burundijskim predsednikom, Juvenalom Habyarimanom in Cyprienom Ntaryamiro, 6. aprila 1994 v Kigaliju.
Več kot dva milijona beguncev
Hutujski skrajneži so dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je izbruhnila državljanska vojna. Hutujske milice, vojska in ostanki Habyarimanove garde so začeli pokol nad celotnim plemenom Tutsi, ki je predstavljalo okoli deset odstotkov prebivalstva v Ruandi. Tarča skrajnežev so bili tudi zmerni Hutuji, ki niso želeli sodelovati pri pokolih. Večino so jih pokončali z mačetami.

Med državljansko vojno je iz Ruande zbežalo več kot dva milijona beguncev, večinoma zmernih Hutujev. Umaknili so se v sosednje države Burundi, Tanzanijo, Ugando in Demokratično republiko Kongo, takratni Zaire.