Nemiri, ki so sledili zažigu Mohameda Al Bouazizija, so prinesli konec 24-letne vladavine tunizijskega predsednika Zineja Al Abidineja Ben Alija. Al Bouazizi je bil reven 26-letnik, ki po končanem izobraževanju ni našel dela, a se ni hotel pridružiti "vojski brezposelne mladine" in je začel majhen posel s prodajanjem sadja in zelenjave.

Njegov poskus, da bi ubežal revščini, je ustavil policist, ki mu je zasegel dobrine, češ da dela brez dovoljenja. Natančni vzroki za Al Bouazizijevo dejanje niso znani, izid pa je spremenil zgodovino Tunizije. Sedemnajstega decembra lani se je zažgal pred vladnim poslopjem in z opeklinami po vsem telesu ostal v bolnišnici naslednjih 18 dni, medtem ga je obiskal tudi predsednik Ben Ali.

Kako dolgo še lahko zdržijo nepriljubljeni režimi?
Al Bouazizi je umrl 4. januarja letos, nemiri v Tuniziji pa so prinesli spremembo oblasti in opozorilo arabskim vladam v regiji. Nervozni arabski voditelji od Rabata do Rijada, ki so gledali, kako je jezna mladina z oblasti prisilila starajočega se predsednika, se sprašujejo, kdo od njih bo naslednji na vrsti. To je sicer malo verjetno, delno tudi zato, ker so opozicijska gibanja v teh državah šibka, a vprašanje, kako dolgo se bodo nepriljubljeni avtokratski režimi v regiji še lahko zanašali na silo, da se ohranijo na oblasti, se zastavlja vedno pogosteje.

Padec Bena Alija je za avtokratske voditelje v arabskem svetu še toliko bolj strašljiv, ker ni bil videti ranljiv. Gospodarstvo v državi z deset milijonov prebivalcev je vodil bolje kot številni drugi bližnjevzhodni voditelji, Tunizijo je oblikoval v turistično destinacijo in s svojimi ukrepi tudi prispeval h gospodarski rasti. Kljub temu je brezposelnost, ki uradno znaša 14 odstotkov, med mladimi kar 52-odstotna. V državi so bile kršene državljanske pravice in svoboda govora, a so številni živeli bolje kot v sosednji Alžiriji ali Libiji.

Voditelji se bojijo revolucionarnega učinka domine
Tunis ni Gdansk arabskega sveta, glasnik revolucionarnih sprememb, ki so se kot rušenje domin iz poljskega mesta leta 1989 širili po vzhodni Evropi. V regiji, nekoč polni despotov, je demokracija v zadnjih letih izpodrinila despotizem, a vlade v arabskem svetu ostajajo avtokratske. Da jih dogajanje v Tuniziji zaradi možnosti širjenja nemirov tudi v njihove države še kako skrbi, kaže tudi njihov odziv na tunizijske nemire.

Iran je izrazil zaskrbljenost in upanje, da bodo zahteve tunizijskega ljudstva uresničili na miren način. Vlada Združenih arabskih emiratov je pozvala Tunizijce, naj dokažejo in ohranijo enotnost ter naj se izogibajo vsemu, kar bi lahko ogrozilo varnost in stabilnost države.

Organizacija islamske konference je poudarila, da so nemiri "notranja zadeva", Tunizijce pa pozvala k spoštovanju lastnine, državo pa k ohranitvi varnosti in stabilnosti. Kuvajtska vlada je pozvala k narodni enotnosti, da bi se izognili kaosu.

Izrael se po drugi strani boji, da bi kaos lahko izkoristila islamistična gibanja za svojo krepitev. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je izpostavil, da gre za "nestabilno regijo", saj številne arabske države pestijo gospodarske težave in totalitarni režimi.

Opozicija: Tunizija je zgled za ljudski upor
Opozicija v arabskem svetu medtem uporablja nemire v Tuniziji kot zgled za ljudski upor v svojih državah. Fronta islamske akcije (FAI) v Jordaniji je pozvala vse arabske režime, naj znova preučijo svoje politike, tiranijo pa označila kot glavno težavo arabskega sveta. FAI je z Muslimansko bratovščino organiziral miren protest pred parlamentom proti gospodarski politiki jordanske vlade. V Jemnu je okoli tisoč študentov danes protestiralo v Sani in pozivalo arabske narode k vstaji proti svojim voditeljem.

Opozicijski poslanci v Kuvajtu so pozdravili pogum tunizijskega ljudstva in opozorili, da so v nevarnosti režimi, ki tlačijo svoje ljudstvo in se borijo proti arabsko-islamski identiteti.