Tak je bil odgovor vodje ameriških, nemških in svetovnih študij na FDV-ju Bogomila Ferfile, ko smo ga vprašali, zakaj bi sploh nekdo hotel biti predsednik ZDA. Ob ogledu posnetka 43. ameriškega predsednika Georgea W. Busha, ki je ob novici, da se je 11. septembra 2001 zrušila še druga stolpnica dvojčka v New Yorku, v roke vzel otroško knjigo Moja kozica (My Pet Goat) in jo v razredu s šolarčki bral še nekaj minut, smo se vprašali ne samo, zakaj bi sploh nekdo hotel biti predsednik ZDA, ampak tudi, ali je sploh pomembno, kdo vodi to svetovno velesilo, ki poskuša vedno bolj spreminjati politično podobo sveta.

Ne more napovedati vojne, lahko vpliva na dogodke
Novinar Ervin Hladnik Milharčič meni, da je še kako pomembno, kdo je predsednik ZDA. Med drugim tudi zato, ker ima oseba, ki je izvoljena v Belo hišo, s svojimi političnimi pogledi in ekipo, ki jo gradi okoli sebe, v zunanji politiki veliko večji vpliv, kot ga ima v notranji politiki. "Zato je bila intervencija v Libiji, kar zadeva ZDA, nekaj časa vprašljiva, saj se je Obama sam odločil, da bo sodeloval v tej operaciji in je potem pravniško razložil, da to ni bila vojna, ker dejansko niso zasedli države, temveč da je bila bolj ali manj policijska operacija."

Ervin Hladnik Milharčič se je spomnil obiska Richarda Nixona na Kitajskem, "s čimer je ta spremenil odnose po vsem svetu". "To je bila Nixonova osebna odločitev. Obama se je odločil, da bo šel v Kairo in tam govoril o miru na Bližnjem vzhodu, ni pa v svojem mandatu nikoli obiskal Izraela."

Ameriški predsednik - mož beseda
A resnica je, da mora ameriški predsednik po izvolitvi delovati skladno s svojimi volilnimi obljubami, ki jih je dal tako svojim volivcem kot večjim donatorjem. In volilne obljube so v ZDA "kar resna zadeva in ne tako kot pri nas, ko se smejijo že, ko nekaj zapišejo v program", opozarja Ferfila. Med številnimi skupinami, ki vplivajo na odločitve predsednika, sta zagotovo najmočnejša kapital in ogromen vojaški kompleks.

"Velike banke Wall Streeta in Silicijeva dolina sta dva izmed največjih donatorjev denarja za predsednikove volilne programe. Jasno pa je, kaj so interesi velikih bank. Torej, tudi če je, po retoriki sodeč, videti, da je Obama proti velikemu kapitalu, njegove dejavnosti nikoli niso šle proti njemu."

Svoje lobiste ima tudi Slovenija
Da je sistem lobiranja v ZDA nekaj bolj ali manj samoumevnega, je Ervin Hladnik Milharčič ponazoril tudi s primerom Slovenije, ki ima svoje lobiste tudi v Washingtonu: "Senator Bob Dole je nekaj časa dobival denar od Slovenije, zato da je lobiral zanjo v Washingtonu. Dobival je malo, ampak za tisto, kar je dobil, za tisto je lobiral. Hodil je okoli in razlagal, da je Slovenija simpatična dežela, ki jo je treba podpreti. In to je proizvedlo rezultate. Izrael ima najmočnejši lobi v ZDA, zato ker je judovska manjšina v ZDA najmočnejša manjšina v vsej državi. Po drugi strani so nekatere arabske države, kot sta Savdska Arabija in Katar, ki imajo veliko denarja, v lobiranju zaradi nesrečnih dogodkov 11. septembra in vojn pri tem samo relativno uspešne. Tudi Iran ima zagotovo svoje lobiste, a mu ne pomagajo dosti."

"Romney nima odgovora na Obamovo demokratsko mednarodno politiko"
Kako bo torej na potek svetovne politike vplivala odločitev ameriških volivcev, če bodo 6. novembra znova izvolili Baracka Obamo ali Mitta Romneyja? V svoji nedavni kolumni Cia in njeni majhni problemi: Obamov pogled nazaj v prihodnost je Boris Čibej zapisal, da med ameriškima predsedniškima kandidatoma pravzaprav ne bi bilo nikakršne razlike, saj "Romney nima odgovora na Obamovo demokratsko mednarodno politiko". "Ta je 'republikanska', kolikor je kdaj sploh obstajala kakšna druga, 'demokratska', le da je potezam prejšnje administracije pridihnila malce človeškega obraza."

"Republikanski predsedniki so bolj pištolarsko razpoloženi"
Zadnje mesece lahko opazujemo taktično previdnost ZDA glede zahteve Izraela za napad na Iran. Bogomil Ferfila meni, da bo takšen status quo ostajal ves čas predsedniške kampanje. Kaj se bo dogajalo po izvolitvi, pa je drugo vprašanje: "Ko bo začel Iran izdelovati jedrsko orožje, bo verjetno tudi javno mnenje v ZDA bolj naklonjeno napadu. Jasno pa je, da je tu precejšnja razlika med republikanskim in demokratskim predsednikom – republikanski predsedniki so bolj pištolarsko razpoloženi, v teksaškem slogu. In če pride republikanski predsednik, so možnosti, da pride do oboroženega napada na Iran, večje."

Evropa je bitko s Kitajsko že izgubila ...
Pa se vprašajmo, koliko bi novemu predsedniku ZDA škodilo ali koristilo, če bi svoje prste še naprej stegoval proti Aziji. Natančneje Kitajski. Obljudena dežela, ki poleg poceni delovne sile v rokah drži asa, ki se imenuje 1,5 trilijona dolarjev ameriškega državnega dolga.

Oba sogovornika se strinjata, da je v boju s Kitajsko Evropa že izgubila bitko. "Evropa je, in tu ni treba veliko govoriti, malo ostarela, upočasnjena, na udobje in luksuz navajena gospa, ki počasi odhaja s prvih strani svetovne zgodovine. Torej seveda ne odhaja v celoti, odhaja s prvih prizorišč, na katera vstopa mnogo bolj fleksibilna, dinamična in s prebivalstvom neskončno močnejša sila," meni Bogomil Ferfila, Ervin Hladnik Milharčič pa dodaja, da "Evropa pozablja zaščititi svoje socialne vrednote in sistem, s katerim bi ga ohranila in ki bi ji omogočil napredek". "To pa zato, ker so prepustili zelo vulgarnim poslovnim interesom, da obvladujejo politiko držav in EU-ja."

... ZDA jo še bije
ZDA pa so na drugi strani izkoristile priložnost in se v Obamovem mandatu že osredotočile na najbolj dinamično regijo sveta. "Američani se mi zdijo … Če pridete v ameriško knjigarno, med novostmi ni drugih knjig kot o tem, kako si na novo izmisliti Ameriko, kje smo, kakšna je pot naprej, kaj moramo narediti, da znova postanemo vodilna informacijska sila na planetu. Američani se ukvarjajo samo s tem, Evropejci smo nagnjeni k temu, da obžalujemo čase, ko je Kitajski vladal Mao Cetung. Pač več ne vlada Kitajski. Meni se ne zdi, da Kitajska ne ogroža Evrope, ogrožata jo nespretnost evropske politike in dejstvo, da nobena država nima politike evropskega formata, odkar so umrli velikani evropske politike. Vzhodnoevropska politika je zašla v prav otroško samovšečnost in dosegla to, da se igra sama s sabo, in tu Kitajci niso nič krivi," še dodaja Ervin Hladnik Milharčič.

Katja Štok