Kmetijsko-gospodarska zbornica Slovenije in Zveza slovenske podeželske mladine sta za letošnjega najbolj inovativnega mladega kmeta izbrala 35-letnega Janeza Benedičiča, ki ob doktoratu iz strojništva (dela tudi na Fakulteti za strojništvo) skrbi za domačo kmetijo v Martinj Vrhu nad Železniki.

Ker se je pojavila potreba, je razvil bočni trosilec gnoja, ki lahko v dosegu dvajsetih metrov trosi bočno ali nazaj, s čimer si je olajšal delo in izboljšal varnost. Lotil se je pridelave senenega mleka, ki je bolj zdravo in boljše od klasičnega, a je to od njega zahtevalo izboljšave pri sušenju krme - kondenzacijsko sušilnico je nadgradil tako, da vroč zrak zdaj kroži skozi posebne toplotne izmenjevalnike. V sistem je vključil toplotno črpalko in tako za 20 odstotkov zmanjšal porabo električne energije.

Poleg tega je v Železnikih postavil t. i. samodejno tržnico, Zdravo točko, kjer lahko mimoidoči kupujejo domače (ekološko pridelano) seneno mleko, ekološka jajca, pa tudi domač kruh in še nekaj drugih izdelkov ne samo z njegove, ampak tudi z okoliških kmetij.

Kako doktor strojništva svoje teoretično znanje uporablja v praksi, kako pomembno je biti izobražen kmet in še kaj, si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Imate doktorat iz strojništva. Vprašanje se postavi kar samo: Kaj izobraženca spodbudi, da se loti kmetovanja, poklica, za katerega je jasno, da ni ne lahek ne donosen?
To, da sem se usmeril v strojništvo, je v bistvu rezultat tega, da sem živel na kmetiji. Tam se iz dneva v dan srečuješ s stroji in z izboljšavami, ki jih moraš narediti, da lažje delaš, da bolje delaš.

Ste torej že od nekdaj vedeli, da se boste nekega dne vrnili domov na kmetijo?
Na koncu je tako naneslo. Ampak to mi je bilo vedno všeč. Ta znanja za razvoj novih izdelkov sem teoretično dobil v laboratoriju na fakulteti za strojništvo, kjer sem še vedno tudi zaposlen. In te stvari so mi koristile tudi pozneje pri razvijanju kmetije.

Torej ste zaposleni?
Delno sem zaposlen na fakulteti za strojništvo, delam pri projektih za podjetja ... Razvoj novih izdelkov, pač.

Že med študijem ste se posvečali razvoju metodologij iskanja priložnosti za nove izdelke in razvoja novih izdelkov ...
Razvoj novih izdelkov je isti ne glede na to, ali gre za prehranski produkt, tehnični produkt na kmetiji ali pa izdelke za neko podjetje.

Priznanje najbolj inovativnega kmeta ste dobili za razvoj številnih inovacij na svoji kmetiji - razvili ste bočni trosilec gnoja, nadgradili ste kondenzacijsko sušilnico, postavili ste mleko- in kruhomat in razvili programsko opremo za samodejno tržnico ... Pa jih uporabljate le za "zase" ali nameravate patente prodati oz. jih množično proizvajati?
Za zdaj smo izdelke naredili zase, zato da jih najprej tudi sami preizkusimo. Ker tako najbolje veš, kako delujejo, kakšne so težave, kje so najbolj uporabne. Lahko jih nadgrajuješ in popravljaš. Bi pa v prihodnost te izdelke delali tudi za druge kmetije in jim pomagali ustvariti takšne zgodbe, kot je nam uspela.

Kaj vas je sploh spodbudilo k razvoju vseh teh inovacij? Zgolj želja, da si olajšate delo?
V prvi vrsti to, da si olajšamo delo in da si zagotovimo večjo varnost - predvsem pri tem bočnem trosilcu. Trošenje gnoja je namreč eno najbolj nevarnih del v kmetijstvu ...

Sploh na višjeležeči kmetiji.
Ja, tako. Poleg tega se gnoj največ trosi v spomladanskem in jesenskem času, ko so površine mokre in lahko pride do zdrsa traktorja itn.

Drugi dve inovaciji - izboljšanje sušenja sena in neposredna prodaja izdelkov na samodejni tržnici - smo pa naredili zato, da je kmetija sploh še lahko funkconirala. S konvencionalno prirejo mleka v naših razmerah kmetija finančno ne more preživeti. Stroški so tako visoki, prihodki tako nizki, da ni variante. S temi izboljšavami pa smo dosegli toliko boljšo prodajo, višjo ceno izdelkov, da nam omogoča ekonomsko preživetje. Skromno, ampak preživetje.

Znanje iz strojništva na kmetiji vedno prav pride, saj je zagotovo dovolj stvari, ki jih je treba popraviti, izboljšati. Ampak vaše inovacije segajo precej širše - usmerjate se tudi v trženje svojih pridelkov oz. pridelkov in izdelkov sosedov - omenili ste že samodejno tržnico. Je torej po vašem mnenju prihodnost v povezovanju kmetov, sploh manjših?
Zagotovo. Če nastopaš skupaj, lahko dosežeš večji učinek na trgu, pa še vsak posameznik ima določene prednosti. In te prednosti se lahko medsebojno dopolnjujejo, kar je le dobro za vse. Nekdo je močan na enem področju, drugi pa na drugem. Konkretno: pri samodejni nakupni točki lahko naši potrošniki na enem mestu dobijo izdelke drugih ponudnikov, ki pa enako ponujajo visokokakovostne izdelke. S tem na enem mestu zagotovimo širšo ponudbo kakovostnejših produktov iz okolice za lokalne produkte.

Pa še bolj zdravi so.
Vsekakor. To je že od začetka naše izhodišče. Ko smo se odločili za to neposredno trženje, smo si rekli, da moramo narediti nekaj drugačnega, nekaj takšnega, da bodo ljudje res zadovoljni z našimi izdelki. Recimo, seneno mleko je tak izdelek. Tudi po študijah, ki so bile narejene v Avstriji, na Dunaju, je bilo ugotovljeno, da ima seneno mleko do dvakrat večjo vsebnost maščobnih kislin omega 3, da ima boljše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6, da ima manj alergenov in tako naprej. Te prednosti so kupci prepoznali brez večjega oglaševanja.

Seneno mleko v bistvu pomeni, da vaše krave jedo le seno, kajne?
Ja, krave se prehranjujejo zgolj s senom in svežo travo, se pravi s pašo. Brez travnate in koruzne silaže.

Pa krmila?
Zelo v zelo majhnih količinah. Gre za ekološka žita - ekološka koruza, ekološka pšenica.

Tega ne pridelujete sami?
Ne, ekološka žita kupujemo, ker na tem območju, kjer živimo, pridelava žita ni mogoča.

Kolikšna pa je sploh ponudba ekoloških vrst žita na trgu? Verjetno ne prav obsežna?
Ponudba je manjša, zato je težje dobiti ugodno ceno. Si moraš pomagati tako, da poiščeš kmetije v Sloveniji, ki se ukvarjajo s pridelavo ekoloških vrst žita. Načeloma to poteka na tej ravni - povezovanje kmetije s kmetijo.

Se na vaši kmetiji ukvarjate samo s prirejo mleka?
To je naša primarna dejavnost, ja.

Koliko krav imate?
Devet molznic, nekaj mlade živine, pa še ekološka jajca pridelujemo.

Že sama molža vam najbrž vzame kar nekaj časa. Koliko dela na kmetiji še opravljate ročno?
Molža poteka dvakrat na dan, zjutraj in v večernih urah, po uro oz. eno uro in pol. No, pa še krmljenje in vse to, kar je treba opraviti dnevno. Veliko ročnega dela je še vedno pri spravilu sena, ker smo gorska kmetija, kjer so tereni nagnjeni, ni mogoče vsega narediti s stroji. Ampak to je večinoma samo v poletnih mesecih.

Verjetno vsega tega sami ne zmorete?
Na vsaki kmetiji delajo vsi člani. Delo vedno zahteva sodelovanje vseh generacij. Moji starši še vedno veliko delajo - večino dela v hlevu opravijo oni, jaz in žena pa skrbiva za druge stvari -, veliko pomaga tudi moj brat. Na drugačen način funkcionira delo na takšni kmetiji.

Predsednik Društva agrarnih ekonomistov Slovenije in predavatelj na biotehniški fakulteti v Mariboru, Jernej Turk, je pred dobrim letom v intervjuju za našo spletno stran kot eno največjih težav slovenskega kmetijstva izpostavil preslabo izobraženost kmetov in odnosa "kaj mu bo šola, če bo v vsakem primeru ostal doma, na kmetiji". Vi ste dokaz, da se je premik v glavah - vsaj delno - že zgodil. Kaj pa vaša okolica? Opažate kakšne spremembe?
Meni se zdi, da - vsaj v naši vasi - to ni toliko prisotno. Oziroma, da ni te miselnosti "če boš ostal doma na kmetiji, ne potrebuješ nobenih izobraževanj". Mislim, da se vedno več kmetov zaveda, da je znanje potrebno in da si, če znanja nimaš, šibkejši. Šibkejši pri lastnem delu, pri nastopu na trgu itd. Mislim, da se je spremenilo. Vsi tisti, ki hočejo narediti kakšen napredek, temu dajejo večjo pozornost.

Že prej sva govorila o povezovanju kmetov. Kaj pa delo zadrug? Ali danes sploh še izpolnjujejo svoj osnovni namen, ščititi kmeta in mu med drugim tudi pomagati pri nastopanju na trgu?
Mislim, da se to zadnje čase obrača na bolje. Dolgo časa so bile zadruge samo nekakšen posrednik, ki je želel kmetu čim več prodati in od njega "robo" poceni kupiti. Veliko zadrug se je začelo ukvarjati samo s trgovino z gradbenim materialom, s prodajo strojev itd. To so pomembne stvari, ampak mislim, da kmet danes potrebuje več. Če hočemo, da bodo kmetije preživele - sploh na našem območju, Selška, Poljanska dolina, tudi Savinjska dolina, kjer so možnosti za kmetovanje težje, imamo pa tudi kakovosti teh izdelkov višjo -, moramo skrbeti, da bodo ti produkti prodani za boljšo ceno, da bo kmet iztržil več. In tukaj bi morala biti naloga zadrug ta, da bi izdelke s teh območij poskušali prodajati skupaj oz. oblikovati blagovne znamke, ki bi na koncu tudi kmetom prinesle več. Da bi tudi jaz, kmet, občutil to boljšo prodajo.

Samo, če bomo kmetje dobili svoje izdelke bolje plačane, bomo lahko vlagali naprej. Samo tako bodo kmetije na teh območjih lahko živele. V Sloveniji imamo enkratno možnost, ker so naši izdelki zelo kakovostni - že samo mleko je kakovostno, sploh na naših območjih (Selška in Poljanska dolina, Savinjska, Pohorje) - in to bi morali bolj tržiti. Recimo, Avstrijci prodajajo svoje seneno mleko v Nemčijo, kjer so se šele zdaj začeli kmetje združevati in razmišljati o pridelavi in vstopu na trg z izdelki višje kakovosti.

Kaj bo naslednji vaš inovacijski projekt?
No, najprej moramo dokončati, kar smo si zastavili (smeh). Izzivov na kmetiji ne manjka. Zagotovo je še precej ročnega dela pri spravilu sena, tam moramo še nekaj narediti. To Zdravo točko moramo zdaj postaviti na splet. Pa predvsem bi radi ta naš projekt še malo razširili po Sloveniji.

Pa je dovolj zanimanja?
Je. In mislim, da se bo zanimanje za takšen način prireje in trženja še povečevalo. Tudi mlekomati so se na primer pred časom zelo razmahnili, ampak kakšnega tehničnega napredka pa ni bilo.