Razprave o nastanku našega Osončja, z njim pa Zemlje in Meseca, potekajo že dolgo. Že ob koncu 19. stoletja je George Darwin razvil teorijo, da so centrifugalne sile nekoč eno nebesno telo - mlado Zemljo - raztrgale na dva kosa, "brazgotina" ločitve Zemlje in njene lune pa je ogromna nižina Tihega oceana.
Od takrat naprej Luna Zemljo deloma ščiti pred asteroidi, omogoča letne čase, stabilnost podnebja in rotacije. Na kratko povedano, tudi brez Lune bi se na Zemlji lahko razvilo življenje, ki pa bi po razvitosti ostalo daleč za človeško stopnjo.
Staro Darwinovo teorijo je znanstvena srenja sicer že davno zavrnila. Danes je splošno sprejeta in večinoma tudi z znanstvenimi dognanji podprta teorija, da je Zemljina luna nastala okoli 50 milijonov let po začetku nastajanja Osončja, ko je v Zemljo trčil določen protoplanet ter v orbito poslal ogromno količino snovi. Ta se je v roku od enega meseca do stotih let oblikovala v Zemljin satelit.
Protoplanet je, kot pravijo astronomi, planetarni zarodek, ena izmed faz v postopku nastajanja planetov in je od današnjih planetov precej manjši. Obstoječi planeti so po teoriji nastali s trki in posledičnim združevanjem protoplanetov.
Veliko večji, veliko hitrejši
Znanstveniki univerze v Cornellu pa so zatrdili, da protozemlja ni le trčila in se združila s protoplanetom Teja. Namesto počasne Teje, velike približno toliko kot Mars, so v objavi zatrdili, da je naš planet trčil z veliko večjim in hitrejšim nebesnim telesom.
Ta se je pri trku s protozemljo le delno združil, večinoma pa se odbil in nadaljeval potovanje po vesoljskih prostranstvih. Razgreti in zaradi vročine trka raztopljeni ostanki pa so pozneje ohlajeni končali na Luni. Kot poroča BBC, bo članek te raziskovalne skupine objavljen v astronomski reviji Icarus.
Po tej teoriji bi morali biti Zemlja in Luna sestavljeni iz dveh različnih materialov Teje in protozemlje, torej iz precej različnih osnovnih sestavin. Prav tukaj se zgodba zaplete, saj so znanstveniki na obeh nebesnih telesih našli različna razmerja med izotopi (kemijskimi različicami istega elementa).
Izotopi železa se v jedru Lune kot Zemlje pojavljajo v različnih razmerjih, kar teorijo podpira, po drugi strani pa se izotopi kisika na obeh straneh pojavljajo v skoraj enakih razmerjih, kar teorijo izpodbija.
Vzorci snovi, ki so jih z Luninega površja prinesle misije Apolla, pa kažejo izjemno podobnost pri izotopih elementa titan, kaže druga raziskava, objavljena v reviji Nature. Kot poroča BBC, to odpira dve možnosti.
Prva je, da se je Luna sama odtrgala od Zemlje (stara Darwinova teorija), druga pa, da je protozemljo zadel zares velik in zelo hiter vesoljski objekt, ki se je od nje le odbil in nadaljeval pot v vesolje. Stopljeni ostanki Zemlje (in ne Teje) pa so zgradili tisto, kar nam odmerja mesece.
Za dokončne odgovore bodo v tem primeru potrebne še številne dodatne študije. Kateri koli izmed treh scenarijev je pravilen, brez njega ne bi bilo ne tega članka ne ljudi.
Dan je trajal le pet ur
Luna je bila po nastanku od Zemlje oddaljena le približno desetino današnje razdalje in je popolnoma zapolnila večerno nebo. Ne glede na hitrost Zemljine rotacije in njen naklon osi je po trku njen dan trajal le pet ur. Zaradi Luninega vpliva se je skozi zgodovino vrtenje upočasnilo, tako da dan traja le še 24 ur

Kaotično podnebje
Vrtenje planeta igra precejšnjo vlogo pri njegovi stabilnosti, posredno tudi pri obstoječih letnih časih in predvidljivem podnebju. Obstoječe podnebje je posledica naklona Zemljine osi pri 23 stopinjah. Nestabilen naklon bi prinesel kaotične in izjemno hitre spremembe. Zemljini poli, ki so prekriti z ledom, bi denimo v roku enega leta prejeli izjemno zmrzal in saharsko vročino. Zemljin živelj in rastlinje, ki sta večinoma prilagojena predvidljivo stabilnemu podnebju na določenem ozemlju, bi brez večinoma poginila oz. se sploh ne bi razvila.
S kraterji razrvana Luna je po mnenju astronomov v preteklosti prejela marsikateri udar asteroida, ki bi drugače končal na Zemljinem površju in povzročil podobno katastrofo kot pred približno 65 milijoni let ob izumrtju dinozavrov.
Luna, ki se od Zemlje letno oddalji toliko, kolikor v enem letu zraste človeški noht, je tako v vesoljskem merilu zelo naključen dogodek, ki je omogočil človeško civilizacijo.