Zgodovinska odprava New Horizons (NH) je na pragu Plutona in bo kaj kmalu prva obiskala ta pet milijard kilometrov oddaljeni pritlikavi planet. Enega dosežka pa ne bo podrla. Nam precej bližje se skriva še en "pritlikavec", poln vode, ki še vedno varuje svoje skrivnosti. Na poti tja je odprava Dawn (Zora), ki bo še prej kot NH opravila prvi obisk pritlikavega planeta sploh.

Gre za Cerero, ki je nekje med Marsovo in Jupitrovo orbito. Je edini pritlikavi planet v notranjem delu Osončja, vsi drugi so v Kuiperjevem pasu ali dlje.
Leta 2006 bi skoraj postal "polnopravni" planet. Bil je na seznamu planetnih kandidatov Mednarodne astronomske zveze, saj je v nasprotju z drugimi objekti v asteroidnem pasu skoraj popolnoma okrogel in v hidrostatičnem ravnovesju. Ker pa je na koncu obveljala definicija, da mora vsak planet počistiti svojo orbito, je Cerera, obkrožena z mrgolečimi asteroidi, izvisela.

Prvi odkriti asteroid ...
950 kilometrov velika Cerera je bila odkrita leta 1801 in takrat je še veljala za planet. Kmalu so astronomi ugotovili, da je precej drugačna od drugih, in jo oklicali za asteroid - prvi odkriti asteroid sploh. Po rimski boginji plodnosti poimenovano telo je zato dobilo klasifikacijsko številko 1 Cerera. Asteroid, proti kateremu je pred dvema tednoma odpotovala japonska sonda Hajabusa 2, se imenuje 162173 1999 JU3 in je torej 162.173. odkriti asteroid.
... ki je obenem pritlikavi planet
Proti Cereri v vsej zgodovini raziskovanja vesolja ni poletela še nobena sonda kljub številnim izjemnim lastnostim. Je obenem pritlikavi planet in največji asteroid, ki zajema kar tretjino vse mase v asteroidnem pasu. Glede na dozdajšnja opazovanja astronomi predvidevajo, da ima kamnito jedro in leden plašč. Med njima naj bi se skrival ocean tekoče vode, podobno kot na Saturnovi luni Enkelad ali Jupitrovi luni Europa. Celoten Cererin plašč naj bi vseboval kar 200 milijonov kubičnih kilometrov H₂O-ja, kar je celo več od celotne količine sladke vode na Zemlji.

Izbruhi vodne pare
Večje količine vode je potrdil Herschel, vesoljski teleskop Evropske vesoljske agencije. Ta sicer ne deluje več od aprila 2013, a z analizo zbranih podatkov so januarja letos na Cereri odkrili dva gejzirja, ki skupno na sekundo izbruhata šest kilogramov vodne pare ali 21,6 tone vode na uro. Odkritje je porodilo nove domneve, da bi se v podzemnem oceanu lahko razvilo bakterijsko življenje. Še več, porodile so se celo domneve - v skladu s teorijo panspermije - da bi takšno življenje lahko prek izbruhane pare pripotovalo celo do Zemlje. Poudariti je treba, da so (za zdaj) vse to le špekulacije v znanstveni skupnosti.
Vodnati asteroidi
Vsekakor najdba vode na asteroidu Cereri prispeva k razpravi, kaj je to dragoceno tekočino prineslo na Zemljo. Še nedavno so znanstveniki domnevali, da so bili kometi glavni "krivci", zadnje meritve sonde Rosetta pa kažejo, da utegnejo asteroidi imeti levji delež.

Organske spojine in glina
Površje, veliko približno toliko kot Indija, naj bi poleg ledu vsebovalo še večje količine ogljikovih spojin ter gline. Je relativno toplo. Ko ga obseva Sonce, je tamkajšnja temperatura približno -38 stopinj Celzija, čeprav je od naše zvezde Cerera oddaljena še bolj kot Mars. Nad površjem se dviga zelo redka atmosfera.
Preživeli planetarni zarodek
Cerera Sonce obkroži v 4,6 Zemljinega leta, njen dan pa znaša 9 ur in štiri minute. Je bržkone eden redkih preživelih protoplanetov, torej planetarnih zarodkov, med katere je nekoč spadala tudi Zemlja. Je torej živi fosil, ki priča o razmerah, ki so pred 4,6 milijarde let vladale v takratnem protoplanetarnem disku. Mogoče bi se takrat lahko še povečal in postal velik planet, vendar ga je glede na poustvarjene modele ustavil Jupiter in njegova silna težnost.

Dawn začela fotografirati Cerero
Vse te domneve bo preverjala sonda Dawn, ki je pravkar na poti k Cereri in je začetek meseca posnela svojo prvo fotografijo tega telesa. Posnetek je z 1,2 milijona kilometrov oddaljenosti še precej krmežljav in slabši od Hubblovih, a z vsakim dnevom se izboljšuje in že januarja prihodnje leto bo sonda začela pošiljati najboljše posnetke Cerere sploh.
"Končno je na poti k temu skrivnostnemu, tujemu svetu naše vesoljsko plovilo. Kmalu bo začelo razgrinjati brez števila skrivnosti, ki jih Cerera zase drži že od same zore Sončnega sistema," se je poetično izrazil glavni inženir in vodja misije Dawn, Marc Rayman. Razkritja bodo neposredno dostopna javnosti, saj Nasa pridobljene podatke objavlja tukaj.

Marca s polno paro
"Na pragu" Cerere, torej na začetku približevalnega dela misije, bo Dawn uradno 26. decembra. Do cilja bo sonda prispela predvidoma marca ter se utirila na približno 13.500 kilometrov oddaljeni orbiti. Do novembra 2015 bo opravljala raznovrstna opazovanja ter se polagoma spuščala. Najnižja orbita, predvidoma pri 375 kilometrih, bo omogočala najboljši pogled sploh.
Zora se je že dvignila na Vesti
Cerera z Zemljinega površja ni vidna kljub velikosti. Nasprotno pa velja za precej manjšo Vesto. Asteroid 4 Vesta (torej četrti zaporedno odkriti) je bil prvi cilj misije Dawn, ki je s tem prva vesoljska sonda, ki bo obiskala dve zunanjzemeljski nebesni telesi ter se tudi utirila v njuno orbito. Okoli Veste, ki se nahaja v asteroidnem pasu, je začela krožiti poleti 2011, zapustila pa jo je čez 14 mesecev.

Drugo najmasivnejše asteroidno telo
4 Vesta ima povprečen premer pri 525 kilometrih in je drugo najmasivnejše telo v asteroidnem pasu, saj obsega skoraj desetino celotne tamkajšnje mase. Za primerjavo: Itokawa, ki jo je obiskala Hajabusa, je velika le 500 metrov. Če odštejemo štiri notranje planete Osončja ter Jupitrovo luno Io, je Vesta eno najgostejših osončnih teles. Njegova površina je kamnita in pokriva okoli 800.000 kvadratnih kilometrov, približno 40 Slovenij. Tudi Vesta je protoplanet, katerega rast je zadušil Jupiter.

Kraterji in doline
Temperatura na površju znaša med -60 in -130 stopinj Celzija. Kjer posije Sonce, se ogreje do -20 stopinj. Protoplanet Vesta je precej majhen, le za sedmino našega Meseca, je pa toliko bolj razrvan. Površje priča o močnih trkih z drugimi asteroidi s številnimi ogromnimi kraterji ter prostranimi dolinami. Največja med njimi, Divalia Fossa, je široka med deset in 20 kilometrov ter dolga 456 kilometrov, precej večja od ameriškega Velikega kanjona.

Z ioni do novih spoznanj
Vse to je podrobno fotografirala in analizirala sonda Dawn, ki je bila proti Vesti po več preložitvah izstreljena septembra 2007. Na poti jo, tako kot Hajabuso 1 in 2, poganjajo ionski motorji. Ti delujejo po načelu "počasi se daleč pride". Ustvarjajo precej šibko potisno silo, ki pa je ob šibki gravitaciji in breztrenjskem vakuumu vesolja lahko zelo učinkovita. Tudi glede energetske porabe.
Nasa je z Dawnom ubila tri muhe na en mah: preučila (bo) dve telesi ter testirala uporabnost tega modro sijočega pogona. Izdelal ga je Jet Propulsion Laboratory, samo ohišje sonde pa Orbital Sciences Corporation, torej tisto zasebno podjetje, katerega raketa antares je pred mesecem in pol eksplodirala ob vžigu.
Pri Nasi upajo, da se Zora ne bo prehitro ugasnila, tako kot so se pred kratkim nepričakovano ustavili njeni ionski motorji. Do Cerere in njenih skrivnosti je še več kot milijon kilometrov.
Video 1: Vrtenje Veste okoli svoje osi

Video 2: Ob odhodu od Veste