Supremus 56, 1915, olje na platnu. Trenutno se nahaja v ruskem Državnem muzeju v Petrogradu. Foto: MMC RTV SLO
Supremus 56, 1915, olje na platnu. Trenutno se nahaja v ruskem Državnem muzeju v Petrogradu. Foto: MMC RTV SLO

Jaz sam sem se umaknil v sfero mišljenja, ki mi predstavlja nekaj novega, in ko bo v moji moči, bom razkril, kaj sem dognal v neskončnem prostoru znotraj človeške lobanje. Naj živi enotni sistem svetovne arhitekture na Zemlji. Naj živi UNOVIS, ki ustvarja in vzpostavlja novo v svetu.

Malevič
Kazimir Severinovič Malevič
Kazimir Severinovič Malevič je izhajal iz ukrajinske avantgarde. Foto: MMC RTV SLO

Osrednja karakteristika raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih pogojih, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih s pomočjo znanstvenih metodologij in tehnologij. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi ne-vidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (Ksevt) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.

KSEVT
KSEVT je zavod za kulturalizacijo vesolja iz Vitanja. Glede na napovedi kolonizacije nekaterih tujih teles še v času življenj obstoječih generacij bo aktualnost teme človeške kulture zunaj meja Zemlje aktualnost le pridobivala. Foto: KSEVT
Kazimir Malevič, "Suprematizem"
Suprematizem. 34 slik,
UNOVIS
Iz: Kazimir Malevič / Suprematizem - Brezpredmetnost (uredil Slobodan Mijušković), Beograd 1980

Poglavitni del svojega opusa je ustvaril med letoma 1913 in 1918, ko je naslikal Beli kvadrat na beli podlagi. Pozneje se je skorajda povsem posvetil pisanju introspektivnih besedil o suprematizmu v umetnosti, pa tudi, kot boste lahko razbrali v pričujočem zapisu iz leta 1920, razmišljal o oblikah, ki se morajo osvoboditi zemeljske težnosti in zavzeti svoje posebno mesto v Zemljini orbiti. To med drugim prikazuje njegov znameniti Supremus 56, na katerem je med Zemljo in Luno mogoče opaziti t. i. planite (planet in satelit). Letos mineva sto let od njegovega nastanka.


Moji prijatelji so si zadali nalogo, da izdajo brošuro z mojimi suprematističnimi deli. Navkljub njihovi želji, da bi jih objavili v celoti, jim je to le delno uspelo. Brošura je izšla v črni in sivi barvi, v njej pa je bilo le nekaj del. Zaradi finančnih razmer jih ni bilo mogoče objaviti v ustrezni obliki. Kot je razvidno iz števila črnih, rdečih in belih kvadratov, lahko Suprematizem razdelimo v tri obdobja: črno, barvno in belo. Bele oblike na belem so bile naslikane v zadnjem obdobju. Vsa tri razvojna obdobja so se zvrstila med leti 1913 in 1918. Njihov razvoj je potekal v skladu s poglavitnim načelom ekonomije: da je mogoče posredovati moč statike ali vidnega dinamičnega miru. Če so vse dosedanje oblike izražale ta občutek povezanosti samo z množino medsebojnih odnosov ali med seboj povezanih oblik, ki sestavljajo nek organizem, je Suprematizmu s pomočjo ekonomične geometrije uspelo doseči isti učinek v eni ravnini ali v enem prostorskem telesu. Če je vsaka oblika izraz čiste utilitaristične popolnosti, potem suprematistična oblika ni nič drugega kot znak dokončne utilitaristične moči konkretnega sveta prihodnosti. Ta oblika jasno odraža dinamično stanje in kakor da kaže letalu pot v vesolje, vendar ne z uporabo motorja in nerodnih, obupno skonstruiranih strojev, marveč s harmoničnim vključevanjem oblike v naravno delovanje, upoštevaje medsebojni magnetizem, da lahko potem novo obliko sestavljajo vsi elementi naravnih sil, obliko, ki zato ne bo terjala motorjev, kril, koles ali goriva, povedano drugače - njeno telo, ki bo tvorilo celoto, ne bo sestavljeno iz raznolikih organizmov.

Lahko bi rekli, da bo suprematistični stroj monoliten, brez omejitev. Njegovi vzvodi bodo izdelani iz vseh elementov, podobno kakor zemeljska obla, ki vsebuje življenje v svoji popolnosti, da se bo vsako suprematistično telo vključilo v naravno organizacijo in oblikovalo nov satelit; nujno je le odkriti vzajemne odnose med dvema telesoma, ki drvita skozi vesolje. Zemlja in Luna - med njima lahko zgradimo povsem opremljen, nov suprematistični satelit, ki si bo sam začrtal svojo pot po orbiti. Če pozorno opazujemo suprematistične oblike v gibanju, lahko sklepamo, da je najbližjo pot do nekega planeta mogoče prepotovati samo s spiralnim gibanjem medprostorskih suprematističnih satelitov, ki bodo od enega do drugega planeta potovali v ravni črti, sestavljeni iz takšnih obročev. Pri delu s Suprematizmom sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na zemeljskem površju. Vsi tehnični organizmi so pravzaprav zgolj majhni sateliti - ves živi svet je pripravljen, da poleti v vesolje in tam zavzame posebno mesto. Zakaj vsak izmed teh satelitov je opremljen z razumom in zmožen živeti svoje lastno življenje. Sredi velikanske in kaotične razsežnosti planetarnih sistemov je prišlo do razpršenosti, nekatera stanja so se ločila od drugih in osnovala lastna življenja, tako da so ustvarila sistem svetovnega ustroja, tesno povezana med seboj, da bi zavarovala svoje življenje in ušla katastrofi. Abstraktne suprematistične oblike so se spremenile v utilitaristično popolnost. Nimajo več stika z Zemljo, opazovati pa jih je moč kot ločene posamične planete ali kot sistem v celoti. Predlagam, da nimajo stika z Zemljo, vendar ne v smislu odcepitve in zapuščanja; rad bi samo opozoril na to, kako se za suprematistično prihodnost konstruirajo prototipi tehničnih organizmov, ki jih določa čista utilitaristična nujnost - in ta nujnost ostaja vez med njimi. Vsi organizmi utilitaristične tehnologije imajo enak namen: prodreti v globino polja, ki ga vidimo na suprematističnem platnu. Kaj pravzaprav je platno? Kaj je upodobljeno na njem? Če preučimo platno, bomo v njem prepoznali okno, ki skozi katero se nam razkriva življenje. Suprematistično platno bolj kot moder prostor prikazuje belega. Iz očitnih razlogov - modra ne izraža realne podobe neskončnega. Vidni žarki se dozdevno zadevajo v obzorje in ne morejo prodreti v neskončnost. Suprematistično neskončno belo omogoča vidnim žarkom, da se neomejeno širijo. Vidimo lahko telesa v gibanju. Kakšno je njihovo gibanje in kakšna pravzaprav sploh so, moramo še ugotoviti. Potem ko sem odkril ta sistem, sem začel raziskovati prehodne oblike, ki jih je treba najti in preučiti v njihovem bistvu - in tako so vstopile v red stvarnega sveta. Odkrivanje terja trdo delo. Konstrukcija suprematističnih oblik barvnega izvora ni na nikakršen način povezana z estetsko nujnostjo, najsi bo v barvi, obliki ali liku, enako velja tudi za črno in belo obdobje. Načeli črne in bele energije, ki sta za Suprematizem najpomembnejši, sta namenjeni odkrivanju oblik delovanja. S tem mislim na čisto utilitaristično potrebo po nujnost ekonomske redukcije, ki povzroči izginjanje barve. Izraz barve ali odtenka ni odvisen od estetike, ampak bolj od splošnega izvora snovi, od sestave elementov, ki tvorijo to kepo ali obliko energije. Če vsaka oblika ali vse generične snovi predstavljajo energijo, ki obarva njihovo gibanje, potem se snov skozi proces neskončnega ustvarjanja preobrazi, ustvarijo se nove energetske zmesi; vsako zaporedje gibov spremeni obliko iz ekonomskih razlogov, posledično pa se spremeni tudi barva. Mesto je kot oblika energetske kompozicije materialov izgubilo svoje barve, tako da ga določajo le še odtenki, med katerimi prevladujejo odtenki črne in bele barve.

(Da bi analizirali gibanje barve kot energije, bi morali ponoviti moja raziskovanja barve iz leta 1917.)
Omenil sem že, da imata v Suprematizmu črna in bela vlogo dveh energij, ki razkrivata obliko. To velja v tistih primerih, ko se na platnu konstruirajo načrti prostorskega Suprematizma. V stvarnem, otipljivem delovanju ne igrajo nobene vloge, saj izraz oblike prevzame svetloba, v oblikah realnega Suprematizma pa ostajata samo črna in bela, iz njiju izhajajo vse gradacije energije snovi, tj. prihaja nova era novih materialov brez barve ali odtenkov.

(Menim, da bela in črna izhajata iz barvnega spektra.)

Zgodovinski razvoj Suprematizma zajema tri obdobja: črno, barvno in belo. Vsa obdobja so se odvijala na površinah, kakor da bi označevala načrte za prostorska telesa prihodnosti. In res, v danem trenutku je Suprematizem rastel v prostorskem času nove arhitektonske konstrukcije. Tako Suprematizem vzpostavlja svoj odnos do Zemlje, vendar zaradi svojih ekonomskih konstrukcij spreminja arhitekturo zemeljskih stvari in se, širše gledano, združuje s prostorom gibljivih mas v planetarnem sistemu.

Raziskave so me privedle do spoznanja, da se v Suprematizmu skriva zamisel za nov stroj, nov pogon organizma, ki ne bo odvisen od koles, pare ali plina.

(To tezo bi bilo treba podkrepiti s podrobnejšimi argumenti.)

Eden od temeljev Suprematizma je naraven odnos do izkustvene in praktične narave sveta, ki nam omogoča preseči teoretično raven sveta in jo nadomestiti z izkušnjami in delovanjem, da bi se vsi vključili v vseobsegajoče ustvarjanje.

Odnos Suprematizma do materialov je natanko nasproten trenutno vse bolj razširjeni materialni kulturi - je poziv k esteticizmu. Obdelava površine snovi je psihoza sodobnih umetnikov. Namesto da bi zaradi ekonomske nujnosti dosegli utilitaristično popolnost v izdelovanju likov in pri tem zanemarili naravno preobrazbo ter usmerili svoje delo tja, kjer zanj obstaja tehnična, ne pa tudi estetska nujnost, skrbijo za videz organizma.

Trije suprematistični kvadrati vzpostavljajo določen pogled na svet in njegov ustroj. Poleg čistega ekonomskega gibanja oblike povsem nove, bele ureditve sveta, beli kvadrat spodbuja tudi zasnovo sveta kot "čiste dejavnosti", ki bi bila dojeta kot samospoznanje sredi čiste utilitaristične popolnosti univerzalnega človeka. V vsakdanjem življenju nosijo še pomen: črna je znak ekonomije, rdeča znak revolucije in bela znak čiste dejavnosti.

Beli kvadrat, ki sem ga naslikal, mi je dal priložnost, da ga raziskujem in ustvarim brošuro na temo čiste dejavnosti.

Črni kvadrat je vzpostavil ekonomijo, ki sem jo v umetnost vpeljal kot njeno peto dimenzijo.

Problem ekonomije je moj stolp, s katerega opazujem in preučujem vse pojave predmetnega sveta: to je ključno in to raje počnem s peresom kot s čopičem. Zdi se, da s čopičem ni mogoče doseči tistega, kar je mogoče s peresom. Čopič je razcefran, zatorej ne more doseči možganov, medtem ko pero lahko prodre globlje.

Čudna reč - trije kvadrati nam kažejo pot in beli kvadrat nosi v sebi beli svet (ustroj sveta), z njim pa vzpostavlja znak čistosti človekovega ustvarjalnega življenja. Kako pomembne so barve kot znamenja, ki nam kažejo pot.

Pojavila se bo vrsta razprav o barvah, o črni in beli, in te razprave bo kronala pot rdeče in bele popolnosti.

(Če govorim o beli, ne mislim na njene trenutne politične konotacije.)

V povsem barvnem gibanju trije kvadrati prikazujejo izginevanje barv v belem.

Suprematizem izključuje slikarstvo. Slikarstvo je davno preživeto in celo umetnik je le predsodek iz preteklosti.

O teh zadevah sem govoril že v svoji brošuri "Mi kot utilitaristična popolnost".

Na samo treh straneh, kolikor so mi jih dali na razpolago, je nemogoče pojasniti vse dosedanje delo. Določil sem načrt za suprematistični sistem in z njim poverjam mladim arhitektom skrb za nadaljnji razvoj arhitektonskega Suprematizma, zakaj v njem vidim nov sistem arhitekture.

Jaz sam sem se umaknil sfero mišljenja, ki mi predstavlja nekaj novega, in ko bo v moji moči, bom razkril, kaj sem dognal v neskončnem prostoru znotraj človeške lobanje.

Naj živi enotni sistem svetovne arhitekture na Zemlji.

Naj živi UNOVIS, ki ustvarja in vzpostavlja novo v svetu.












Jaz sam sem se umaknil v sfero mišljenja, ki mi predstavlja nekaj novega, in ko bo v moji moči, bom razkril, kaj sem dognal v neskončnem prostoru znotraj človeške lobanje. Naj živi enotni sistem svetovne arhitekture na Zemlji. Naj živi UNOVIS, ki ustvarja in vzpostavlja novo v svetu.

Malevič

Osrednja karakteristika raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih pogojih, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih s pomočjo znanstvenih metodologij in tehnologij. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi ne-vidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (Ksevt) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.

Kazimir Malevič, "Suprematizem"
Suprematizem. 34 slik,
UNOVIS
Iz: Kazimir Malevič / Suprematizem - Brezpredmetnost (uredil Slobodan Mijušković), Beograd 1980