Alekander Valič pravi, da je imel v življenju veliko srečo, da je lahko počel to, kar si je resnično želel: igral. Foto: MMC RTV SLO
Alekander Valič pravi, da je imel v življenju veliko srečo, da je lahko počel to, kar si je resnično želel: igral. Foto: MMC RTV SLO
Aleksander Valič s soprogo na razstavi gledališke scenografije Marka Japlja v preddverju SNG Maribor v okviru 46. Borštnikovega srečanja leta 2011. Foto: BoBo
V studiu Polnočnega kluba, kjer so gostovale štiri igralske legende: Iva Zupančič, Aleksander Valič, Štefka Drolc in Danilo Benedičič. Foto: MMC RTV SLO
Kot pravi Valič, je imel veliko srečo, da je v mladih letih naletel na dobrotljivega vratarja v Drami, ki ga je spuščal v gledališče brez plačila, saj si vstopnice ni mogel privoščiti. Foto: MMC RTV SLO
Med drugo svetovno vojno je s soborci odigral več kot 160 predstav oz. nastopov, na katerih je zelo rad recitiral pesmi, predvsem Gregorčičeve. Foto: MMC RTV SLO

Doživljal sem težave, ampak hkrati tudi lepe stvari, tako da še danes rečem, da me je spremljala velika sreča. Ker vse, kar sem želel, je bilo, da bi bil igralec. To je bilo moje osnovno veselje in smisel življenja in to sem tudi počel, dokler sem lahko.

Igralec se je rodil 10. februarja 1919 v Gorici, na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Italiji, prve igralske izkušnje pa je pridobival kot partizan, nazadnje v Frontnem gledališču 7. korpusa. Pozneje se je pridružil ljubljanski Drami in v svoji dolgi karieri nanizal vrsto odličnih gledaliških in filmskih vlog, za svoje delo pa je leta 2008 prejel tudi Borštnikov prstan. Ustvaril je vrsto vlog v klasičnem in sodobnem repertoarju. Med drugim je igral v Molierovih komedijah, v katerih je bil "velik v razumevanju šibkosti in zadržanem opozarjanju na to, da poglejmo vase, preden prvi vržemo kamen". Nastopal je tudi v Shakespearovih igrah, posebej pa so se zapisale v spomin njegove vloge v komedijah, npr. v Goldonijevem Lažniku in v Linhartovem Matičku.


Nastopil je tudi v 15 slovenskih filmih, med drugim v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji Franceta Štiglica ter v filmih Tistega lepega dne, Dolina miru in Ne joči, Peter istega režiserja.

Čas za kratek pogovor si je vzel, ko je gostoval na TV Slovenija v oddaji Polnočni klub, v katerem so mu družbo delali še Danilo Benedičič, Iva Zupančič in Štefka Drolc.

Kako preživljate svoja zrela leta?

Imam srečo, da zame skrbi moja ženka. Brez nje ne bi mogel popolnoma nič, bi moral že zdavnaj v "penzion". Drugače pa sem zelo neroden, včasih doživljam stvari, ki jih ne morem razumeti. Prej sem bil tako voljan vse napraviti, pomagati, zdaj pa ne morem. Prav čudno mi postaja, tako da sem bil vesel povabila na RTV (op. Valič je bil gost oddaje Polnočni klub, ki si jo lahko ogledate spodaj), kamor sem od hodil vse od njenega začetka. Na televiziji smo snemali vedno šele po predstavi po Drami, in ta se je včasih zavlekla do polnoči. In takrat še ni bilo avtobusov, ki bi me peljali na Kodeljevo in sem moral pešačiti in sem prišel domov ob enih, pol dveh. Zjutraj pa sem znova vstal ob sedmih in se pripravil, da sem bil v Drami ob pol devetih, včasih pa že ob pol osmih na radiu. Takrat smo bili igralci v Drami zelo zaposleni.

Življenjski ritem igralca je načeloma precej drugačen od običajnega ritma.

Takrat je bilo gledališče, ne samo za nas igralce, temveč za vse prebivalce, zelo pomembno. Spominjam se, kako je bila Drama polna. Ko sem bil dijak, me je vratar spuščal noter, da sem si ogledal predstave, ker je vedel, da prihajam iz revne družine in da se ne morem privoščiti vstopnice.

Ko smo pozneje po tečaju na akademiji prišli v Dramo, smo vsi mladi igralci z največjim veseljem sodelovali pri predstavah. To ni bilo samo veselje, ampak tudi ponos, in smo skrbeli, da so na odru govorili lepo slovenščino, da beseda res nekaj pomeni. To nas je močno povezovalo.

Pomembno vlogo v vaši karieri pa je pomenila tudi obdobje vojne. Tudi takrat ste igrali, kajne?

Ko sem prišel z Gorenjskega v Cankarjevo brigado, sem ustanovil kulturno skupino, in tisti dan, ko ni bilo bitke, smo imeli zvečer kulturni nastop. Soborci so z veseljem prišli gledat naše nastope. V glavnem sem sam napisal besedilo, za pomoč sem prosil pa soigralce, recitirali pa smo tudi številne pesmi. Med soborci so bili tudi pesniki, med njimi, recimo, Anton Bajželj, ki je napisal pesem Slovenskemu narodu, in to pesem sem recitiral po vsej Sloveniji in tudi takrat, ko smo ustanovili Slovensko narodno gledališče v Trstu. Tam sem potem igral dve leti.

Takrat so gledalci v Trstu kar vsrkavali slovenske besede, izrečene na odru. To je bilo zelo posebno obdobje tudi za vas, igralce, ki so vas gledalci oboževali.

Ko se je gledališče ustanovilo, je bila prva predstava Cankarjev Hlapec Jernej. To je bilo 2. decembra 1945. Ko se je ustanavljalo to gledališče, ni bilo denarja, to je bilo vse skromno, plače so bile nizke. Jaz sem dobil toliko, da sem plačal zajtrk in spanje, stanoval sem pa pol ure ven iz mesta, pri neki revni družini v tretjem nadstropju. Tam sem drugo sezono enkrat zjutraj, ko sem šel na vajo, padel po stopnicah in si zlomil hrbtenico. Takrat so me potem prepeljali v ljubljansko

bolnišnico, ker me v tržaški bolnišnici niso hoteli sprejeti, ker sem bil partizan. V Ljubljani so me potem rešili in potem sem končal akademijo in postal član ljubljanske Drame. Tržaško gledališče mi je pomagalo, poslali so pismo ljubljanski Drami, naj mi pomagajo.

Doživljal sem težave, ampak hkrati tudi lepe stvari, tako da še danes rečem, da me je spremljala velika sreča. Ker vse, kar sem želel, je bilo, da bi bil igralec. To je bilo moje osnovno veselje in smisel življenja in to sem tudi počel, dokler sem lahko. Delal sem povsod, o tem sem napisal dve knjigi, prva, o medvojnem gledališču, nosi naslov Frontniki (1980), druga pa Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945-1947 (1999).

Kako pa je delovalo vojno gledališče? Verjetno se vam je zgodilo marsikaj zanimivega.

Med vojno smo odigrali več kot 160 predstav po vsej Sloveniji, po vseh enotah. Na svojih pohodih smo doživljali različne prigode. Smo šli, recimo, peš v Maribor in preden smo šli čez glavno cesto v mesto, nas je k sreči neki mladi fantič, ki je stal na drugi strani ceste, z roko ustavil, ker nas je verjetno videl, ko smo bili v gozdu, in smo se tako ustavili pred dvema kolonama italijanske vojske, ki je bila na poti v Avstrijo. Verjetno so Nemci izvedeli za nas in so nas potem iskali, a nas je rešil neki Mariborčan tako, da nas je peljal čez mejo in nam pravočasno svetoval, da smo se umaknili globlje v gozd. Gledali smo, kako gredo mimo, potem pa smo se umikali in prišli na Koroško, in preden smo šli nazaj proti Ljubljani, smo tam odigrali še predstavo. Imeli smo izredno srečo.

Mene je res vse življenje spremljala sreča.

Vam je bila pozneje, ko ste bili že v Drami, kakšna vloga res blizu? Ste si kakšne vloge še posebej želeli?

Nikoli se nisem oziral, ali je moja vloga velika ali majhna. Ko sem bil še začetnik v Drami, so bile manjše vloge, potem pa večje. Meni je bilo vseeno, pomembno mi je bilo le to, da sem igral. Ker mi je bilo besedilo všeč, dogajanje in življenje.

Rodili ste se v Trstu, pozneje pa ste se, potem ko so očeta preganjali, preselili v Ljubljano. Kako je to potekalo?

Oče je moral zbežati iz Gorice, ker so mu Italijani grozili s smrtjo. Tam je moral vse pustiti, in ko je šel čez nekaj mesecev pogledat, kaj se dogaja, so mu vse pobrali, tako da je potem samo pobral nekaj stvari in zbežal proti Ljubljano. Sestra, mama in jaz smo ostali v Gorici in šele po dveh letih smo prišli do potnih listov, da smo lahko šli za njim v Ljubljano. Prej nam niso hoteli dati papirjev, ker so italijanske oblasti računale, da se bo oče vrnil in da ga bodo ustrelili. Oče je potem dobil službo v ljubljanski plinarni. Živeli smo skromno, pol njegove plače je šlo za stanovanje v Rožni dolini.

V Gorici smo v šoli najprej govorili italijansko, potem pa so konec leta 1927 slovenščino v šoli prepovedali. Ko sem potem v Ljubljani ponavljal četrti razred, sem prvič naletel na pesmi Simona Gregorčiča in tudi druge pesmi. Pozneje sem tudi telovadil pri Sokolu na Viču in tam sem imel v dramski skupini tudi prvo predstavo. Tako se je začelo. Potem sem se začel zanimati za gledališče, odkril sem Dramo in k sreči je bil tam vratar, ki me je spuščal noter. Sreča je bila tudi ta, da je meščanska šola na Viču razumela naš položaj in me je ta šola vzela zastonj, čeprav sem si jaz želel iti v gimnazijo, a oče ni imel denarja.

Z igralstvom ste okužili tudi svoje potomce. Valiči ste znana igralska rodbina.

Doma smo se vedno pogovarjali o tem, kaj se v teatru dogaja. Opisoval sem predstavo, ki sem jo gledal, kako so igrali, potem pozneje, kaj igram. Sin se je močno zanimal, pa potem tudi vnuka Vid in Domen. Kar zmorem, grem še vedno gledat, kaj ustvarjajo, in se o tem rad pogovarjam. Vedno pogledam vse predstave, kar jih je v Drami in Mestnem gledališču. Pa tudi televizijo rad gledam.

Žena vam je bila gotovo vse življenje v veliko podporo.

Brez nje ne bi mogel nič. Spoznala sva se v Gorici, kjer smo gostovali s tržaškim gledališčem, ona pa je bila tam v odboru in je skrbela za kulturo. Postala sva prijatelja in dve leti pozeje sva se poročila. In ona me je potem peljala na svoj dom v Ljubljano in tam na Kodeljevem živiva skupaj že vsa leta. Doživela sva veliko lepega. Zelo sva vesela, kadar se na kupu zbere vsa družina.

Doživljal sem težave, ampak hkrati tudi lepe stvari, tako da še danes rečem, da me je spremljala velika sreča. Ker vse, kar sem želel, je bilo, da bi bil igralec. To je bilo moje osnovno veselje in smisel življenja in to sem tudi počel, dokler sem lahko.