Boris Cavazza in Jožica Avbelj: igralskih prigod za celo predstavo
"Moje življenje so sama naključja, ne vem, kaj me še čaka," je na zadnjem pogovoru s prejemniki Borštnikovega prstana hudomušno dejal igralski velikan Boris Cavazza.
Ob jubileju Borštnikovega srečanja vsak teden pogovor z dvema nagrajencema
Objavljeno: 5. marec 2015 ob 06:15,
zadnji poseg: 5. marec 2015 ob 07:26
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pogovori s prejemniki Borštnikovega prstana potekajo v sklopu praznovanja pol stoletja Borštnikovega srečanja. Pogovorom, z Avbljevo in Cavazzo ga je povezovala Ana Perne, lahko prisluhnete ob torkih v Gledališkem inštitutu v Ljubljani. Cavazza je prstan prejel leta 1992, Avbljeva pa 2001. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Cavazza je že na 1. Borštnikovem srečanju prejel nagrado, in sicer za vlogo v predstavi tržaškega gledališča Moč v uniformi v režiji Maria Uršiča. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
       V letih, ko sem bil svobodnjak, sem posnel veliko filmov. Triglav Film je bil takrat zelo močan, delali smo ogromno nemških, francoskih, italijanskih koprodukcij. Demeter Bitenc mi je ves čas pihal na dušo: 'Kaj boš hodil v teater, pridi. Ti bom jaz zrihtal vloge. Smo lepo šest mesecev v Samarkandi.' In sem rekel, kakšne vloge dobivaš? Saj je vseeno, če je manjša vloga, glavno, je da uživaš, je rekel.       
 Boris Cavazza
Med vlogami, ki so ji še posebej ostale v spominu, Jožica Avbelj navaja tudi vlogo gluhoneme Sare Norman v predstavi Otroci manjšega boga leta 1984 (režija Grega Tozon). Foto: Bobo

"Moje življenje so sama naključja, ne vem, kaj me še čaka," je na zadnjem pogovoru s prejemniki Borštnikovega prstana hudomušno dejal igralski velikan Boris Cavazza. Svoji igralski poti sta oživljala z Jožico Avbelj.

Če je bila igralski prvakinji MGL-ja že v dijaških letih tlakovana pot do gledaliških odrov, je zgodba pri Cavazzi zelo drugačna: do igre in gledališča ga je čisto po naključju pripeljala ljubezen, medtem ko je v službi Splošne plovbe plul po morju. "V Afriki sem se zaljubil v novinarko Lado Zei in potem mi je začela pihati na dušo, naj pridem v Ljubljano. Nisem vedel, kaj bi študiral. Prišel sem in najprej študiral angleščino in francoščino, ampak to ni bilo zame. In sem srečal Dareta Valiča, ki mi je rekel, naj pridem na akademijo, da tam ni matematike in biologije, in česa podobnega. Tako sem šel delat sprejemni izpit in bil sprejet," se spominja naključij, ki so privedla, da je pristal na igralski akademiji.

A tudi po tem ni šlo vse zlahka. V nekem trenutku je imel vsega dovolj in je že načrtoval vrnitev na morje, a ga je profesorica Vida Juvan prepričala, naj ostane. "Rekla je, naj počakam še dve leti, potem grem pa lahko nazaj na morje, če bom to še hotel. Prej sem namreč delal v Splošni plovbi. Na srečo se je potem pojavil Marko Marin, me povabil v Koper in mi dodelil dve glavni vlogi. Takrat sem začutil, da je mogoče to to, kar bi me zadovoljevalo."

Zgodba Jožice Avbelj je drugačna, izkušnje z igranjem je pridobivala že v gimnaziji. Kot pravi, je na njeno odločitev, da vstopi v svet igre, vplivalo več dejavnikov. V njihovem bloku so stanovali slavni Ferdo Belak in družina Simčič (Marko, Samo, Gabrijel in Mojca), ki je bila zanjo zelo pomembna.

"Cel kup ljudi se je z mano pogovarjal drugačne stvari ali pa so mi dali drugačne knjige, mi pustili vstopiti v njihovo knjižnico;" se spominja odraščanja in dodaja, da sta imela velik vpliv nanjo tudi Bara Levstik in Tone Peršak. "Mislim, da sem se najprej spoznala z Baro, ki me je povabila k sodelovanju v skupini Pupilija Ferkeverk in sem prišla. Tako se je začelo." Skupina Pupilija Ferkeverk je s svojim kratkim, a udarnim delom leta 1969 zaznamovala gledališko neoavantgardo. Pupilija se je distancirala in norčevala iz avtoritet, tako zunanjih - države, naroda, partije, Cerkve, trga - kot notranjih - gledališča in estetike.

"Super je bilo, vse sorte smo ga biksali. Jaz sem prišla šele takrat, ko je šla skupina na gostovanje po Jugoslaviji." S predstavo, ki jo je postavil Dušan Jovanovič, so osvajali nagrade, kamor so prišli. "Dolgo sem razmišljala, da o tremi v bistvu nisem vedela nič, dokler me niso z njo seznanili na šoli. Potem mi je zadnjič enkrat eden izmed soigralcev rekel, kako se spomni samo tega, kako sva se oba tresla. Kar pomeni, da sem imela kar fino tremo."

Namesto na fiziko na seminar na akademijo
Eden od njenih prvih stikov z akademijo so bili dramaturški seminarji, ki se jih je udeleževala še kot gimnazijka. "Ko sem bila še v gimnaziji, so mi rekli, da so na akademiji zelo dobri dramaturški seminarji in da bi bilo to tudi zame zanimivo. Ravno v tistem času pa smo imeli vaje iz fizike, ki sem jo imela 1 do 2. Profesorja sem vprašala, ali bi lahko namesto vaj iz fizike hodila na akademijo na dramaturški seminar. Rekel je ja in tako sem potem vsak teden namesto fizike šla na akademijo. Razumela pa nisem skoraj nič," se spominja in dodaja, da je imela na sprejemnih izpitih prav tako veliko tremo, saj je vmes pozabila besedilo, a so jo vseeno sprejeli.

V Gleju je na začetku kariere igral tudi Cavazza, in sicer tudi v predstavi Victor ali otroci na oblasti, ki pa so jo zaradi zapletov v igralski zasedbi zaigrali le dvakrat. "Pozneje, ko smo bili Milena, Rac in jaz v Mladinskem gledališću, je hotel Jovanovič spet narediti to predstavo. Naredil je zasedbo, naslednji dan je prišel v teater in videl, da je zasedba čisto druga, da je nekdo vse prečrtal. Takrat se je razburil in rekel: Če ste prišli z mano v Mladinsko gledališče, vas prosim, da greste z mano tudi ven. In smo tako, le po dveh sezonah, odšli," zanimive prigode iz bogate kariere niza priljubljeni igralec.

Kot pravi, so priprave na predstavo danes nekaj popolnoma drugega kot nekoč. "Če primerjam tisti študij s tem, kar trenutno počnem v Mestnem gledališču z Aleksandrom - Acom Popovskim, je to popolnoma drug svet. Zdaj se ves čas nekaj igramo, Aco ima čudovite rešitve, ne obremenjuje igralcev z neko tradicionalno disciplino, zelo je demokratičen. Njegove predstave so zelo makedonske, bujne, živahne," je poln pohval.

Študij nekaterih iger v preteklosti pa je terjal veliko dela. "Ko smo delali Dostojevskega, je bil to študij, ki je trajal eno leto. Prebrati smo morali celo vrsto knjig. Dušan je bil tip režiserja, ki je želel, da bereš, veliko smo debatirali, dokler nismo prišli na oder," se spominja in takrat so se hitro pokazali sadovi trdega dela.

Velik uspeh predstave Spomenik G
Pomemben mejnik v karieri Avbljeve je bila,- takrat je bila še na akademiji-, predstava Spomenik G (produkcija Glej), ki jo je prav tako režiral Dušan Jovanovič, nastala pa je po besedilu Bojana Štiha. Za zelo zahtevno vlogo, v kateri izgovori le sedem stavkov, je prejela sedem nagrad.

Čez predstave posneli dnevnike
V tistih časih so večino predstav posneli, a žal so se nekateri posnetki, Avbljeva in Cavazza sta jih neuspešno iskala več, izgubili. Zaradi pomanjkanja traku so posnetke predstav enostavno presneli z dnevniki in tako se je izgubil tudi cel kup dragocene kulturne dediščine.

Cavazza igral v številnih gledališčih
Velika igralca sta stopala po različnih poklicnih poteh: Avbljeva se je takoj po diplomi zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki mu je zvesta še danes, Cavazza pa je bil najprej nekaj let svobodnjak, potem pa je zamenjal več gledališč. "V letih, ko sem bil svobodnjak, sem posnel veliko filmov. Triglav Film je bil takrat zelo močan, delali smo ogromno nemških, francoskih, italijanskih koprodukcij. Demeter Bitenc mi je ves čas pihal na dušo: 'Kaj boš hodil v teater, pridi. Ti bom jaz zrihtal vloge. Smo lepo šest mesecev v Samarkandi.' In sem rekel, kakšne vloge dobivaš? Saj je vseeno, je rekel, če je manjša vloga, glavno je, da uživaš," se spominja nasvetov igralskega kolega, ki pa jih ni upošteval. Želja po gledaliških odrih je prevladala in po vmesnem letu v Trstu je šel na avdicijo v Dramo.

V tistem letu v Trstu je nastala predstava Moč v uniformi v režiji Maria Uršiča, za katero je dobil nagrado že na 1. Borštnikovem srečanju. "Predstavo smo odigrali približno 80-krat. Celo v Belgiji smo jo igrali, za Benečane, ki so tam delali v rudnikih. In sicer smo igrali v eni gostilni, vsi so bili pijani, na oder so letele pločevinke piva. Pokojni Silvij Kobal je rekel, ti, veš kaj, tu ne znajo dobro slovensko, kaj če bi midva začela po francosko igrati. In sva res začela, pa so hitro začeli žvižgati," se spominja zanimive prigode in doda: "No, izlet je bil pa dober."

Leta 1971 se je potem zaposlil v SNG Drama Ljubljana in dve leti po prejemu prve je sledila druga Borštnikova nagrada, tokrat za vlogo Skapina v Molierovih Skapinovih zvijačah. "Imel sem "zegn". Režiser (op. Peter Lotschak) ni bil Slovenec, in ko je prišel, je samo pogledal slike in me izbral. Takrat je bil to moj prvi angažma. Stara garda, Bert Sotlar, Aleksander Valič in drugi, so komaj čakali, da se mi bodo posmehovali, ampak predstava je uspela in z njo smo šli tudi v tujino, v Italijo, na Madžarsko in v Rusijo. Predstava je bila zelo estetska in hkrati zelo preprosta."

Hlapci hkrati v MGL-ju in Drami
Kariero Avbljeve so močno zaznamovale tudi vloge v Cankarjevih igrah. Hlapci sta bili leta 1980 hkrati na programu v Drami in MGL-ju. V prvi je predstavo režiral Mile Korun, v drugem Dušan Jovanovič. "Šla sem gledat Štefko Drolc, ki je v Drami igrala mojo vlogo, in mi je bilo težko pri srcu. Besedilo se me je zelo dotaknilo, na drug način, drugače sem začutila besedilo, ki sem ga sicer sama govorila. Boris Juh je bil v tej predstavi fantastičen, imel je majhno vlogo, ampak odlično, a so ga čisto spregledali," se spominja in dodaja, da je bil predvsem odličen Janez Hočevar - Rifle. "To je še vedno predstava, vredna ogleda."

Kako je Cavazza kokodakal na odru ...
Z njim je veliko delal tudi Cavazza. "Z Dušanom sem delal Za narodov blagor v Trstu v svojem drugem tržaškem obdobju. In bila sva tudi cimra. Slučajno smo šli enkrat nekam blizu Trsta na pršut in tam je bila farma kur. Dušan je res nor na kure. Gremo noter, kure so kokodakale in Dušan me pogleda in reče: Jebenti, zdaj pa imam. Kura boš! In potem sem na odru res skakal in kokodakal." To jasno priča o tem, kako je vse lahko vir navdiha.

Med pletjem na vrtu vaja kretenj
Med vlogami, ki so ji še posebej ostale v spominu, Jožica Avbelj navaja tudi vlogo gluhoneme Sare Norman v predstavi Otroci manjšega boga leta 1984 (režija Grega Tozon). "Spomnim se, da sem poleti na vrtu plela in kretala, ker so mi morale te kretnje priti v meso in kri. Ona (op. Sara) namreč ni hotela govoriti in ni hotela brati z ust. Skratka, to je drug jezik in je jezik kot vsak slaven romanski ali germanski jezik. To znanje mi je potem zelo koristilo: ko sem enkrat igrala na Dunaju, sem hodila po cesti in s kotičkom očesa na drugi strani ceste zagledam enega od gluhonemih, s katerim sem sodelovala pri predstavi. Kar čez cesto sva se vse zmenila," pripoveduje zanimiv pripetljaj.

Za svoje vloge sta prejela vrsto nagrad. Cavazza je leta 1987 prejel Prešernovo nagrado za vloge Doktorja (Jančar Veliki briljantni valček, SNG Drama Ljubljana), Dantona (Przybyszewska Dantonov primer, SNG Drama Ljubljana) in Stavrogina (Jovanović: Besi, SMG), za katerega pravi, da je najboljša vloga v njegovem opusu. Med liki, ki jim je najbolj prepričljivo vdihnil življenje, pa je tudi kar nekaj negativcev. "Zelo rad igram negativce, ker se mi zdi, moraš negativcu dodati ščepec nečesa, da ga prikažeš drugače, ne da greš na prvo žogo."

Med vlogami, za katere je bila nagrajena Avbljeva, izstopata tudi vloga v Treh visokih ženskah, kjer je igrala s Štefko Drolc in Mirjam Korbar, predstavo je režirala Mateja Koležnik, in Božičevi Španski kraljici (režija Tone Šedlbauer). "Vsaka predstava je tako različna in tudi čas, v katerem nastaja predstava, je specifičen, vsaka ekipa naredi svojo kemijo. Obe predstavi sta mi zelo ljubi." Za svojo bogato kariero je bila leta 2001 nagrajena z Borštnikovim prstanom, Cavazza pa si ga je nadel že leta 1992.

Na vprašanje, kako sta doživljala razpad Jugoslavije, ki je zaprl gledališki prostor, igralka odgovarja. "Država je šla narazen, a stike smo ohranili. Po koncu vojne smo stike navezovali kulturniki in športniki, recimo študente sem peljala v Beograd in tako naprej. Družili smo se pač na drugačne načine kot prej, skratka, stiki z gledališkimi in filmskimi ljudmi so se nadaljevali."

Z avtobusa na oder
Njuni karieri sta polni zabavni anekdot. "Ne veste, kje vse smo gostovali, ko sem delal v Trstu. V Dolini pri Trstu je ena dvorana, kjer je bil vstop v dvorano samo iz zadnje strani skozi ena vrata. Ko smo prišli z avtobusom, je ta parkiral točno pred tista vrata, in smo vstopali direkt na oder. In se je slišalo nonstop odpiranje in zapiranje avtobusnih vrat. Enkratno. To gostovanje smo si vsi zapomnili. Pa velikokrat smo gostovali tudi v gostilnah, kjer smo šli na oder mimo šanka, in so nas vmes povabili: Daj spij en kozarec!. V tem teatru sem doživel gledališče izpred 300 let."

Gledališče se je od takrat v veliko vidikih spremenilo. In kako Cavazza ocenjuje današnje gledališče kot igralec in režiser? "Ene predstave so čisto v redu, ena pa so Bog se usmili. Predvsem mi gre na živce, da čisto vse predstave spuščajo dim, meglo, povsod imajo velike monitorje in televizorje. To se mi zdi že tako zastarelo v bistvu, s tem, da hočejo biti v koraku s časom."

Trenutno ustvarjata skupaj
Priljubljena igralca sta v svoji karieri na odru skupaj stala le nekajkrat, nazadnje ravno v tem hipu, ko sodelujeta pri predstavi v MGL-ju. Na vprašanje, ali je zdaj, ko so za njima leta izkušenj, tako igralskih kot pedagoških, kaj drugače, Avbljeva odgovarja, da preteklost pri tem ne igra nobene vloge. "S človekom se dobro počutiš, fino je delati. Pri tem ne razmišljamo, kakšno prtljago imamo s sabo. Ko si na vaji, uživaš. Na vsaki vaji se kaj malega zgodi in to je to." "No, bomo videli, kakšna bo predstava," jo za konec dopolni Cavazza. Delovne vneme jima, na srečo gledalcev, ne primanjkuje.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.