Več kot 400-stranska obsežna knjiga prinaša prvi kompleksen pregled ženskega osvajanja najvišjih vrhov. V njej sta omenjeni tudi dve Slovenki, Marija Frantar (Mariča) z vzponoma na Nanga Parbat in Kangčendzengo in Marija Štremfelj, doslej edina Slovenka na vrhu Mount Everesta, ki je pot v knjigo našla še z vzponom na Broad Peak.

Sorodna novica Ženske v Himalaji: Osvajanje vrhov je pomenilo tudi kljubovanje predsodkom

Pri 79 letih je ta upokojena profesorica matematike še vedno v dobri formi ter polna iskric in humorja. Pretekli teden je obiskala Slovenijo, kjer je predstavljala svoje obsežno delo. Kot je povedala, je zbiranje gradiva potekalo dolgo, 14 let, sama pa si malodane očita, da ni knjige napisala že prej. Pri pisanju si je pomagala z raziskovanjem knjižnih in revijalnih objav, poročil z odprav, navezala pa je tudi stike s številnimi sorodniki in prijatelji omenjenih alpinistk.

"Po dolgih, včasih celo mazohističnih letih sizifovega dela, polnih izmenjavanja upanja in razočaranja, se mi je z veliko napora vendarle posrečilo te pogosto neverjetne zgodbe izkopati izpod nanosov časa in jih po svojih najboljših močeh očistiti prahu pozabe ter jih zložiti skupaj," piše v uvodu knjige.

Več v intervjuju. Vabljeni k branju!

Ko gledamo podobe alpinistov, se nam mogoče zdi, vsaj mlajši generaciji, da so bila 70. in 80. leta kar malo romantični časi, pa vemo, da za vas nikakor niso bili.

To je bil absurdistan, o katerem sem že govorila na okrogli mizi. Želeli smo preživeti z dvignjeno glavo in ne emigrirati. Številni so namreč sovjetski okupaciji ušli. Moja družina ni bila med njimi. Spomnim se, kako smo videli rusko letalo z veliko zvezdo, bila sem z možem, v rokah sem imela otroka, in moja prva misel je bila, da moramo zbežati. Moj mož pa je rekel, da je tu doma in da ne bo nikamor bežal in se umikal pred zločinci. Številni pa so zbežali čez mejo, tudi brez vsega, samo šli so. O tem je pisal tudi Kundera.

Alpinistične podvige ste spremljali že kot zelo mladi. Zdaj so informacije le klik proč. Kako pa ste takrat spremljali razvoj alpinizma, kako so krožile informacije o vzponih?

Informacij je bilo zelo malo. Imela sem eno samo številko revije National Geographic, v kateri je bila opisana ameriška ženska odprava na Anapurno leta 1978. V njej je sodelovala tudi Čehinja Vera Komarkova in bila sem navdušena, da je bila na vrhu Anapurne tudi Čehinja. Za Japonke smo prav tako vedeli, da so osvojile vrh Mount Everesta, to je bilo splošno znano, kakšnih podrobnosti o vzponu pa nismo imeli.

Kontaktirala sem tudi s Poljakinjo Wando Rutkiewicz (op. legendarna alpinistka, ki se je skupaj z Liliane Barrard kot prva ženska povzpela na zloglasni K2), o kateri pišem v knjigi, ker so imele Poljakinje vendarle boljše pogoje za alpinizem, tako da sem tudi na ta način prišla do informacij. Na podlagi teh informacij sem potem zarisala svoje odprave. To so bile sprva zame sanje, ne realnost. Ko sem potem prišla leta 1970 v Karakorum, pa je to pomenilo mejnik, da sem tudi na lastne oči videla te veličastne vrhove. Čudim pa se, da med prvimi vzponi na osemtisočake ni bilo veliko alpinistk z Zahoda, saj so vendarle imele veliko boljše možnosti. Ne nazadnje so Alpe zibelka alpinizma. Ta tragedija leta 1959 je pomenila res veliko psihološko blokado (op.: leta 1959 je prišlo do tragične odprave ženskih pionirk na Čo Oju, v kateri sta umrli Claude Kogan in Claudine van der Straten).

Kako je bilo pa z opremo? Ob 40. obletnici vzpona jugoslovanske odprave na Mount Everest smo se spominjali tudi, kako so po vsej Jugoslaviji nabirali opremo. Kako je bilo v takratni Češkoslovaški? Recimo Japonska je po 2. svetovni vojni močno podpirala odprave.

Japonke so imele srečo, saj je imela država po drugi svetovni vojni veliko gospodarsko rast in je država močno podpirala tovrstne odprave, saj je želela svetu pokazati, kaj vse imajo. Zanimivo pa so se pozneje Japonke umaknile v ozadje.

Pri nas je bilo drugače: vsaka štiri leta so organizirali državno odpravo, ki je vključevala zelo malo ljudi, ženske so bile iz njih izključene. Že na začetku sem vedela, da bo samo od mene odvisno, ali mi bo uspelo osvajati vrhove. V lastni režiji sem šla na Kavkaz in potem Pamir, z vlakom, in potem naprej, in videla, kako se je treba zorganizirati.

Glede same opreme sem, kot sem zapisala v knjigi, sešila 300 spalnih vreč in iz tega naredila opremo. V bistvu smo vse same naredile, z izjemo čevljev.

Kako pa so to spremljali vaši bližnji? Potrebna je bila velika pokončnost, da vas nenaklonjenost širše okolice ni odvrnila od uresničitve svojih želja.

Imela sem srečo, ker sem imela inteligentnega in razumevajočega moža. To takrat ni bilo običajno in pogosto. Res ni imel manjvrednostnega kompleksa in me ni omejeval. Res sem imela veliko srečo.

V knjigi ste opisali zanimive, pogumne, žalostne in pretresljive usode različnih žensk, ki se berejo prav filmsko. Kako ste dojemali, da ste kot prvopristopnica na Čo Oju dejansko ena izmed njih? Ste se zavedali svoje izjemnosti in posebnosti?

Ko sem razmišljala o knjigi, sem imela v mislih, da jo napiše nekdo, ki je to doživel, ki je bil priča tem dogodkom in udeleženkam. Razumela sem alpinistke, imela sem enak ideal. S to knjigo sem želela ovekovečiti njihove uspehe in spomin nanje, jim postaviti neke vrste nagrobnik. Spremljala sem vse vzpone na osemtisočake, zadnji je bil leta 1998 in s knjigo sem želela zajeti tudi izjemen del zgodovine. Je pa res, da bi morala to storiti že veliko prej (smeh). Seveda pa s to knjigo nisem obogatela, prej nasprotno.

Kako je bilo z zbiranjem podatkov? V knjigi recimo pišete, da japonska prvopristopnica na Mount Everest ni imela denarja, da bi razvila fotografije.

Zbiranje podatkov je potekalo zelo počasi, sploh na začetku, saj je bilo to še obdobje pisanja pisem. S spletom so se potem stvari pospešile. Pomagala sem si z različnimi viri v različnih državah. S pomočjo znanca sem dobila tudi 40 številk Himalajskega dnevnika in potem sem vse preučila in preverila. Šlo je v bistvu za zelo detektivsko delo (smeh). Potem se je ta mreža razpletala, prihajala sem do novih imen, novih podatkov, pozneje je bilo že več knjig in je bilo lažje.

Kako so knjigo sprejeli doma? Ste doma alpinistična zvezdnica?
Ko sem že pred desetletji za neko športno društvo napisala knjigo o Čo Ojuju z naslovom Turkizna gora, so jo izdali v veliki nakladi 45.000 in pošla je v dveh dneh. Takrat nismo imeli veliko možnosti pridobivanja informacij. To se danes pač ne more več zgoditi. Takrat smo imeli ob četrtkih knjižne novosti, tedensko je izhajal seznam priporočenih knjig, in ljudje so pogosto šli s tem seznamom v knjigarno.

Ena skupna lastnost vsem alpinistom je, da je hoja v gore način življenja. Kot ste zapisali, so vas gore poklicale in “padli” ste v ta svet. Po poklicu ste profesorica matematike. Kako ste prepletali ta dva svetova?

Nekateri pravijo, da je pot v gore pot k Bogu, da je to notranja pot do transcendence. Nekateri tudi pravijo, da gre za notranjo potrebo približati se Bogu. Ne gre za vero, ampak za potrebo. Gore so nekaj oddaljenega, veličastnega, neki ideal, ki se mu želimo približati. Mi smo majhni, živimo kratek čas, te gore, čeprav imajo tudi svoj rok trajanja, dajejo občutek neskončnosti in so seveda tudi zaradi velikosti veličastne, in temu se želimo približati. Gre tudi za estetski vidik: gore so v vsakem delu dneva ali vremenu drugačne, imajo številne obraze. Veliko alpinistov, ko uspešno osvojijo vrh ene gore, že začnejo razmišljati o drugi. Preprosto iščejo pot. Mogoče gre za iluzijo. Toda kaj pa ni?

Ko si enkrat na vrhu gore, je to verjetno tak občutek, kot ko je Bog ustvaril svet, kot piše v Genezi. Pod seboj imaš ves svet. Tega občutka nikoli ne pozabiš, spomin v tebi živi.

Kako se dojemate, kot profesorico ali alpinistko?
Nimam se za zelo uspešno, številni so dosegli veliko več. Nikoli se nisem želela ničemur odpovedati, nisem želela obupati. Seveda gre veliko stvari tudi narobe, ampak če imamo tak odnos, da vztrajamo, potem se slej ko prej nekaj uresniči. In potem imamo občutek, da smo bili sami sebi zvesti. Pisanje knjige mi je bilo v veliko veselje in odziv v Cankarjevem domu, ki je bil zame res izjemen, je bil znova potrditev, da je prav, da sem se odločila napisati to knjigo. In da gre moje delo v pravo smer.

Profesorica je moj nekdanji poklic, zdaj se že 14 let ukvarjam s humanitarnimi dejavnostmi. V Himalaji sem ustanovila češko bolnišnico. To se mi zdi še dodaten razlog, da se vračam v gore. V teh 50 letih se je življenje domačinov v Himalaji močno spremenilo, ni vse pozitivno. To, kar se dogaja zdaj na Everestu (op. vijejo se kolone), gotovo ni. Na drugi strani pa so nekoč ljudje tam umirali zaradi tuberkuloze, pljučnice in drugih bolezni. Recimo Italijani so postavili eno od dveh bolnišnic v Karakorumu, drugo pa mi, tudi na drugih območjih je več takšnih bolnišnic, ki so jih v znak zahvale postavili različni alpinisti. To izvira iz alpinistične filozofije, da vračamo in pomagamo. Nosači tvegajo svoje življenje za druge, že iz tega izvira naša slaba vest. To je torej naravna reakcija, da želimo pomagati in vrniti okolju.