"Živa mišica" Rado Kočevar: strastni "himalajec", ki pa ni nikoli plezal v Himalaji
"Ravno telovadim, a me lahko pokličete čez 15 minut?" Tak je bil prvi odgovor 90-letnega Rada Kočevarja, ko sem ga poklicala za intervju. Nekdanji vrhunski alpinist bo na 13. Festivalu gorniškega filma, ki vrata odpira danes, predstavil svojo knjigo.
Začenja se 13. Festival gorniškega filma
Objavljeno: 18. februar 2019 ob 06:29
MMC RTV SLO

Tista lepa leta, kot jo je naslovil, prinaša njegove zgodbe o vzponih v časih povojnega alpinizma, ko je bilo vsega malo, hrane, denarja in opreme, nikoli pa ni niti za hip zmanjkalo predanosti, strasti in vztrajnosti, ki so kitile prvo generacijo povojnih alpinistov.

Na Mont Blancu, ki ga je obiskal večkrat, leta 1958. Foto: Osebni arhiv Rada Kočevarja

Lanskemu prejemniku priznanja Planinske zveze za življenjsko delo na področju alpinizma (poleg njega ga je prejel še kolega, soplezalec France Zupan) so bili pri pisanju knjige v veliko pomoč njegovi dragoceni zapiski, že od mladih let je namreč popisal vsak svoj vzpon. "Pred 10 leti sta mi pa hči in zet rekla, da mi nekaj manjka pri tem beleženju. In sta me poslala na tečaj računalništva. Ko sem opravil tečaj, sem začel uporabljati računalnik in ko sem se vračal s kolesarskih poti, sem si vzel zvečer kakšno uro in sem pretipkal svoje zapiske, potem sem pa tudi vse fotografije skeniral," dolgoletni učitelj geografije razloži, kako je "padel" v splet.

Vedno čestitam vsem, ki jim uspe doseči svoje cilje, in jim zaželim srečo. Ker sem načela, da je to potrebno poudarjati, ne pa jamranja.

Življenjsko načelo Rada Kočevarja

Pri knjigi mu je bila v veliko pomoč urednica Mojca Volkar Trobevšek, s katero sodeluje že dlje časa, in ki je imela skupaj s Silvom Karom tudi zasluge, da se je Rado odločil za pisanje knjige, potem ko so na RTV leta 2010 o njem predvajali istoimenski dokumentarni film Tista lepa leta režiserjev Boštjana Mašere in Mojce Volkar Trobevšek. "Silvo in Mojca sta me potem spodbujala, da bi kaj napisal. In tako sem se lotil pisanja knjige. Vedno sem bil tak: če sem si nekaj zadal za cilj, sem to pač naredil do konca, pa naj je bila to stena ali kar koli."

Predstavitev knjige bo to soboto
V okviru 13. Festivala gorniškega filma bo do nedelje, 24. februarja, v Cankarjevem domu v Ljubljani, v mestnem kinu Domžale, v celjskem Mestnem kinu Metropol in v Linhartovi dvorani v Radovljici na ogled 32 filmov, ki jih bodo spremljala tudi predavanja in pogovori. Predstavitev knjige Rada Kočevarja bo v soboto, 23. februarja, ob 16. uri v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu. Vstop je prost, brezplačne vstopnice lahko dvignete na blagajni CD-ja ali prek spleta. Več o festivalu najdete tukaj.

Gore ‒ ljubezen od rane mladosti
V gore se je zaljubil kot najstnik v Kamniških Alpah, ki jih je v času okupirane Ljubljane lahko občudoval le za žico. Glavnino vzponov, med njimi je več kot 30 prvenstvenih smeri, je opravil v času, ki je bil zelo drugačen od današnjega. "To je bil povojni čas, pomanjkanje, v materialnem pogledu je bil neprimerljiv današnjim. Vse do leta 1953 so bile v obtoku živilske izkaznice, alpinistična oprema pa je bila v primerjavi z današnjo prav zares muzejska. /.../ Kdor je imel kolo, je bil zares svoboden, ker ni bil vezan na javni prevoz, torej na vlak, s katerim smo se največ vozili," se v knjigi spominja prvih povojnih let in dodaja, da so ravno te zahtevne razmere pripomogle tudi k temu, da je krepil značaj ter utrjeval voljo in vztrajnost.

France Zupan in Rado Kočevar(desno), leta 2018 prejemnika priznanja za življenjsko delo v alpinizmu. Foto: Irena Mušič Habjan

"Živa mišica" na pohodu
Glavnino vzponov, skupno jih je bilo več kot 240, je opravil med letoma 1946, ko je začel svojo plezalno pot, in 1958, kot razkriva njegov dnevnik, je njegov zadnji vzpon označen v letu 1972. Rada Kočevarja so njegovi soplezalci klicali živa mišica, veljal je za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca prve povojne generacije. Mejnika njegovega alpinističnega udejstvovanja leta 1948 sta bila prva ponovitev Aschenbrennerjeve smeri na Travniku skupaj z Janezom Frelihom in osvojitev Čopovega stebra v pičlih osmih urah. "Achenbrennerjeva smer je bila tak tabu za naše alpiniste. To smer so prvi preplezali tujci z Achenbrennerjem na čelu. Tega smo kasneje tudi obiskali," se spominja ponovitve Aschenbrennerjeve smeri. Na vprašanje, kako so se lotili podviga, odgovarja, da mu je kolikor toliko dobra nemščina omogočila, da je bral zapiske in preučeval skice. "Poleti sem rekel, poskusimo. Takrat smo imeli res uborno opremo: plezali smo z vrvmi iz konoplje, čeprav je imela planinska zveze v skladišču že najlonske vrvi. Potem je padlo par klicev in sem takoj dobil najlonsko vrv," se spominja.

11. septembra 1948 sta s Cirilom Debeljakom - Cicem prišla v Aljažev dom, naslednjega dne pa Čopov steber preplezala v osmih urah. "Bilo je lepo vreme, kondicija pa odlična! Seveda je bila najin čas v smeri nekakšno presenečenje, saj je smer veljala za dvodnevno turo in so ponavljavci do takrat v steni bivakirali. Nekateri so naju imeli za dirkača in lovca na rekorde, to pa seveda ni bilo res, kar so kmalu dokazale tudi naslednje ponovitve," je o hitrem vzponu zapisal v knjigi.

Leto pozneje, 1949, je sledil nov pomemben mejnik: s Cicem sta preplezala Centralni steber v Dedcu, kar je bila prva smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Med vzponi, ki so ga še posebej zaznamovali, je tudi Zadnji Prisojnik. "Tam je bilo eno res zelo delikatno mesto in še zdaj mi ni jasno, kako sem tam čez prišel. Z Marjanom Perkom sva tam plezala. To je bilo res na meji zmogljivosti tistega časa. Potem nisem več takih smeri plezal," pove stvarno.

Prenočil bom med vožnjo kar na vlaku in na klopeh železniških postaj. Na gori pa bom prenočil v koči oziroma v bivaku Vallot, kjer je na 4.300 metrov prenočišče zastonj. Za hrano sem imel nekaj konzerv, mama pa mi je dala 10 ameriških dolarjev. /.../ Noč sem prespal v čakalnici na postaji v Lyonu, a sem moral sredi noči žandarjem pokazati dokumente. Naslednjo noč sem prespal na železniški postaji v Chamonixu ...Zjutraj ob pol sedmih sem dosegel vrh in še isti dan prečil oba štiritisočaka, Mont Maudit in Mont Blanc du Tacul. Čeprav je bila to lahka tura, pa je bil to eden mojih najbolj tveganih podvigov.

O vzponu na Mont Blanc v knjigi Tista lepa leta

Z 10 dolarji sam na Mont Blanc
Njegova prav posebna zgodba je povezana z Mont Blancom leta 1950. Za prestop meje so takrat veljali strogi predpisi, zasebna potovanja so bila skoraj nemogoča, so pa že potekale izmenjave alpinistov in organizirani obiski. Bil je izbran v jugoslovansko odpravo za Mont Blanc, a so ga, potem ko je pred odhodom po naključju plezal z enim Avstrijcem, zaradi tega izločili iz odprave. "Bilo je pa tako, da sem imel vse potrebne dokumente za pot. In tako sem se sam z desetimi dolarji odpravil na pot. Kupil sem si vozovnico za Chamonix, in to za prvi razred, kar takrat v bistvu ni bilo drago. Sem pa potem po vrnitvi s honorarji zaslužil za pot." Pri 22 letih je šel torej sam z desetimi dolarji na drug konec sveta. Na vprašanje, kako se je znašel, se zasmeji in pojasni, da je kar šlo. "Že prej sem veliko bivakiral, poleti in pozimi, tako da sem bil vsega vajen, o vzponu na Mont Blanc pa sem bral v Planinskem vestniku. Rekel sem si, če bo lepo vreme, mi bo uspelo. In res: bila je jasno. Prišel sem na vrh Mont Blanca, tam sem srečal francosko skupino in sem vodnika vprašal, kako na Mer de Glace. In mi je rekel: če boste šli po naših stopinjah, boste v 3, 4 urah prišli. In res, prečno sem prečil Mont Blanc. Danes to za enega gorskega smučarja ni nič posebnega, takrat je bilo pa drugače."

Edina nesreča ga je naredila previdnega
Prvo in edino nesrečo je doživel decembra 1946, ko ga je na Planjavi skupaj s kolegom Vencljem odnesel plaz, in od takrat je bil izjemno previden. "Spomnim se samo, da je nekaj počilo. Padel sem v mehek sneg. Pobral sem se in šel s kolesom v Kamniško Bistrico in domov." Plaz ga je odnesel 200 metrov, končalo pa se je z nekaj praskami, zvitimi nogami in izbitimi zobmi. "Profesor in inženir France Avčin mi je potem nekako pri Planinski zvezi uredil, da so mi protezo naredili," se spominja prijazne geste svojega profesorja.

Da je lahko nastal tako natančen in bogat pregled pomembnega obdobja alpinizma, gre zahvala dejstvu, da je imel fotoaparat, ki mu ga je že kot otroku podaril oče, kar je bilo v tistih časih velika redkost. "Potem sem začel beležiti, kar se mi je dogajalo, vendar je bilo to zelo neorganizirano. Šele pred nekaj leti sem potem to vse uredil. Bil je to 6 x 6 film, to je bil težko dostopen film, pa še denarja nismo imeli. Zato je bilo res dragoceno. Če bi imel lažji fotoaparat, bi bilo veliko več fotografij."

Z legendarnim Stanetom Belakom - Šraufom. Foto: Osebni arhiv Rada Kočevarja

Kot poudarja, so bili to drugačni časi, ko je končal študij, si je ustvaril družino in se osredotočil na druge stvari. Vseskozi pa je ohranil tesno povezanost z naravo, vse zime je presmučal, deloval je kot gorski vodnik, povezanost z mladimi alpinističnimi leti pa je ohranjal tudi s predavanji. "Prejšnji teden sem bil v Mariboru. Tam sem predaval že leta 1950, ko sem imel barvne diapozitive, kar je bila redkost. In je bila tako polna dvorana, da so se drenjali vanjo. Zdaj je bilo podobno. Najprej sem si mislil, kaj bo mladina od enega starčka, kot sem jaz, želela slišati. Pa sem bil prijetno presenečen," se zasmeji.

Gibanje, gibanje, gibanje
Potreba po gibanju je ostala del njegovega vsakdana vse do danes. "Vsak dan telovadim, enkrat malo prej, drugič malo kasneje, odvisno, kdaj vstanem." Vse do lani je bil tudi zvest obiskovalec smučišč na Višarjah in Kaninu, zdaj pa je smučanje zaradi zdravstvenih razlogov opustil. "Sem pa takoj presedlal na plavanje. Hodim na bazen v Beljak," pove poln zanosa. Njegov zvesti spremljevalec je zdaj tudi sobno kolo, potem ko je cestnega pospravil v garažo. Kot pravi, ga zelo veseli, ko opazuje številne kolesarje v okolici Jesenic in drugje, da se toliko mladih ukvarja s športom. Kot profesor geografije je pozneje dijakom skušal približati lepoto gora, ko je učil v Kranju, je prosil za učilnico s pogledom na gore, zato ni presenečenje, da so ga klicali himalajec, četudi tam nikoli ni bil.

Tista lepa leta, dokumentarni film


Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.