Viera Benková, prva dama poezije vojvodinskih Slovakov, je tesno povezana tudi s Slovenijo
"Ljudje v Podnanosu se me najbrž še danes spomnijo kot povsem običajno sodobno žensko, pisateljico in pesnico, rada sem se družila s slovenskimi literati," pravi v Vojvodini delujoča slovaška pisateljica, ki je nekaj časa živela tudi v Sloveniji.
Pri svojih 80. letih je še vedno čila in vitalna, živi v majhni hišici, obdani z vrtom
Objavljeno: 11. februar 2020 ob 07:33
MMC RTV SLO

Foto: Osebni arhiv

Viera Benkovà je pisateljica, pesnica, novinarka, prevajalka in urednica in ena od najpomembnejših slovaških literatov na Slovaškem in v Vojvodini. Nekaj časa je nosila poleg dekliškega priimka še slovenski priimek Popit – Viera Benkova Popitova.

Najbrž ni naključje, da se je Viera Benkova rodila ravno na 23. aprila, ko ves svet praznuje svetovni dan knjige. Ob njenem rojstvu l. 1939 ta dan še ni bil posvečen knjigam (šele l. 1996 je Unesco 23. april razglasil za svetovni dan knjige), vendar pa so bile Vieri besede položene v zibelko že ob njenem rojstvu.

Leto 2019 je bilo njeno leto. Vierinemu 80. letnemu jubileju so se s številnimi prireditvami in literarnimi srečanji poklonili v obeh njenih domovinah, v Vojvodini in na Slovaškem. Viera Benková predstavlja povezovalni most med Slovaško in Vojvodino, je članica društva književnikov obeh držav, močno pa je povezana tudi s Slovenijo. Nekaj časa je nosila poleg dekliškega priimka še slovenski priimek Popit – Viera Benkova Popitova. Tudi v slovenskem literarnem prostoru je pustila svoje sledi.

Viera ima svoje korenine v vasi Čičmany na Slovaškem, ki je zaradi svojega značilne arhitekture in poslikanih hišk proglašena za spomenik ljudske arhitekture na Slovaškem. Je ena redkih nedotaknjenih vasi v Evropi, ki je ohranila lokalni ljudski slog arhitekture in tradicije.
Viera pove: "Izviram iz Vojvodine, iz Bačkega Petrovca blizu Novega Sada. Moj oče je bil Slovak Pavel Benka, mama pa Čičmanka Katarina Koterec. Starša sta se srečala in spoznala na začasnem delu v Franciji v davnih 30. letih, po I. svetovni vojni. Starša sta se nato preselila v Bački Petrovac, na Slovaškem pa je imela mama še vedno brata, sestre in staro mamo. Njeno rojstno vas Čičmany smo pogosto obiskovali, moje otroštvo in mladost so polni spominov na preprosto in skromno življenje v tej vasi, na pristno vaško življenje, v katerem so se ohranjali običaji in tradicija. To se mi je za vedno vtisnilo v spomin, zato sem o vasi Čičmany kasneje napisala knjigo."

Edi Majaron, Vincent Popit in Viera Benkova v Ljubljani. Foto: Staša Lepej Bašelj

Viera je odraščala v Bačkem Petrovcu, tam končala osnovno šolo in slovaško gimnazijo. Slovaki so namreč v Vojvodini zelo močna etična skupnost, ki so se v teh krajih naselili sredi 18. stol. Baški Petrovac je eno največjih slovaških naselij ter etnično in kulturno središče Slovakov v Srbiji in Vojvodini. V mestu delujejo osnovna in slovaška gimnazija, učiteljska šola, slovaško vojvodinsko gledališče, SVC Petrovec - slovaški izdavački center, Matica slovaška, Narodni muzej in Galerija Zuzke Medvedjove, ki so najpomembnejše izobraževalne in kulturne ustanove za vse Slovake v Srbiji. Predvsem pa je mesto tudi središče številnih kulturnih, prosvetnih, glasbenih, folklornih in drugih prireditev in dogajanja. Ko je Viera končala gimnazijo v Bačkem Petrovcu, se je vpisala na študij slavistike v Beograd. Bila je štipendistka Občine Petrovac. A je štipendijo izgubila, ker je njenega očeta takratna oblast zaprla v kazensko popravni dom v Sremski Mitrovici. Oče se je namreč ukvarjal z zeliščarstvom, v današnjem času bi rekli, da z alternativno medicino, kar ni bilo po godu takratnim komunističnim oblastem. Očitali so mu, da škoduje uradni medicini. Viera je potem, ko je ostala brez štipendije, pričela delati honorarno na Zvezi novinarjev Jugoslavije. Na Filozofski fakulteti v Beogradu je doštudirala češki in slovaški jezik ter književnost.

"V tistem času, okrog leta 1960, je imela vsaka jugoslovanska republika svoje časopise, v Sloveniji je npr. izhajalo Delo, vsi časopisi pa so bili povezani s centralno redakcijo Zveze novinarjev Jugoslavije ki je imela svoj sedež v Beogradu. 1. maja 1960 sem bila zaradi dobrega dela še kot študentka nagrajena s potovanjem z vlakom v katerikoli kraj v Jugoslaviji. Izbrala sem si Slovenijo. Ogledala sem si Bled, Planico, spoznala Anteja Mahkoto, ki je bil v tistem času ali pa morda malce kasneje eden od vodilnih pri časopisu Delo," se spominja pisateljica. V Ljubljani je čakala na vlak za Beograd. Bili sta dve železniški povezavi z Beogradom. "Še zdaj ne vem, zakaj nisem šla na prvi vlak, temveč sem čakala na drugega." Med čakanjem je pripeljal v Ljubljano vlak iz Švice, na njem pa je bil Vinko Popit, Slovenec, doma iz kraja Žibrše blizu Idrije, študent violončela na Glasbeni akademiji v Beogradu in glasbenik v Titovi gardi. Z Vinkom sva se spoznala na vlaku za Beograd in sva si bila takoj simpatična. Bil je zelo lep moški, tri leta je bil starejši od mene. Mladostna leta je preživljal pri teti v Logatcu, kasneje je na hrvaški Reki obiskoval vojaško šolo, v Beogradu pa glasbeno akademijo. Po tem srečanju me dolgo ni poklical. Mislila sem, da je pozabil name. Javil se je šele kak mesec kasneje in se opravičil, da je za njim težko izpitno obdobje na glasbeni akademiji. Poročila sva se dve leti kasneje, rodili sta se nama dve hčerki: leta 1962 Aleksandra in leta 1966 Alena. Vsako leto od poroke dalje sva hodila v Podnanos k njegovi mami Mariji in očetu Stanku Fabčiću. Več let smo z družino precej časa preživljali v Podnanosu in tako sem spoznavala slovensko nrav in dušo. Vmes sem namreč l. 1971 doštudirala in se zaposlila pri slovaškem časopisu Hlasľudu (Glas naroda). Z možem Vinkom sva čakala, da dobiva stanovanje v Beogradu. Mož je imel redno službo glasbenika, bil je prvi solist - violinčelist simfoničnega orkestra Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. Ko smo se z družino preselili l. 1969 v Beograd, sem delala v svobodnem poklicu, bila sam urednica književne revije Novi život, prevajala sem iz jugoslovanskih jezikov, največ pa sem prevajala takratno slovensko moderno poezijo. Sčasoma sem dobila redno zaposlitev v Novem Sadu v redakciji Radia Novi Sad, tja sem se vozila iz Beograda. Tako je bilo vse do leta 1992, ko je prišel na oblast Milošević in sem se na lastno željo predčasno upokojila in se preselila iz Beograda v Bački Petrovac. Najin zakon z Vinkom je bil lep do leta 1977, ki sva se odtujila in se posvetila vsak svojemu delu in ustvarjanju, kot se pač med dvema umetnikoma pogosto zgodbi. Življenje umetnikov se razvija v različne smeri, sploh če se par ukvarja z različno vrsto umetnosti (jaz sem se z literaturo, mož Vinko z glasbo), gibala sva se v različnih družabnih in umetniških krogih in zgodilo se nama je to, da sta bili najini umetniški karieri uspešni, najin zakon pa je žal razpadel."

Ljudska arhitektura slovaške vasi Čičmany

Kako se Viera Benkova spominja let, preživetih v Sloveniji?
"Ljudje v Podnanosu se me najbrž še danes spomnijo kot povsem običajne sodobne ženske, pisateljice in pesnice, rada sem se družila s slovenskimi literati. V tistem času sem spoznala kar precej slovenskih umetnikov. Z možem sva se družila s pesnikom Jožetom Šmitom in ga obiskovala v njegovem vikendu na Črnem Vrhu, spoznala sva se s Svetlano Makarovič, pa s pesnico Sašo Vegri. Slednja, Saša Vegri, je vsako leto prihajala na oktobrsko mednarodno srečanje pisateljev v Irig pod Fruško Goro, tam sva se midve tudi spoznali. Družila sva se z uredniki časopisa Dela, Delo je v tistem času objavilo nekaj mojih pesmi. Fotografij iz tistega obdobja imam malo, takrat se ni toliko fotografiralo. Ko sem živela v Sloveniji, sem se seznanila s poezijo Srečka Kosovela in prevedla v slovaščino nekaj njegovih pesmi. Sodelovala sem s prevajalko Avgusto Smolej in Viktorjem Smolejem, ki je bil profesor češkega in slovaškega jezika na Univerzi v Ljubljani in velik prijatelj Slovakov, nekaj let je poučeval slovenščino na univerzi v Bratislavi. L. 1975 sem prevedla v srbščino delo Vida Pečjaka O robotu, ki je pobegnil, istega leta pa tudi pravljico Frana Levstika Kdo je napravil Vidku srajčico. L. 1977 je izšla Kosovelova antologija v slovaščini, katere avtorja sva bila Viera Benkova – Popitova in Viktor Smolej. V slovenski slavistični reviji Jezik in Slovstvo, ki jo je izdajalo Slavistično društvo Slovenije, je bil objavljen moj daljši članek o teh antologiji. Že dolga leta prijateljujem z znanim slovenskim violinčelistom in lutkarjem Edijem Majaronom, ki je bil najprej prijatelj mojega moža, kasneje pa je postal družinski prijatelj. Strašno sem ponosna na svoji hčerki, obe sta zelo delovni, izobraženi, svetovljanski in imata smisel za glasbo in umetnost nasploh. Hčerka Aleksandra Saša Popit živi na Nizozemskem in je prevajalka za slovenski, nizozemski, srbski in hrvaški jezik, aktivno govori sedem jezikov in se rada vrača v Slovenijo. Druga hčerka Alena Jelenković živi z družino v Beogradu in se je posvetila fotografiji.«

Foto: Staša Lepej Bašelj

Edi Majaron, slovenski režiser, lutkar, pedagog in violončelist, se spominja srečanj in druženj z Viero in njenim možem Vinkom Popitom: "V času služenja vojaškega roka sem kot čelist dobil povabilo, da se leta 1964 pridružim Simfoničnemu orkestru Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. V tistem času je v orkestru igralo več slovenskih glasbenikov, med njimi tudi čelist Vinko Popit, doma iz Podnanosa. Kar hitro smo postali ne le kolegi, ampak tudi dobri prijatelji. Tako me je Vinko povabil tudi v svoj dom, kjer sem spoznal soprogo Viero Benkovo, novinarko in v tistem času predvsem odlično pesnico. Ob vsakem obisku smo se veliko pogovarjali o umetnosti. Tudi ko sem bil spet v Ljubljani, smo ohranili žive stike. Viera mi je podarila vse svoje pesniške zbirke tistega časa. Ker sem študiral na podiplomski stopnji čelo v Pragi, sem lahko z malo truda bral njene pesmi v slovaščini. Pripravljal sem tudi scenarij za vizualizacijo njene poezije s posnetki iz predelov Bačkega Petrovca za Televizijo Novi Sad, a do tega žal ni prišlo. Vsa njena družina je večkrat prišla na obisk v Slovenijo, Vinko se je po upokojitvi vrnil v Ljubljano, kjer sva še večkrat nastopala skupaj v duetu, ker pa se je med tem ločil, so že tako redki stiki z Viero postali še redkejši. Veselila pa sva se ponovnega srečanja, ko je v Novem Sadu gostovala razstava »100 let slovenske lutkovne umetnosti«, to sva leta 2014 v okviru Slovenskega centra UNIMA pripravila skupaj s soprogo Agato Freyer Majaron in je gostovala po mnogih mestih Evrope, tudi v Novem Sadu. Zdaj sva z Viero povezana preko virtualnih medijev – e-pošte in facebooka, tako se staro prijateljstvo oživljeno nadaljuje; občudujem njeno ustvarjalno energijo, ki jo doživljamo ob branju njenih knjig, med njimi so tudi senzibilni haikuji, izbor so izdali v srbskem prevodu tudi v Beogradu."

Leta 2016 je pisateljica izdala roman Pet letnih časov (Päťročnýchobdobí), ki ga je posvetila svojemu očetu in njegovemu delu. Leto kasneje pa je pri založbi založbi Društva slovaških pisateljev (Spolok slovenských spisovatelov) v Bratislavi izšla njena prozna knjiga Tri ženske, dva moža in jaz… (Tri ženy, dvaja muži a ja…). Knjiga je saga vasi Čičmany, iz katere izhajata Vierina starša in opisuje težko življenje Čičmanocev, vasi, ki je danes videti pravljična in idilična, v preteklosti pa ni bila takšna. Številni Čičmanci so zaradi težkih življenjskih pogojev in revščine migrirali v Francijo, Belgijo in Ameriko. V tisti vasi so vsi več rodov živeli po starih slovanskih običajih: neveste, snahe in tašče s snahami in otroki v manjši hiški, včasih jih je bilo tudi 15, vsi pa so upoštevali in spoštovali besede staroste. S knjigo se poklanja svojim prednikom in sporoča novim generacijam, naj ne pozabijo svojih korenin in tradicije svojih prednikov in naj ne zanemarijo svojo kulturno dediščino. Prepričana je, da so se v ne tako daljni preteklosti podobne zgodbe dogajale tudi v slovenskih vaseh, starejši so ji pripovedovali, kako se je nekdaj živelo v Žibršah na Idrijskem, tudi tiste zgodbe bi bile vredne zapisa. Vierina knjiga o vasi Čičmany žal ni prevedena v noben drug jezik, izšla je le v slovaškem jeziku, čeprav bi bila zanimiva tudi za srbske in druge bralce. Knjiga je izšla ravno na pisateljičin 79. rojstni dan l. 2018, ko jo je prvič predstavila v Bratislavi, naslednje dni pa še bolj slovesno in ganljivo v rojstni vasi svoje matere Čičmany.

Viera Benkova je kot pisateljica objavljala v številnih literarnih revijah v nekdanji Jugoslaviji in na Slovaškem, v Romuniji, Bolgariji in Italiji, njeno ime najdemo v svetovnih antologijah v Indiji, na Švedskem, celo v eksperantu v Braziliji. Od l. 1990 je članica Društva slovaških pisateljev v Bratislavi.

Njen umetniški opus je presenetljivo obsežen. V literaturo je vstopila l. 1964 s knjižnim prvencem pesniško zbirko Majska omama, od takrat dalje je izdala 19 pesniških zbirk in 3 zbirke zgodb ter 8 drugih proznih knjig, pisala je prozo in radijske igre za otroke, sodelovala v 4 antologijah ter prejela številne mednarodne nagrade, med drugim tudi nagradi za življenjsko delo v Bratislavi in Beogradu. Že leta 1967 so jo sprejeli v Zvezo pisateljev Jugoslavije, leta 1985 pa v Društvo pisateljev Vojvodine. Je članica združenj pisateljev obeh držav, Slovaške in Srbije. V zadnjem času piše haikuje, eno njenih zadnjih del je pesniška zbirka Panonski haiku. Najnovejša novica pa prihaja iz Bratislave, kjer ji je 6. decembra 2019 tamkajšnje Društvo slovaških pisateljev podelilo visoko priznanje – nagrado za življenjsko delo.

Pravi, da je njena najboljša knjiga Exlibris murvinih listov, v kateri se je čustveno odprla, pesmi pa izražajo pečat kulturnega in življenjskega okolja, iz katerega pesnica prihaja. S to pesmijo je dokazala, da je prva dama poezije vojvodinskih Slovakov. Sicer pa v svojih delih opeva predvsem ljubezenske teme, ki jih obogati s filozofskimi dimenzijami in z mistiko ter vplete vanje etične vrednote okolje, iz katerega izhaja.

Viera Benkova je sodelovala s številnimi jugoslovanskimi časopisi in revijami ter prevajala v srbščino pesmi in zgodbe iz srbskega, slovaškega in češkega jezika. Kot sodelavka je delala tudi na Radiu Beograd.

Inštitut za kulturo vojvodinskih Slovakov je l. 2014 izdal Bibliografijo Viere Benkove, v kateri je zajeto vse njeno življenje in delo. Avtorica bibliografije je Boženka Bažíková. Bibliografija obsega kar 437 strani. Na čast Vierine 80. letnice je tako na Slovaškem kot tudi v Srbiji izšlo nekaj njenih novih knjig in ponatisov starejših knjig.

Viera si je upala povzdigniti svoj glas proti Miloševićevem režimu. Pravi: "Nikoli ne bom pozabila strahu in groze, ki sem jo doživela med bombardiranjem leta 1999 v Vojvodini. Naše neskončne ravnice so bile posejane z bombami, uničene so bile stavbe, uničena človeška življenja. Še vedno slišim bobnenje letal, ki so odmetavala bombe in širila smrt in uničenje. K srcu sem si vzela misel umetnika Georesa Clemenceauja, ki je rekel – človeštvo mora končati vojne, sicer bodo vojne končale človeštvo! Od zadnje vojne je minilo le 70 let in ničesar se nismo naučili. Vendar verjamem, da je v tem svetu, ki je poln konfliktov in nasprotij, veliko miroljubnih, nekonfliktnih in humanih ljudi, ki spoštujejo in cenijo mir, delo, družino, ljubezen, prijateljstvo in mirno sobivanje."

Viera Benkova je pri svojih 80. letih še vedno čila in vitalna. Živi v majhni hišici, obdani z vrtom, sredi Bačkega Petrovca, v kateri so nekdaj živeli njeni starši. Na tem vrtu raste sedaj vrtnica Prešeren, ki smo ji jo podarili slovenski ljubitelji poezije ob nedavnem obisku pri njej. Po mestu se vozi z mopedom in seveda s čelado na glavi. »Vidi ti to, baka na mopedu!«, jo pozdravljajo domačini in ji pomahajo. Še vedno vsaj dvakrat na leto obišče Slovaško, kamor odhaja na srečanja evropskih literatov in v svojo ljubljeno vas Čičmany. Še vedno piše. Pravi, da lahko piše pesmi kjerkoli, zgodbe pa le za domačo mizo v Bačkem Petrovcu. Že 10 let piše na računalnik. Kupila si je knjigo o delu z računalnikom in se sama naučila pisanja. Aktivna je na družabnih omrežjih. Njeno veselje in radost sta obe hčerki in njuni družini. Energije in novih zgodb in verzov ji še ne bo tako kmalu zmanjkalo.

Staša Lepej Bašelj
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj