"To so moje gube, vse sem sama pridelala: s smehom, žalostjo, izkušnjami"
"V vseh teh revijah je isto: biti moraš mlad, imeti kratko krilo, lepe noge, gorje, če nimaš take frizure, take obleke. To mene ni nikoli zanimalo. Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne ...
Intervju z Ljerko Belak
Objavljeno: 24. junij 2014 ob 06:28,
zadnji poseg: 24. junij 2014 ob 15:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

Priljubljena igralka in radijska voditeljica v senci svojega krasnega vrta. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
       Saj tudi takrat so eni imeli. So hodili v Trst po makarone, sama pa še vedela nisem, kako so sploh videti špageti. Ali pa tiste lepe oblekice, mi pa tega nismo imeli. Meni je kupila mama dva metra blaga in potem mi je na roko zašila krilo, pa sem šla v šolo novo oblečena. Tako smo živeli včasih.       
 Kako je bilo nekoč
Z Mirom sta si na obrobju Ljubljane naredila pravi zeleni raj, v katerem se zabrišejo vse sledi mestnega hrupa. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
       Nočem in nikoli nisem hotela biti taka kot drugi. Ko ni še nihče nosil kavbojk, smo jih, potem ko so jih nosili vsi, smo jih pa mi nehali. Nismo hoteli biti enaki kot drugi. Ko sem bila mlada igralka, sem prišla v Celje, in to v kavbojkah. Igralci so kar znoreli, kaj da mislim, da sem v gledališče prišla v kavbojkah. Ko pa smo šli gostovat v Trst, so me vsi spraševali, kje je tista trgovina, v kateri sem kupila kavbojke, in so potem celo trgovino pokupili.       
Utrinek z vrta, ki je prava paša za oči. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
V eni od oddaj Storž je gostila ljubo prijateljico, ki ji je sešila marsikatero obleko: Svetlano Makarovič. Foto: Radio Prvi
Z največjim navdušenjem deli svoje znanje o njej ljubih rožah in drugem zelenju. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Kot pravi navihano, vse ženske brez težav najdejo pot do njune hiše, medtem ko se moški večkrat izgubijo. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
       Nisem katoliško vzgojena, a ne bom rekla, da nisem veren človek. Razmišljam, nekdo je moral nad mano tako bedeti, verjetno moja mama. Ta energija je nekam šla, ni se stopila, pojedli je nismo (smeh), nekdo mi je moral pomagati, ker sem bila sama. Nikoli nisem pomislila: 'Joj, zdaj ne morem.' Včasih nisem plačala vrtca mesec ali dva, ker nisem imela dovolj štipendije, pa so mi tolerirali in sem potem postopno odplačevala.       
Idilična hiška je že deset let njun ljubi dom. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
       Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.       
 O negovanju odnosov nekoč in danes
Z Mirom sta še vedno zelo aktivna, z veseljem se odzivata na vabila za sodelovanje na različnih prireditvah. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
       Vsak mesec sva z mamo čakali, da je poštar prinesel invalidnino. Če je šel mimo, je mama rekla, naj ne jočem, da ne bodo videli. Če pa je prinesel denar, sem šla kupit bel kruh in malo lubenice. To je bil raj zame. Hodila pa sem v glasbeno šolo, na balet in ni bilo knjigice, ki je ne bi imela.       

"V vseh teh revijah je isto: biti moraš mlad, imeti kratko krilo, lepe noge, gorje, če nimaš take frizure, take obleke. To mene ni nikoli zanimalo. Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo 'špuro'," energično pravi Ljerka Belak, ki je kljub težkim preizkušnjam v življenju vedno gojila svojo drugačnost.

Taka ostaja tudi v pokoju. Vsako drugo sredo na 1. programu Radia Slovenija vodi oddajo Storž, z igralskim kolegom in možem Bogomirjem Verasom še vedno pridno obiskuje osnovne šole, kamor jo pogosto vabijo, in sodeluje na različnih prireditvah, najmlajši pa jo poznajo tudi kot babi Pujso v priljubljeni risanki Pujsa Pepa. V zelo uspešni karieri, v kateri je igrala v Celju in Ljubljani, vmes pa gostovala tudi v drugih gledališčih, je prejela veliko nagrad in priznanj - od najmanjših stanovskih do nagrade Prešernovega sklada.

Z Mirom zdaj največ časa preživita v idilični hiški na obrobju Ljubljane, kjer se človeku spočijejo oči ob pogledu na bujno zelenje, za katerega skrbita z veliko ljubeznijo, in se mu pocedijo sline, ko z grma utrga sveže maline in borovnice.

Vaši upokojenski dnevi niso nič upokojenski. Vsakih 14 dni razveseljujete radijske poslušalce v oddaji Storž, ki je namenjena starejšim.

Moji upokojenski dnevi res niso upokojenski, imam oddajo na radiu (smeh).

Kako izbirate svoje goste?

Kar tako, kakor nanese. Tiste, ki jih poznam, na katere se najbolj zanesem, sem dala na začetek, da sem videla, kako se bodo poslušalci odzvali. Odziv je bil lep. Ljudje so nas sprejeli.

Vaši oddaji s Svetlano Makarovič smo se vsi smejali.

Še čokolado so nam prinesli v studio. Neki gospod je z avtom ustavil kar pred radiem in rekel, da nas je navdušeno poslušal. Prej se nisva nič dogovorili, o čem se bova pogovarjali, samo pogovarjali sva se, kot se vedno.

Ko so me povabili k sodelovanju pri oddaji, sem rekla, da tega ne znam, da moraš biti moderator. Radijske napovedovalce res zelo občudujem. Včasih, ko je kakšna radijska oddaja - če je igralec, pa naj mi oprostijo, niti eden ni dober, če hočem biti res kritična. Pa je lahko genialen igralec. Nekateri radijci so res izjemni, in ko jih poslušam, prav slišim, da enostavno ni možnosti, da bi kdo drug govoril to besedilo.

Ko vas poslušamo, vas hkrati tudi kar vidimo, tako ste izrazni z glasom, še bolj pa navdušujete s prekipevajočo energijo. A vendar je radijski medij popolnoma drugačen od gledališkega odra. Kako pa je za vas delati na radiu, saj vas ne vidijo?

Radio je medij, pri katerem ni goljufij. To moraš ugotoviti. Recimo, ta "stari", če lahko tako rečem, ko so stopili pred mikrofon na primer Polde Bibič, Albreht, Mila Kačič, Majda Potokar, Boris Kralj, Brane Miklavc, Saša Miklavc, to so res veliki ljudje in to so bili res krasni literarni radijski večeri. Boljših ni bilo na svetu. To so bili res talenti za ta medij. Tudi zdaj so nekateri mladi prav genialni in sem jim prav malo "fovš", recimo Saša Mihelčič ali Polona Juh, rojeni so za vse medije. Drugi pa niso. Jaz nisem (smeh). Včasih se poslušam in si rečem: "Joj, katastrofa!"

Tam namreč ni tvojega telesa: ko prideš na oder, lahko občinstvo takoj osvojiš, pri radiu pa tega ni. Vam povem, kaj velja: poštenost. Če je pošteno narejeno, če si iskren, to pride do ljudi. Če pa malo pogoljufaš, potem to takoj zaznajo.

Radio je žal krivično v ozadju: ni Borštnikove ali Prešernove nagrade za radijske dosežke, ni polstranskih kritik o radijskem nastopu.

Radio je dejansko medij, ki od umetnika največ zahteva. Radio posluša res zelo veliko ljudi. Si misliš, da je to medij, ki je že mimo, a ni, daleč od tega.

V vaši oddaji vedno vrtite glasbo, ki je drugje skoraj ne slišite. Kot bi potovali v času.

Tako je. Sem rekla, da bom v oddaji vrtela glasbo, ki si jo zmeraj popevam. To je meni ljubo, torej bo tudi mojim in starejšim prav tako ljubo. Tako grem velikokrat h gospe Irmi Rauh, ki skrbi za glasbo, in ji rečem: "Ko smo bili majhni, smo peli eno pesem." Malo zamrmram in ona najde pesem. Prava čudodelka je. Včasih vem samo to, kdo je pel, ali pa le del besedila, a jih vseeno najde.

Zdaj smo bili dobrih deset let v obdobju velikega čaščenja kulta mladosti, starejši in starost pa so bili porinjeni na rob družbe. Zdi se, da se je zaradi krize na tem področju nekaj spremenilo, da se je izboljšalo medgeneracijsko sodelovanje: starejši prenašajo znanje in izkušnje na mlajše.

S Tomom Križnarjem sva se pogovarjala, da bi prišel v studio. Vprašala sem ga, kako je s starejšimi v Darfurju, in je rekel: "Stari ljudje so tam vrednost." Če ima vas stare ljudi, so ti veliko vredni, ker mlajši dobijo od njih nasvete. Zato poskrbijo, da najprej jedo oni, potem otroci in bolniki ter šele nato vsi drugi. Starejši imajo prednost, ker z izkušnjami pomagajo mlajšim bolje živeti. Pri nas pa je prepovedano biti star. Če si star, je že treba nategniti gubice, prsi je treba dvigniti kamor koli. Saj ne rečem - če ima kdo težave, naj si pomaga.

Če pa vidim žensko, ki pravi, da gre na operacijo, ji rečem, naj ne nori, saj je lepa. V vseh teh revijah je isto: biti moraš mlad, imeti moraš kratko krilo, lepe noge, gorje, če nimaš take frizure, take obleke. To mene ni nikoli zanimalo. Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo "špuro". To sem jaz, edinstvena sem na svetu. Ni nobene kopije, samo vi ste. Da bom taka, kot je 3000 drugih? Nikakor ne. Sem posebna. To so moje gube, vse sem sama pridelala, ali s smehom, žalostjo, izkušnjami.

Starejšega človeka, ki je zanimiv, vedno rada pogledam. K meni v studio je že dvakrat prišla starejša gospa, vdova Martina. Zdaj se je pri svojih dobrih 80. letih zaljubila. Pravi, da lepo živi, rada je imela moža, med njima je bilo vse v redu, a je žal umrl. Zdaj je znova zaljubljena, in ko jo pogledaš, bi ji pripisal mogoče 60 let. Pravi, da je EMŠO samo za dokumente, torej, da leta res niso pomembna, treba je samo gledati pozitivno na življenje.

Zdi se, da živimo v času, ko res ne smeš biti drugačen, čeprav se dejansko ves čas promovira različnost.

Nočem in nikoli nisem hotela biti taka kot drugi. Ko ni še nihče nosil kavbojk, smo jih, potem ko so jih nosili vsi, smo jih pa mi nehali. Nismo hoteli biti enaki kot drugi.

Ko sem bila mlada igralka, sem prišla v Celje, in to v kavbojkah. Igralci so kar znoreli, kaj mislim, da sem v gledališče prišla v kavbojkah. Ko pa smo šli gostovat v Trst, so me pa vsi spraševali, kje je tista trgovina, v kateri sem kupila kavbojke, in so potem celo trgovino pokupili.

Takrat nisi hotel biti množičen. Če so vsi pili "ginfizz", ga jaz gotovo nisem, smo našle kaj drugega, da smo bile drugačne. Če so vsi plesali en ples, smo mi izumili doma drug ples. Se mi zdi, da je bilo fajn, da so ljudje "ven štrleli". Zdaj se mi zdi škoda, ko vidim lepo punco v najstniških letih in je pobarvana, nenavadno postrižena, ima pirsinge - se mi kar milo stori. Fantje imajo lepe noge, a tiste grde bulerje nosijo.

Včasih pa le naletim na kakšnega, ki je drugačen, ki je samosvoj: eden igra violino, drug piše pesmi. Ttakrat si rečem: "Saj so še!"

V življenju ste izkusili kar nekaj trpkih lekcij. Vaša mama je bila bolničarka in izgubili ste jo že kot najstnica. Otroka ste rodili pri 18 letih, kljub zelo zahtevnim razmeram vseeno doštudirali in se potem z avtobusom dolga leta vsak dan vozili v službo v Celje. Kako ste sploh prišli do igralstva?

Mislim, da vsak izkusi trpke lekcije. Moja mama je bila bolničarka, a zelo bolna. Res sva se težko prebijali, zato rečem, da ni nič hudega, če se naučiš tudi težko prebijati. Sama se šele zdaj, ko gledam nazaj, zavedam, kako je bilo težko. Takrat tega nisem vedela.

Enako je bilo z mojimi vožnjami v Celje. Veste, zakaj to narediš? Če ne bi, bi te življenje povozilo. Ne gre za to, da bi se sam odločil. Danes razmišljam: ali sem se res vozila v Celje dvakrat dnevno? Vse šoferje sem poznala: 7.05 in 7.35 za tja, nazaj pa 14.15 in potem zvečer 22.25 ali vlak ob 00.15. Nekateri smo se redno vozili, bilo nas je pet. Vozil si se in nisi razmišljal. Zjutraj sem "popokala" otroka in sva šli v vrtec in potem takoj na lokalni avtobus.

Danes se lahko peljem, kamor želite, nikoli ni problem, se kam odpeljati. Nisem katoliško vzgojena, a ne bom rekla, da nisem veren človek. Razmišljam: nekdo je moral nad mano tako bedeti, verjetno moja mama. Ta energija je nekam šla, ni se stopila, pojedli je nismo (smeh), nekdo mi je moral pomagati, ker sem bila sama. Nikoli nisem pomislila: "Joj, zdaj ne morem." Včasih nisem plačala vrtca mesec ali dva, ker nisem imela dovolj štipendije, a so mi tolerirali in sem potem postopno odplačevala.

Oblačila me je Svetlana Makarovič, na roke mi je zašila obleke, krila in vse drugo. Tako smo živeli, a se nismo zavedali, da nam je hudo, ali razmišljali, kako se imajo drugi. Nikoli nismo tako razmišljali. Hvala Bogu, da smo tako živeli. Ne vem, kako bi danes prišla "skozi".

Zdi se, da v takih poklicih, ko mora biti zraven karizma, eksistencialni boj pomaga. Pogosto so igralci, ki so preživeli marsikaj, veliko bolj prepričljivi in karizmatični. Nekateri, ki imajo vse kot na pladnju, pa tega nimajo oz jim kar ne uspe.

Slavko Jan, prvi slovenski Hamlet, velik gospod, njegova žena je bila Vida Juvan, je bil velik gospod, podobno kot Filip Kumbatovič, Stane Sever, Vladimir Kralj, Pino Mlakar. To so bili res profesorji, ki smo jih spoštovali, na stopnicah smo se umaknili, ko so prišli mimo. Torej, meni je mama umrla, še preden sem šla na faks. Jan mi je dovolil, da sem igrala v njegovi diplomski nalogi, čeprav je veljalo pravilo, da do 3. letnika nisi smel igrati. Pa nisem igrala zato, ker sem lahko prepričljivo odigrala, da mi je umrla mama, ampak ker druge stvari igraš, ne da bi se zavedal, drugače, globlje, širše. To je nekaj, česar ne moreš pokazati, ampak prineseš to "gor." Nekateri pa pridejo na oder in jih nihče ne vidi, čeprav imajo lahko kratko krilo in še rdečo lasuljo. To moraš imeti v sebi.

Zdi se, da je malo karizmatičnih ljudi, ne le na odru, temveč tudi sicer. Zdi se, da ljudje premalo gojijo lasten značaj. Hkrati pa živimo v času, ko večina živi parolo: imam pravice in nobenih dolžnosti.

To je prava beseda. Danes razmišljam in si rečem: "O marička sveta, takole sem jaz takrat to naredila. Ljerka, dobro si to naredila." Če bi danes nekdo rekel, da bom to naredila, bi podvomila, da bom zmogla. Takrat pa kar greš. Zrihtaš otroka, pokličeš teto, se pelješ v Celje dvakrat na dan, sploh ne vem kako ...

Mene so že prej vabili v Ljubljano, a sem vedno rekla: "Joj, ne morem, ker tole študiram." Ker si res živel samo za teater. Potem me je poklical kolega in mi rekel, naj pridem igrat neko vlogo. Miru sem rekla: "Saj ne vem." In je rekel: "Daj, spokaj in izgini v Ljubljano, saj si tam doma." Tako je bilo takrat, samo na gledališče sem mislila. Ko se je sezona končala, si šel na počitnice in si bral besedila celo poletje. Vzel si potovalko, dvoje hlače, dve majici za zvečer, eno trenirko in dve potovalki knjig. Luštno je bilo, samo teater je bil v glavi. Vse drugo je šlo mimo, žal tudi družina. Če zdaj razmišljam s svojo pametjo, si mislim, da je prav, da je družina urejena, a v takem poklicu je res težko.

Mladi ste imeli otroka, rodili, doštudirali, potem dolga leta hodili dvakrat na dan v Celje. Tempo je bil neznosen, a ste vse zmogli, kot pravite. Kaj je zdaj tako drugače, da je ta tempo tako neznosen?

Dvakrat na dan v Celje, urediti otroka, ga peljati sem in tja, pa še zaljubili smo se. Za vse je bil čas, zdaj pa racionalno razmišljamo o koristoljubju. Koristno razmišljamo. Zdaj bo treba dobiti stanovanje, v katerem bo soba za otroka, vse se načrtuje. Seveda mora biti otrok rojen v urejene osnovne razmere, a pomembno je, da se otrok rodi iz ljubezni. Če se ne rodi iz ljubezni, je zelo težko. Ne moreš samo racionalno razmišljati.

Danes mnogi ne morejo zaslužiti niti za preživetje. To je grozno. Nič jim ne zavidam. Vidim mladega človeka in mu nič ne zavidam. Kaj vse bo še moral narediti! S čim vse ga bombardirajo mediji, prijatelji: oni so šli smučat v Francijo, mi pa ne gremo in tako naprej. Saj so tudi včasih eni imeli. Hodili so v Trst po makarone, sama pa še vedela nisem, kako so sploh videti špageti alili pa tiste lepe oblekice, mi pa tega nismo imeli. Meni je kupila mama dva metra blaga in potem mi je na roko zašila krilo, pa sem šla v šolo novo oblečena. Tako smo živeli včasih.

Zdi se, da je bilo zadnjih 50 let obdobje brutalnih sprememb v odnosih. Danes je marsikaj drugače.

Nič si ne znamo lepega povedati, ne znamo se usesti. Da se bomo usedli in se pogovarjali - za to sploh ni več časa. To so majhne lepe stvari, ki nam lepšajo življenje. Mi, starejši, se še trudimo in dejstvo je, da se moraš potruditi, nič ni samoumevno. Ko si mlad, se tega sploh ne zavedaš. Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.

Tem majhnim, ki so zdaj v vozičku, pa sploh ne zavidam. Pri njih ne bo le vprašanje, kako živijo, ampak tudi to, v kakšnem svetu živijo. Gledam majhne otroke, ki pridejo iz mesta, kako občudujoče gledajo krave in konje. Današnji dojenčki še tega ne bodo videli.

Ste, ko ste bili mlajši, kdaj imeli vizijo, kako bo, ko boste starejši?

Hočete reči, kako bo, ko bom stara? (smeh) Res je, da nikoli ne vem, koliko sem stara. Vem, da sem stara, in to me nič ne moti. S tem nimam težav. Včasih rečem, da me bolijo noge in vročine ne prenašam. To so te majhne stvari, sicer pa ni težav. Ko kakšnega kolega ne vidim dolgo časa, potem mi je jasno, da sem se tudi jaz postarala.

Oba nikoli nista vozila, kajne?

Ne, nikoli niti nisva imela avta in imava se božansko. Celo življenje so naju vozili. Od začetka je bilo namreč prepovedano, da bi šli sami na gostovanje, ker če je kdo zamudil, bi odpadlo gostovanje, zato je bil vedno avtobus. In tako sva ostala brez avta. Pozneje pa tudi denarja dejansko ni bilo veliko. Zdaj, ko sva v pokoju, ga tudi ne pogrešava. Prej, ko sva delala, je bilo drugače. Zdaj sva bolj organizirana: ko greva v trgovino, greva premišljeno, nekatere stvari pa so tudi blizu, da jih kupiva. S pametjo greš v trgovino, pa je. Ko si upokojenec, moraš malo paziti z denarjem, poleg tega pa finančno pomagam še trem mamam. Z njimi sem prišla v stik prek Anite Ogulin. Sama sem bila tudi lačna in vem, kako to gre. Ko si starejši, še gre, ko pa vidiš otroka lačnega, je pa pretresljivo.

Pred kratkim sva šli z neko gospo v trgovino in sem ji rekla, naj si nakupi stvari za mesec in pol. Najprej je vzela konzervo tune. Vprašala sem jo, ali je ne marajo. Rekla je, da jo obožujejo, a jo je bilo sram vzeti več. Potem sva vzeli cel kup tun. Take zgodbe so res pretresljive. Z neko deklico sva kupili superge in mi je bilo v veliko veselje, ko sem jo gledala, kako je bila vesela, ko si je izbrala take po svojih željah. Obe sva bili tako veseli, ne moreš verjeti, koliko sreče lahko prinesejo novi čevlji. Pa jo. Rečem si, v kakšni stiski so nekateri, blagor meni! Imamo pokojnine, kakršne so, pač so. Tisto, kar imava, imava, nimava želje po nekih stvareh, po večernih oblekah in podobno.

Najino veselje je na primer zdaj opera, v katero hodiva s sosedo, ki je prav tako navdušena nad opero. Gremo skupaj in imamo krasne večere.

Spomin na pomanjkanje, ki ste ga doživeli kot otrok, vas verjetno ni nikoli zapustil. Verjetno je to razlog, da pomagate drugim.

Vsak mesec sva z mamo čakali, da je poštar prinesel invalidnino. Če je šel mimo, je mama rekla, naj ne jočem, da ne bodo videli. Če pa je prinesel denar, sem šla kupit bel kruh in malo lubenice. To je bil raj zame.

Hodila pa sem v glasbeno šolo, na balet in ni bilo knjigice, ki je ne bi imela. Mama je pisala tudi zgodbice, ker je delala z bolnimi otroki, in od tega honorarja sva midve lahko preživeli. Mama je bila zelo iznajdljiva, vzela je kos blaga in ga pobarvala, tako sem imela nov dres. Sestavila je tri stare puloverje in sem šla z novim na šolski izlet.

Zadnjič sem poslušala posnetek, na katerem je neki deček rekel, da grejo spat, če nimajo kaj jesti. Moja mama je tudi tako rekla. Ležali sva v postelji, se pogovarjali, brala je in si kar pozabil, da si lačen, nisi več mislil na hrano. Veste, kaj se mi zdi? Nič hudega. Nič hudega za to preizkušnjo. Zrasla sem, nisem imela zdravstvenih težav, vse sem lahko naredila. Človek tudi pomanjkanje nadoknadi. Revščina naredi v tebi neko silo, da vstaneš in greš čez. Psihično si močnejši, ne da bi se tega zavedal. Vem pa, da je bilo to zelo težko za mojo mamo.

Danes ima večina ljudi vsega dovolj, za nič se ni treba potruditi in posledično ne cenimo dovolj tistega, kar imamo. Vi ste se morali za vse potruditi.

Hkrati pa ni prave sreče. Pravijo, da bogati ljudje niso srečni, v sebi nimajo miru. Mislim, da se je treba za vsako stvar potruditi na svoj način, zanjo se je treba boriti, tako kot se narava. Tako kot se roža bori, katera bo zrasla.

Že dolgo živite s sladkorno boleznijo. Nekje sem prebrala, da ste imeli za odrom nameščena sladkor in vodo.

Bolezen moraš sprejeti. Ko sem imela žolčne kamne in so me operirali, so rekli, da se rado zgodi, da se pojavi sladkorna bolezen. Ves čas imam injekcije, ampak borovnic lahko poješ malo več, malin prav tako. Glede sladkorja v gledališču: to so bile naše zlate garderoberke, ki so skrbele zame, z eno frizerko imam še danes stik.

Ali pogrešate oder?

Čisto nič. Kolegi so me opozarjali: "Pazi, da ne boš nehala s teatrom, ne boš imela kaj početi." Sploh ni tako, grem na radio, pokličejo me na televizijo in rečejo: "Samo en snemalni dan je. Si užaljena?" Ne, vesela sem, saj če bi jih imela 30, bi umrla. Nekaj dobiš v žepek. Grem na šolo in je res luštno.

Teater je garanje. Saj so me poklicali, da bi prišla, a sem rekla, da ne. Treba bi se bilo štirikrat na dan voziti tja in nazaj, in če je še uspešnica, je to 100 ponovitev. To je prenaporno. Enkrat rečeš: "Glej, tam je kup mladih ljudi, ki nimajo kaj početi, jaz sem vse naredila." Saj bi lahko še kaj, ampak je bilo dovolj. Tam so zdaj mladi. Tudi sama sem tako začela, ko je nekdo odšel. Naj bodo mladi in delajo, tako se bodo naučili. Svoje sem oddelala.

Saj bi še kaj naredila, z amaterskimi igralci sva veliko delala in bi še, z veseljem, a za zdaj ni velikega zanimanja.

Verjetno pa veliko časa namenita krasnemu vrtu, s katerim je gotovo veliko dela.

Imam majhno rutino, on ima pa veliko rutino (smeh). Miro je jutranji tip, že zjutraj se smeji, jaz pa ne. Včasih sem hodila na vaje zjutraj, zdaj pa ne vstajam zgodaj. Ko sva prišla sem pred 10 leti, ni bilo nič, potem pa sva počasi začela urejati okolico. Uredila sva park in na tržnici so mi dali veliko rožic, vse, kar sva dobila, sva takoj posadila. Ko pa zdaj rečem, da rabim novo drevo, rečem, da potrebujem 3 ali 4 leta staro drevo, da bo takoj rodilo, ker ne vem, koliko časa bom živa (smeh).

Z veseljem pa lahko rečem, da mi ne bo treba iti ne v vice ne v pekel, saj sem že zdaj v nebesih.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.