V konobi Bourbon v mestu Polače sredi narodnega parka Mljet so namreč nič hudega sluteči družbi petih gostov ob koncu večerje "lokalnih specialitet" postregli z vrtoglavim računom za, reci in piši, 26.604 kun oz. 3.528 evrov. Pri tem izstopa predvsem cena steklenice Stagnuma, malega plavca iz kleti Miloš s Pelješaca. Za to rdeče lokalno vino, ki sicer v prodaji na drobno stane 168 kun (22 evrov), po restavracijah pa 380 kun (50 evrov), so gostje plačali kar 21.000 kun (2.805 evrov). Skratka, za to ceno bi lahko dobili pri konkurenci kar 55 steklenic Stagnuma. Od muh ni bil tudi pogrinjek. Za tega boste v boljših hrvaških restavracijah povečini odšteli tam nekje do 5 evrov (že to je precej), pri Bourbonu pa je stal slabih 19 evrov! Gostje - šlo je za manjšo tujo družbo z 68-metrske jahte Lady Christine - so znesek sicer plačali, a so sepost festum nanj pritožili in celo sprožili pravne postopke. Druščina je tisti večer po predhodni rezervaciji prišla v konobo lastnika Vicka Sršena in z menija izbrala domače specialitete - dimljeno tuno, hobotnico izpod peke, mešano buzaro s školjkami in "jagnječjo rapsodijo". Ob tem so naročili tudi tri steklenice hrvaških vinarjev, dve beli in eno rdeče, pri čemer jim je natakar ponudil prej omenjeni Stagnum, resda arhivski letnik 1993, a pri tem gostom ni pokazal ne vinske karte, ne poudaril, da gre za arhivski letnik, ne povedal cene te "raritete". Sršen se brani ravno z argumentom, da gre za 23 let staro vino, da je od Miloša odkupil sedem steklenic tega letnika in da so v Bourbonu "ponosni, da jim je uspelo prodati tako vino". Stagnum letnik 1993 sicer pri Milošu stane 2.200 kun (293 evrov), bo pa z leti, jasno, še narasla. lastnik Ivan Miloš pa poudarja, da gre pri postavljanju cen vina v restavracijah za stvar ponudbe in povpraševanja ter da je že slišal, da nekateri za njegov arhivski Stagnum računajo tudi tisoč evrov.

"Kompromitiranje hrvaškega turizma"

Res je sicer, da so cene na otokih že tradicionalno višje od tistih na celini, zlasti pa od tistih v Zagrebu, a da so šli tokrat pa vseeno predaleč, kaže tudi vrsta ogorčenih člankov v hrvaških medijih. Tako so, denimo, na zloglasnem blogu Kult Plave Kamenice, pravi strah in trepet med hrvaškimi gostinci, zapisali:"Bodimo realni, niti eno hrvaško vino za zdaj ni vredno 21.000 tisoč kun. Za redko vino, kot je Stagnum 1993, lahko zahtevate visoko ceno, če jo je kdo pripravljen plačati. Ampak pretvoriti 2.200 kun v 21.000 kun je znak najslabšega možnega okusa in kompromitiranje hrvaškega vinarstva in turizma." Celotna zgodba pa ima še en zanimiv vidik, na kar opozarja časopis Slobodna Dalmacija. Gostje so namreč ob koncu večerje dobili listek z vsoto, ki je res spominjal na račun - na njem so bili navedeni ime konobe, čas izdaje, naročene jedi, cene in skupni seštevek, ne pa tudi DDV in enkratna identifikacijska oznaka računa. In če bi gostje znali hrvaško, bi na dnu lahko v drobnem tisku prebrali: "To ni račun. Služi zgolj kot vpogled zneska." Sršen temu pravi "predračun". Beri: Lakomni lastnik je očitno s svojim astronomskim računom najverjetneje oškodoval še državo.

Primer zrel za inšpekcijo

Ker gostje pri sebi niso imeli dovolj denarja, se je kapitan jahte vrnil na ladjo po denar, na koncu pa so z gotovino plačali 15.000 kun, s kartico pa 11.604 kune. Tisti večer se sicer niso imeli komu potožiti, vendar so jih naslednji dan drugi opomnili, da je nekaj hudo narobe s ceno vina, zaradi česar je kapitan ladje naknadno skušal dobiti odgovor od Sršena - brez uspeha, zato se je obrnil na splitskega odvetnika, prek katerega zdaj zahteva vračilo denarja za omenjeno steklenico vina (ne pa tudi za preostalo naročeno). Kapitan je Sršenu celo pripravljen v zameno izročiti steklenico istega vina istega letnika. Sršen se na grožnjo s tožbo uradno še ni odzval, je pa za Slobodno Dalmacijo povedal, da je zahtevanje vračila denarja od gostov "neresno". Ironično, z isto besedo Sršenovo ceno komentira večina hrvaških gostincev, ki se bojijo, da bi take poteze lahko korenito načele ugled hrvaških restavracij in turizma nasploh. Miro Bogdanović, vodja kuhinje splitske restavracije Arkada in nekdanji predsednik Hrvaškega združenja gostincev, pravi, da gre za "ogromno, nerealno" vsoto, da bi goste vsekakor morali predhodno obvestiti o ceni vina, primer pa da je zrel za prijavo inšpekciji. Poudarja pa, da je za take primere kriva tudi zakonodaja, ki da bi morala postaviti neke okvire, znotraj katerih se oblikujejo cene, ki bi sicer lahko bile do trikrat višje od nabavne, nikakor pa ne 30-krat višje.

Foto: www.yacht-rent.hr