Ljubezen do teh nenavadnih in na trenutke malce strašljivih bitij je začutil že v otroških letih. Glede na dejstvo, da črnih vdov pri nas ni veliko, nam je povedal, kdaj se je prvič srečal z njimi. »To se je zgodilo v prvem ali drugem letniku gimnazije, ko sem opravljal delo v Akvariju-terariju v Mariboru. Nad pajki sem se navdušil že pri sedmih ali osmih letih. Med 10. in 12. letom sem skrbel že za okoli 100 vrst pajkov, zato sem prej ali slej moral naleteti tudi na črne vdove.«
Zasluge za nastanek ideje o njihovem molzenju pa si lahko nekritično pripišemo tudi mediji. »Ko sem bil star 16 let, sem po televiziji gledal nek dokumentarec o Američanu, ki je molzel črne vdove. Vedel sem, da to želim početi tudi sam. Na svetu je okrog 42 ali 43 tisoč vrst pajkov in le manjši del predstavlja nevarnost za človeka. Izmed slednjih so me najbolj privlačile črne vdove.«
Razložil nam je tudi, zakaj je njihov strup sploh uporaben. »Živalske strupe lahko razporedimo v sedem kategorij glede na to, kako delujejo. Strup črne vdove pa sodi v kategorijo nevrotoksinov, kar pomeni, da lahko pospeši ali izklopi prenos informacij skozi živce. To je zelo pomembno za medicino, saj se da iz njega teoretično proizvesti najučinkovitejše protibolečinsko zdravilo prihodnosti, ki bo nadomestilo morfij brez stranskih učinkov. Če lahko ustvarimo zdravilo, s katerim nadzorujemo informacijo o bolečini, ki je sporočena možganom, potem jo lahko tudi izklopimo. To raziskuje ducat laboratorijev po svetu, a še nihče ni ugotovil, kako to gre. Prvi predpogoj za takšno raziskovanje pa je seveda strup. Na tej točki v igro vstopim jaz.«
David nam natančnega postopka pridobivanja strupa ni želel opisati, saj gre za poslovno skrivnost. Seveda pa je za izpeljavo takšnega procesa potrebnega kar nekaj časa. »Potreboval sem tri leta. Zadeve namreč potekajo zelo počasi, saj v tej stroki ne moreš nikogar vprašati ali prebrati, kako se to dela. Obstaja namreč zgolj peščica ljudi na svetu, ki ve, kako stvari delujejo. Sam sem stopil v stik z njimi, a sem pogosto dobil odgovor, da sem zanje konkurenca, zato z mano niso želeli deliti nobenih konkretnih informacij. Ves postopek sem zato moral ugotoviti sam s sodelavci in pripraviti aparaturo, s katero sem iz črnih vdov pridobil strup.«
Ob najinem snidenju sem ga vprašal tudi, kakšne posledice lahko ima pik črne vdove za človeka. »Proizvodnja strupa je zanjo precej potraten proces. Zato strupa ne izpusti, če res nima dobrega razloga za to. Najpogosteje gre za fizični stisk oz. situacijo, v kateri ne vidi drugega izhoda, kot je ta, da ugrizne v najbližjo zadevo. Črne vdove same po sebi niso agresivne in nimajo tendence po lovljenju. Strup uporabljajo le v obrambi. Njihov pik sam po sebi za človeka ni smrten, je pa za alergike, otroke in starostnike lahko smrtno nevaren. Tudi če preživimo, ima njen ugriz lahko dolgotrajne posledice, kot je npr. odmiranje živcev, kar se pozna na obrazni mimiki. Tako lahko imamo enak obraz za vedno.«
Seveda pa se lahko vsem naštetim negativnim posledicam izognemo, če dovolj hitro prejmemo protistrup. »Strup črne vdove se prvotno uporablja za izdelavo protistrupa, ki ga ni mogoče proizvesti brez strupa. Strup vbrizgajo konjem, ki nato proizvedejo protitelesa. Nato jim odvzamejo še kri, ki jo prefiltrirajo, in spravijo v majhne ampule. Slednje nato gredo na trg.«
Zanimalo nas je, ali ima v svojem laboratoriju tudi kakšno vrsto pajka iz Slovenije. »Pri nas nimamo zares nevarnih pajkov. Najbolj izstopata cvetni pajek in križevec, vendar je njun strup na nivoju čebele. Imamo pa tudi avtohtono vrsto črne vdove, ki ni bila prinešena od drugod. Imenujemo jo Latrodectus tredecimguttatus, vendar velja za manj strupeno vrsto, zato ni razloga za paniko.«
Šajnovič v prihodnje namerava molsti in gojiti še druge vrste pajkov. »Nove vrste bodo šele v roku od enega do treh let na točki, da jih bom lahko molzel. Za vsako moram namreč prilagoditi aparaturo in jih uspavati. Poleg tega moram posamezno vrsto še namnožiti, saj se mi molža ene živali ne splača. Imam namreč več kot 1200 črnih vdov, kar je več, kot jih najdemo v celotni Evropi. Treba je imeti vsaj 800 pajkov iz vsake vrste, da je zadeva rentabilna.«
Za konec lahko rečemo, da nas ta zgodba uči, da navidezne konvencionalne ideje ne prinašajo nujno napredka in kvalitativnega preskoka. Morda bo nekoč zaradi ideje Davida Šajnoviča na stotine milijonov ljudi lažje prenašalo tegobe bolezni ali povsem ozdravelo. Verjamemo, da bo čas pokazal njegovo vizionarstvo.
