Rokodelstvo je bilo nekoč na Slovenskem izredno pomembna dejavnost. O tem priča dejstvo, da je bil eden izmed najpomembnejših Slovencev 19. stoletja Janez Bleiweis, urednik tednika Kmetijske in rokodelske novice. Z industrializacijo in avtomatizacijo del je pomen starih obrti z leti izginjal in le redki so jih ohranili vse do danes. Mednje zagotovo sodi Beno Kolarič.

S to tradicionalno obrtjo se je ukvarjal že njegov oče, je ki nanj prenesel vse svoje znanje in tudi ročne spretnosti. »Rekel bi, da mi je bilo to položeno v zibelko. Moj oče se je lectarstva, medičarstva in svečarstva učil pri mojstrih v Mariboru, zato sem se odločil, da bom prevzel njegovo obrt in jo negoval. Ta delavnica domuje na Glavnem trgu že vse od leta 1951. Vprašali ste me, zakaj ravno omenjene tri obrti. Gre za dejavnosti, ki so povezane s čebeljimi proizvodi oz. medom. Lectove figurice in medenjaki so iz medu, medtem ko so sveče iz čebeljega voska.«

Osrednja snov, ki povezuje vse troje, je torej med. Glede na dejstvo, da začetki lectarstva, medičarstva in svečarstva segajo že v srednji vek, nas je zanimalo, kaj je v tem digitaliziranem svetu njegova tržna niša. »Obrt je precej povezana s prazniki, kot so npr. cerkveni prazniki. Bolj, kot se bliža praznik, tem večje je povpraševanje po posameznem izdelku. Včasih so to sveče, spet drugič pa lectovo srce, ki si ga ljudje poklanjajo pred novim letom. Srca po naročilu izdelujem tudi za poroke. Pogosto sodelujem s posameznimi kulturnimi društvi, ki na gostovanja v tujini vzamejo moje izdelke, s čimer promovirajo Slovenijo ali svoje društvo. Pomemben vir prihodka je prav tako prodaja na sejmih ali tradicionalnih žegnanjih, kar se dogaja večinoma v turistični sezoni in jeseni.«

V njegovi trgovini so razstavljena tudi orodja za izdelovanje lectovih src, sveč in medenjakov. Poleg njih je na kratko predstavljena tudi zgodovina omenjene obrti v Mariboru in začetki delavnice in trgovine, v kateri Beno danes ustvarja svoje izdelke. Lectovo srce je tudi spominek, ki ga turisti pri njem najraje kupijo.

Radovednost nam ni dala miru, da se ne bi pozanimali, kaj je bila njegova najbolj nenavadna izkušnja s turisti in kakšni so na splošno njihovi vtisi. »Ko pripravljam izdelke za sejem, pogosto pečem tudi ponoči. Kljub temu da sem imel trgovino zaprto, so bila vrata priprta in neke noči je k meni prišla skupina beloruskih turistov, ki so bili nekoliko okajeni, a tudi zelo navdušeni in so se želeli z mano slikati. Odnesli so mi skoraj pol trgovine oz. precej medenjakov, potem ko sem jim jih dal nekaj za pokušino. Kupili so tudi nekaj srčkov. Sicer pa je večina turistov precej presenečenih, ko zagledajo človeka, ki stvari še vedno proizvaja ročno. Imam samo mešalnik in pečico, vse ostalo pa je delo mojih rok. Takšnih v Evropi ni veliko.«

Za konec pa nas je zanimalo še, kako kaže z nasledstvom. »Nasledila me bo hči, ki je končala gostinsko šolo, tako da ima potencial, da bi lahko obrt prevzela in jo negovala še naprej. Značilnost te obrti je, da mora prodajalec izven sezone iti za stranko in ji ponuditi izdelke na tržnici. Sam se ne želim upokojiti, čeprav imam do upokojitve še tri leta in bi rad delal tako dolgo, dokler mi bo služilo zdravje. Zadevo želim predati, saj je to najstarejša ohranjena obrt v Mariboru, a je pri ročnem delu težko pokriti vse stroške, ki nenehno naraščajo. Težavo predstavlja tudi najemnina, ki jo moram plačevati za ta prostor, čeprav sem ga pred leti želel odkupiti. Skratka, za nasledstvo morajo biti izpolnjeni vsi pogoji.«

Upamo, da bo njegova srčnost, s katero opravlja svojo obrt, še katerega mladega nadobudneža prepričala, da bi svojo ustvarjalno energijo usmeril v rokodelstvo, saj slednje ne predstavlja zgolj obrtne oz. gospodarske dejavnosti, temveč tudi ohranjanje kulturne dediščine. Morda bi lahko na tem področju več naredila tudi država, a to je že začetek neke druge zgodbe.