Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


26.07.2018

Kako glasbenik Blaž Gracar sobiva s kroničnim tinitusom

Blaž Gracar je glasbenik, pred dvema letoma je obiskal tri ure in pol dolg koncert skupine Swans in zaradi res glasne glasbe dobil kronični tinitus oziroma piskanje v ušesih. Frustracije, ki jih je doživljal ob misli, da se ne bo mogel več profesionalno ukvarjati z glasbo, je ubesedil v knjigi Tat not, poleg tega je svojo ustvarjalnost preusmeril tudi v izdelovanje družabnih iger. Kmalu po tej preusmeritvi fokusa se je tudi tinitus umiril, letos je tako izdal nov album Steven. Blaž Gracar bo govoril o občutkih, ko se piskanje v ušesih ni končalo, o pomenu filma It’s All Gone Pete Tong, pa tudi o tem, kako je vedno znova sanjal, da ima v dnevni sobi Mozarta. V svoji pripovedi nas bo popeljal do svoje Izole, kjer se je spoznal z glasbo in kamor se vedno znova vrača, tudi če zdaj živi in dela v Ljubljani.


19.07.2018

Ko bi mi vsaj enkrat lahko rekel “mama”

Z enako gensko okvaro - mitohondrijsko encefalomiopatijo - sta se rodila oba sinova gospe Anice Dobnik iz Zlatoličja. Starejši Martin je z desetimi leti svojo življenjsko bitko izgubil, mlajši Jernej pa je marca praznoval 22. rojstni dan. Njegova mama živi zanj.  Zgodba družine Dobnik je tudi zgodba o tem, kako tako zelo drugačno življenje družino lahko poveže, pa tudi o tem, kako drugačne naloge starševstva prinaša skrb za tako hudo prizadeta otroka.


12.07.2018

Iron lady s prozornimi kostmi in s srcem za metal

“Že nekaj časa zlomov sploh ne štejem več, ampak vsaj 25 ali 30 jih je zagotovo bilo. Štirikrat so mi kosti celo krajšali, da sploh lahko hodim. Krhka so tudi vsa vretenca, zato so mi hrbtenico z zelo tvegano operacijo po celotni dolžini podprli z nekakšno kovinsko konstrukcijo, ki mi omogoča nemoteno in neboleče sedenje. Pogosto se pohecam, da bi jo privoščila vsem, ki morajo veliko sedeti, a jih ob tem zelo boli hrbtenica,” posledice redke bolezni krhkih kosti ali osteogenesis imperfecta niza 34-letna Valentina Šardi. Kljub magisteriju iz ekonomije in zagrizenem iskanju zaposlitve se še ni našel delodajalec, ki bi bil pripravljen izkoristiti njeno znanje, predvsem pa bogate izkušnje z življenjem in ljudmi iz povsem drugačne perspektive. “Iron lady” kot jo kličejo prijatelji, je bila gostja Ambulante 202.


05.07.2018

Znojenje

Znojenje je povsem normalen in zdrav pojav, kljub temu pa je z njim včasih težko živeti. Njegova osnovna naloga je ohranjanje primerne telesne temperature, ki jo telo uravnava z izhlapevanjem tekočine s kože. Zakaj ob tem včasih neznosno smrdi, kako se proti temu boriti, kaj je zdravo potenje in kaj terja pomoč zdravnikov? V Ambulanti 202 smo tokrat prepletli izkušnje poslušalcev in nasvete dermatovenerologije Katarine Šmuc Berger iz Splošne bolnišnice Izola.


28.06.2018

Le tretjina odstotka pacientov v urgentne centre prihaja zaradi življenjske ogroženosti

Deset na novo organiziranih urgentnih centrov in prehod na nov način organizacije dispečerske službe, ki se za vso Slovenijo združuje v mariborskem in ljubljanskem centru, pa tudi vse pogostejše vključevanje prvih posredovalcev v reševanje najnujnejših primerov, so novosti, ki po desetletjih ustaljenega delovanja zdaj prinašajo bistvene spremembe v organizacijo nujne medicinske pomoči. Ob številnih prednostih se pojavljajo tudi težave, ena večjih je, da je od več kot 620.000 obravnavanih pacientov v letu 2016 le slaba tretjina odstotka tja prišla zaradi življenjske ogroženosti! Za vse druge bi zadostoval tudi pregled pri osebnem zdravniku. Kako so se podobnih zagat lotili v drugih državah in kako učinkoviteje organizirati urgentno službo, so strokovnjaki pred kratkim razpravljali na 25-em jubilejnem simpoziju o urgentni medicini.


21.06.2018

Strah pred napakami in hlepenje po občudovanju

Strah in groza pred vsakršno napako je največja past, v katero se je ujela vsa naša družba. Silen strah pred napakami in nepopolnostjo nam je odvzel svobodo in zmožnost razmišljanja, raziskovanja. Notranji kritik perfekcionista nepretrgoma ocenjuje, kako dalec je še od uspešnosti. Za razliko od želje po odličnosti in marljivosti, ki prihaja od znotraj in prinaša zadovoljstvo pri delu, perfekcionizem nenehno teži po očesu zunanjega, ki bi pohvalilo in goji potrebo po tem, da smo videti popolni. Poleg tega, da je eroziven za lastno duševno strukturo, popolnoma uničuje odnose v v vseh okoljih.  Ne le posamezniki, celotna družba ga mora znati prepoznati kot motnjo in se ga znebiti. 


14.06.2018

Sonce in solarij najbolj intenzivno poškodujeta mlado kožo

Svarila, da lahko sonce na koži povzroča tudi rakave spremembe, so predvsem za mlade stvar neoprijemljive in zelo oddaljene prihodnosti. Zato so avtorji projekta “Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo” našli prepričljivejše in učinkovitejše argumente: dijakom po vsej Sloveniji s posebnimi preiskavami (dobesedno) na njihovi lastni koži pokažejo, kako močno sonce pospeši staranje in gubanje kože ter zoprno neenakomerno pigmentacijo. Koža vse življenje poškodbe le sešteva, še posebej težko pa ob tem odpušča grehe iz mladosti. Zato na argumente, zakaj je kožo treba ščititi vse leto in vse življenje, opozorimo v Ambulanti 202. Sogovornici: doc. dr. Katja Žmitek, vodja programa Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo in Tina Pogačnik, dipl. kozm., obe z Oddelka za kozmetiko VIST Visoke šole za storitve v Ljubljani Fotografija voznika nazorno pokaže, kakšne poškodbe naredi sonce skozi steklo. Sonce mu je vedno sijalo z ene strani, kar se vidi v nagubanosti kože. Vir fotografije: NEJM


07.06.2018

Duševno zdravje mladostnikov

Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala za 48 %. Najbolj se je povečala med mladostniki med 15. in 19. letom starosti, za kar 73 % , močno, za kar 43-odstotkov je narasla poraba antidepresivov, poraba psihostimulansov pa kar za 88 odstotkov. V tem času se je na primarni zdravstveni ravni število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečalo za več kot četrtino, v specialistični ambulantah se je število takih obravnav povečalo za več kot 70 odstotkov, največ v skupini med 15 in 19 letom starosti. Najpogosteje so pomoč poiskali zaradi motenj prehranjevanja, drugih anksioznih motenj ter motenj vedenja in čustvovanja, kažejo podatki najnovejše publikacije NIJZ. A ne gre le za to, da so čakalne dobe na strokovno pomoč neznosno dolge: težava je tudi v drugih vidikih dostopnosti. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani so zato s pomočjo več kot 130 mladostnikov naredili raziskavo o dostopnosti, v kateri jih je bolj kot same čakalne dobe zanimalo, kako so pomoč sprejeli in ali jim je ponujena oblika pomoči sploh lahko pomagala iz stisk in težav.


31.05.2018

Po prenehanju kajenja prihranila za družinski dopust

Medtem ko zakonodaja vse bolj omejuje prodajo tobačnih in sorodnih izdelkov, tobačna industrija ponuja nove oblike kadilskih pripomočkov. Trend v zadnjih mesecih so naprave, ki tobak le segrevajo. So vse te nove oblike "kajenja" res manj škodljive, kako njihovo prodajo ureja zakonodaja in ali ta ob vse pestrejši ponudbi kadilskih pripomočkov bitko za zmanjšanje števila kadilcev sploh lahko dobi? Gostja oddaje Helena Koprivnikar z NIJZ je spomnila tudi na povsem brezplačne programe za opustitev kajenja, s katerim si je do opustitve kanjenja pomagala tudi Lea Hedžet. "Enkrat sem že poskusila opustiti kajenje, a nisem bila dovolj odločna. Po naključju sem izvedela za program in znance, ki so uspešno prenehali s kajenjem. Vsako cigareto je treba ozavestiti, jo oštevilčiti, vsako pokajeno cigareto je treba zabeležiti. Potem je bil tu še skupinski moment, saj smo na koncu programa podpisali pogodbo, da do določenega časa ne bomo prižgali cigarete. Obljube ne moreš prelomiti." Lea Hedžet je nekdanja kadilka in pravi, da to postaneš, le če si močno želiš: "Vsak mesec sem shranjevala toliko denarja, kolikor sem ga prej porabila za cigarete. V 10 mesecih sem prihranila za družinski dopust."


24.05.2018

Ko prideš na vrsto, te več ne boli?

Tudi na področju fizioterapije so ponekod dolge čakalne dobe velik problem. A izvajalci storitev opozarjajo, da nezanemarljiv del problema prispevajo tudi tisti bolniki, ki sploh ne odpovedo terapije, če se je ne morejo udeležiti oz. to storijo bistveno prepozno. Izvajalci take, zadnji hip odpovedane termine sicer skušajo zapolniti s klicanjem bolnikov na čakalni listi. A ker gre praviloma za res kratke roke, le dan ali dva pred samim začetkom terapije, se mnogi čakajoči zaradi delovnih obveznosti na povabilo ne morejo odzvati. Tako se dogaja, da termini ostajajo nezasedeni kljub dolgim čakalnim dobam.


17.05.2018

Po možganski kapi se ni mogla spomniti hčerkinega imena

Pri tridesetih letih, nekaj ur po drugem porodu, je Lara Slivnik doživela obsežno možgansko kap s številnimi pretresljivimi posledicami. Prvi dnevi po kapi so minili kot v nekakšnem globokem snu, ko se je stanje toliko izboljšalo, da so jo lahko hranili, pa jo je presenetilo vprašanje medicinske sestra, kako je ime takrat triletni hčerki.


10.05.2018

Ambulanta srčno popuščanje

Čeprav je kronično srčno popuščanje vzrok za dva do trikrat večje število smrti kot zaradi napredovalega raka dojke ali raka črevesja, žal mnogi bolniki ne poiščejo pomoči pravočasno. Starejši zato, ker pešanje moči zmotno pripisujejo staranju ali drugim boleznim, mladi pa, ker na vpliv kakšne druge bolezni na srce ne pomislijo. Kronično srčno popuščanje ni ozdravljivo, a ga je mogoče učinkovito ustaviti le, če ga začnemo zdraviti pravočasno, zato nanj opozarjamo v Ambulanti 202.


03.05.2018

Astma pri otrocih

Dan pred Mednarodnim dnevom astme, kronične vnetne bolezni dihal, ki je v razvitem svetu še vedno v porastu, se bomo pozanimali o njeni razširjenosti med najmlajšimi Slovenci. Naš gost bo vodja službe za pljučne bolezni na ljubljanski Pediatrični kliniki - dr. Uroš Krivec. Še vedno ne docela raziskana bolezen, ki menda tudi pri nas že dosega vrh pojavnosti, je ob pravilnem zdravljenju pa obenem tudi dobri informiranosti tako otrok kot staršev - skoraj povsem obvladljiva. Še nedolgo nazaj ni bilo tako ...


26.04.2018

Empatija nam pomaga preživeti in bolje razumeti svet

Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.


19.04.2018

Če me zgolj en dan ni na vadbo, se že ne počutim več dobro

Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem. Vadba, poimenovana "1000 gibov", je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, smo vam s predsednico društva Šola Zdravja Zdenko Katkič v Ambulanti 202 pojasnili, kje in kako se jim lahko pridružite.


12.04.2018

Transmaščobne kisline

V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih. Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami. Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.


05.04.2018

Jezikovni nesporazum je lahko za pacienta tudi usoden

Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Za premagovanje teh težav so pomembne tudi t.i. kulturne kompetence , ki so v tujini že dolgo pomemben del usposabljanja zdravstvenih delavcev, pri nas pa je komunikacija povsem prepuščena le iznajdljivosti zdravstvenega osebja oz. možnostim pacientov, da s seboj pripeljejo nekoga, ki je dovolj vešč obeh jezikov. Kako bo vsem naštetim odslej vsaj v osnovnem komuniciranju lahko v pomoč poseben spletni priročnik v 8 jezikih, pojasnimo v Ambulanti 202.


29.03.2018

Dermatologija

Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.


15.03.2018

Med zdravim narcizmom in narcistično osebnostno motnjo

"Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem." -  Miran Možina, psihoterapevt


08.03.2018

Zdrave ledvice so ključne tudi za rojstva zdravih otrok

Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič. Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo, pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.


Stran 4 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov