Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


25.01.2022

Povzemalniki besedil - jezikovne tehnologije prihodnosti

Z vse večjo količino besedilnih informacij narašča zanimanje za orodja, ki samodejno povzemajo besedila. Najsodobnejši pristop so globoke nevronske mreže, ki se najbolj približajo človeškemu načinu povzemanja. Vendar je povzemanje eno izmed kompleksnejših dejanj, saj se lahko kakovostni povzetki med seboj zelo razlikujejo, pa tudi njihove ocene. Kakšna sta razvoj in zanimanje za povzemalnike besedil? Gost je Aleš Žagar, raziskovalec v laboratoriju za kognitivno modeliranje na fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z različnimi problemi s področja obdelave naravnega jezika, osredotoča pa se predvsem na povzemanje besedil in globoke nevronske mreže. Foto: Pixabay


18.01.2022

Latinska beseda humor pomeni tekočina

Sodobni pomen besede humor izhaja iz teorije o telesnih tekočinah. Latinska beseda humor, ki jo naglasimo na črki u, pomeni tekočina. Če so telesne tekočine v pravem razmerju, je po teoriji, ki nosi tudi ime humoralna medicina, človek sproščen in vedrega značaja. Medicina je še danes področje, na katerem se veliko uporablja latinščina. Tako je zato, ker so antični zdravniki več stoletij veljali za najboljše. Take zanimivosti lahko preberemo v knjigi Povest o latinščini, ki jo je napisal Tore Janson, upokojeni profesor latinščine in afriških jezikov z univerze v Göteborgu. Knjiga prikazuje preteklost, sedanjost in prihodnost latinskega jezika. Avtor podaja razlago ob pomoči zgodovinskega razvoja jezika in sociolingvistične povezanosti družbe in jezika. Gosta sta latinista Gašper Kvartič, prevajalec knjige, in dr. Aleš Maver, pisec spremne besede. Vir fotografije: Pixabay.


11.01.2022

Kakšno znanje iz slovenščine naj imajo zdravniki iz tujine?

Spremembe Zakona o zdravniški službi prinašajo nove zahteve po znanju slovenskega jezika za zdravnike iz tujine. Po novem zdravniki ne bi več opravljali izpita iz znanja slovenščine na splošno, ampak samo iz strokovne terminologije, s čimer bi lažje zaposlovali zdravnike iz tujine. Čeprav je pravica do zdravljenja ena izmed najosnovnejših, pa se kljub temu postavlja vprašanje, ali so predlagane spremembe dobre. Katere zaplete lahko pričakujemo in kako se jim lahko izognemo? Gostji: Tina Šapec, generalna sekretarka Zdravniške zbornice Slovenije, in Ina Ferbežar, vodja programa Izpitni center na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Vir fotografije: Pixabay.


04.01.2022

Genialen izum kombinacije šestih pikic

Kombinacija šestih pikic, razporejenih v liku pravokotnika, je osnovna celica brajice. Njen izum predstavlja zgodovinski mejnik za slepe in slabovidne, saj jim omogoča samostojnejše in bolj neodvisno življenje. Kako pa je z njenim branjem v digitalni dobi? O vsem tem na svetovni dan brajice, 4. januarja, na dan, ko se je rodil izumitelj te pisave Louis Braille.


28.12.2021

Izbor Besede leta je priložnost, da se ustavimo in razmislimo o vedno spreminjajočem se jeziku

Besede praviloma dosti bolje povzamejo duha časa kot številke, so zapisali pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, ki skupaj s spletnim portalom RTV Slovenija in časopisno hišo Delo pripravlja akcijo Beseda leta. Najprej zbirajo predloge, potem naredijo ožji izbor finalistk, izmed teh pa javnost z glasovanjem izbere zmagovalko. Če se ozremo nazaj, si besede leta od 2016 naprej sledijo takole: begunec, evropski prvaki, čebela, podnebje in karantena. Letos se spet vse vrti okoli korone. Med nominirankami sta izjemi voda in kronometer, sicer pa so izbrani predlogi še: dolgi kovid, komunikacija, odlok, PCT, poživitven, samotestiranje, sledilnik, stroka in proticepilec. Proticepilec ni nekaj novega. Anticepilec je bil aktualen že leta 2017 v povezavi z ošpicami. Beseda cepiti izvira iz indoevropskega korena skep, ki pomeni rezati, klati, ločevati les. Rečemo pa lahko tudi, da nas je cepljenje idejno razcepilo. Če že govorimo o tem, kako besede dobijo celo nasprotne konotacije v novih kontekstih: voda, letošnja finalistka, nam daje življenje, ali pa z njo strelja policijski vodni top. Podobno dvoumno je lani kolesarjenje pomenilo hkrati športne zmage in proteste. Športni predlogi so vsako leto, letos je izbran kronometer. Pridevnik poživitven (odmerek) ima v sebi glagol živeti. Komunikacija, sicer tujka, je precej splošna beseda, a se v teh časih o njej veliko več govori – tudi v kontekstu socialne izolacije. Etimološko je v njenem ozadju skupnost. Veliko smo letos govorili o stroki. Ob tem so se odprla številna vprašanja, na primer ali stroka dela v dobro vseh in nima skritih motivov, kdo in kaj sploh je stroka in kako jo politika ignorira. V slovenščino je beseda prevzeta iz hrvaščine oziroma srbščine. Prvotno pomeni vrsto, sorto, niz. Besedo leta prav tako izbirajo v tujini, Američani so recimo izbrali cepivo (vaccine), ker je raba te besede narasla za več kot šeststo odstotkov. Avstralci so izbrali strollout, novotvorjenko iz rollout, ki pomeni lansiranje izdelka in lahko tudi oskrbo s cepivi, in glagola stroll, sprehajati se, pohajkovati oziroma premikati se zelo počasi. Strollout se je hitro prijel, saj zabavno ilustrira frustracijo Avstralcev, ki so se želeli cepiti, vendar oskrba ni dohajala povpraševanja. Med neizbranimi predlogi je bil letos butelj, je pa žaljivih besed vsako leto manj. In med predlogi se je znašla duhovita novotvorjenka čipivo, sestavljena iz cepiva in čipa. Izbrana novotvorjenka, koronijec, ima podoben ključ kot milenijec. Pomeni pripadnika generacije, rojene ali odraščajoče v času korone. V tujini se recimo pojavlja poimenovanje generacija C. Ljudi včasih motijo tujke in novotvorjene besede, ker te pač niso v skladu s slovenščino, ki so se je učili nekoč. Vendar – jezik se spreminja. Ogromno slovenskih besed je prevzetih, tudi na primer iz japonščine in indijskih jezikov, poudari dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Med 3. in 12. januarjem bomo lahko glasovali za Besedo leto. Izbirajo tudi pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Kretnjo leto organizira Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.


21.12.2021

Fenomen besede FUL

Besedo ful danes uporabljajo vse generacije, tudi dedki in babice. V slovenščini se je začela pojavljati v zgodnjih devetdesetih letih, k nam pa ni prišla neposredno iz angleščine, ampak je naredila ovinek skozi hrvaščino. Na svoji poti je izposojenka ful doživela toliko sprememb, da je sedanji slovenski pomen Američanom nejasen. O fenomenu te besede z Luigijem Pulvirentijem, jezikoslovcem iz Italije, ki se je tej temi posvetil v prispevku za Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (ponovitev oddaje). Na fotografiji: FUL povezani - Študentska organizacija Fakultete za upravo.


14.12.2021

Ja, tudi beton lahko krvavi

Ne bi pričakovali, da lahko beton krvavi. Pa vendar je to uveljavljen izraz v gradbeništvu. Krvavenje betona pomeni nezaželeno izcejanje vode iz cementne paste betona, ki se pojavi na površju med vibriranjem svežega betona ali v notranjosti elementa ob vgrajeni armaturi ali ob večjih zrnih agregata in zmanjšuje adhezijo kompozita, je zapisano v Terminološkem slovarju betonskih konstrukcij. Mogoče bi pričakovali bolj dramatično razlago, vendar krvavenje betona ni čisto nedolžno, če ste gradbenik. V oddaji se bomo ozrli še po drugih besedah, povezanih z betonom, razložili, kaj vse lahko beton simbolizira, in zakaj je Terminološki slovar betonskih konstrukcij tako pomemben za gradbeno stroko. Gosta oddaje: dr. Mojca Žagar Karer in dr. Mitja Trojar, glavna urednika slovarja, ki je izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vir fotografije: Pixabay.


30.11.2021

Jelena Konicka, Rusinja, ki je v Litvi ustanovila lektorat za slovenščino

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine (ponovitev oddaje). Foto: Jelena Konicka/Facebook


23.11.2021

Slovenska kretnja za šolo je podobna davljenju, ameriška pa označuje nekoga, ki rad bere

V slovenskem znakovnem jeziku je znak za mamo sestavljen iz kretnje, ki boža po obrazu, kretnja za očeta pa kaže na osebo z brki. V ameriškem znakovnem jeziku je oče nekdo, ki ima klobuk na glavi, kretnja za mamo pa onačuje osebo, ki je podrejena očetu. V slovenskem znakovnem jeziku je kretnja za šolo podobna davljenju, v ameriškem znakovnem jeziku pa označuje nekoga, ki rad bere. Razlike med znakovnima jezikoma so velike, tudi po razvitosti. Ameriški obsega 200 tisoč kretenj, slovenski pa 21 tisoč; to kaže tudi na slabše izhodiščne možnosti za izobraževanje gluhih. Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, je predstavil izzive izobraževanja gluhih v Sloveniji in zanimive posebnosti znakovnih jezikov. Foto: Pixabay


16.11.2021

Ne bi si mislili, da so lahko Telebajski jezikovni vzorniki

Priljubljena britanska televizijska oddaja za predšolske otroke Teletubbies se je v Sloveniji preimenovala v Telebajske. Na TV Slovenija so prvi na svetu prepričali BBC, da so jim dovolili preimenovanje naslova oddaje in imen osrednjih likov. V nekaterih jezikovnih vidikih pa so oddajo celo izboljšali. Kako so na TV Slovenija prilagodili Telebajske in v čem je bila naša slovenska posebnost? Gostji oddaje: Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. Foto: EPA


09.11.2021

Dušan Mukič, porabski novinar, prevajalec in glasbenik

Dušanu Mukiču je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za ohranjanje porabske kulturne dediščine in porabskega narečja. Mukič je dejaven na številnih področjih, saj je novinar, prevajalec in glasbenik. Med njegova največja dela sodi knjiga Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju: pravljice in povedke z zvočnih posnetkov Milka Matičetovega. Pripravil jo je skupaj z materjo Marijo Kozar Mukič, s katero si deli priznanje društva. Zelo zanimivi so njegovi prvi jezikovni koraki. Njegov materni jezik je knjižna slovenščina, zato se je s svojimi sorodniki pogovarjal v madžarščini in ne v porabskem narečju, ki se ga je naučil pozneje. Na fotografiji: Marija Kozar Mukič in Dušan Mukič - prejemnika priznanja Slovenskega slavističnega kongresa, vir: Silva Eöry.


02.11.2021

Adam Bohorič je bil del evropske intelektualne elite časa

Leta 1520 se je rodil Adam Bohorič, ki je soustvarjal temelje slovenskega jezikoslovja. Deloval je v izjemnih političnih in verskih okoliščinah 16. stoletja, vplival na druge mislece in se srečeval z njimi. Kako pomemben je bil v resnici Bohorič za Slovence takratnega časa? Kako se je laiku uspelo vključiti v vrhunske protestantske intelektualne kroge in kaj je storil za Slovence sodobnosti? Prva slovenska slovnica Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae) je v latinščini izšla leta 1584. V njej je Bohorič s pravopisom, oblikoslovjem in skladnjo teoretsko utemeljil obstoj slovenskega jezika. Šele leta 1987 jo je v slovenski jezik prevedel Jože Toporišič. O Adamu Bohoriču premišljuje zgodovinar dr. Jonatan Vinkler (ponovitev oddaje).


26.10.2021

Korejci ne uporabljajo izraza »moj/moje«

Zanimanje za korejski jezik in kulturo v Sloveniji narašča. Spoznavati ju želijo ne le srednješolci in študenti, vse več zanimanja kažejo tudi osnovnošolci. Svojo radovednost lahko potešijo na Inštitutu Kralj Sejong: prvem korejskem jezikovnem in kulturnem centru v Sloveniji, ki je zaživel letos v Ljubljani. V oddaji smo osvetlili lastnosti tega jezika in kulture. Ena izmed zanimivih lastnosti korejščine je, da Korejci ne uporabljajo izraza »moj/moje«, ampak koncept uri – naše.


19.10.2021

Več ur govorjenja z zaščitno masko škoduje glasilkam, zato je treba ustrezno poskrbetu zanje

Zaščitne maske so postale del naše vsakodnevne opreme v epidemiji covida-19. Te povzročajo precej težav tistim, ki imajo okvaro sluha ali težave pri govoru. Nič kaj prijetno pa ni z masko na obrazu govoriti več ur. To zaznava vse več učiteljic in učiteljev v šolah in na fakultetah. Redni profesor za področje slovenskega jezika dr. Hotimir Tivadar z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter podiplomski študent slovenistike in geografije Miha Sever sta zagrizla v aktualno temo. Opravila sta manjšo raziskavo o tem, kako zaščitne maske vplivajo na jezikovno podajanje vsebin pri učiteljih in profesorjih. Raziskavo želita nadgraditi. Vir fotografije: Alexandra_Koch / Pixabay


12.10.2021

Nov poizkus uvajanja angleščine v visoko šolstvo

Kot kaže, se ponovno obeta zahtevna razprava o uvajanju predavanj v angleškem jeziku na slovenske univerze. Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport je v javno razpravo dalo predlog Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva, ki predvideva veliko avtonomijo visokošolskih zavodov glede učnega jezika. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti opozarjajo, da morajo študentje na slovenskih univerzah, financiranih iz javnih sredstev, obdržati pravico in imeti možnost opravljati študij v slovenskem jeziku. Stališča sta v oddaji soočila akad. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, in dr. Franc Janžekovič, vodja Direktorata za visoko šolstvo na MIZŠ.


05.10.2021

Kaj je bilo prej: hišno ime ali priimek?

Ljudje so se najprej razlikovali po imenih, nato pa po posestih oziroma hišah, v katerih so živeli, in priimkih. Kaj je bilo prej, priimek ali ime hiše, ni jasno, saj je lahko ime hiše vplivalo na oblikovanje priimka in obrnjeno. Posesti so pogosto dobile ime po gospodarju, redkeje po gospodarici, svetnikih, značilnostih območja posesti in poklicih. Veliko hišnih imen izvira iz poklica kovač, na primer Pr' kovač, vendar ne v Kropi, v kateri je bilo največ kovačev, saj jih med sabo ne bi mogli razlikovati. Še posebno zanimivi sta hišni imeni v Ovsišah pri Podnartu, ki se imenujeta Porta in Festnga. Hiši so zgradili v začetku 20. stoletja, ko se je na Daljnem vzhodu bila bitka med Rusijo in Japonsko pri Port Arthurju. Ker sta družini med seboj tekmovali v graditvi, so hiši poimenovali po bitki, o kateri so takrat pisali v časopisih. Hišna imena so bogat nosilec dediščine, zato so jih vpisali v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Zbiranje pa se je uvrstilo tudi med primere dobrih praks ohranjanja kulturne dediščine Evropske unije. V oddaji bomo prikazali zanimivo ozadje nastajanja hišnih imen; nekatera kot zgoraj omenjeni so nastala na podlagi večjih svetovnih dogodkov, druga, kot je hišno ime Pr' Prdec, pa pričajo o samozavesti njihovih nosilcev. Gosta oddaje sta vodja projektov na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske Klemen Klinar in dialektologinja dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki sta med najzaslužnejšimi za vpis hišnih imen na nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine (ponovitev oddaje).


28.09.2021

Začetki slovenskega diplomatskega jezika

Janez Nepomuk Primic je eden tistih izjemnih posameznikov v naši zgodovini, ki jih mora širša slovenska javnost šele odkriti. Pred dvema stoletjema je prvi zapisal besedo Slovenija v slovenščini (v pismu Vodniku leta 1810), prvi je tudi Slovenijo definiral kot ozemeljsko celoto (v tisku v nemščini leta 1814). Bil je izjemno inovativen jezikoslovec, saj je avtor prvega slovenskega diplomatskega besedila. O okoliščinah njegovega nastanka se bomo pogovarjali z diplomatom, zgodovinarjem in jezikoslovcem Janezom Šumrado, urednikom monografije Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika. Knjiga Janeza Šumrade vsebuje tudi slovar Primičevega besedja, ki je poučno in zabavno branje. Navajamo nekaj zanimivih primerov: postavedajoče truplo – zakonodajno telo, dansko oznanilo – dnevno povelje, deželski dobiček – državni interes, dober stati – jamčiti, namestnik za en čas – vršilec dolžnosti, naprejpisan – predpisan, nategama – nemudoma ... Foto. Pixabay


21.09.2021

Kaj v slovarju išče prvošolec?

Slovarje je velik del Slovenk in Slovencev začelo uporabljati med študijem, običajno, ko so bili v jezikovni zadregi. Zdaj pa naj bi takšno gradivo lahko uporabljali že prvošolci. Pod pokroviteljstvom ZRC SAZU je nastal nov jezikovni portal za osnovnošolce in dijake Franček, ki prinaša skoraj sto tisoč besed in naj bi najmlajšim z nekaj kliki pomagal do jezikovnih rešitev. Kaj vse omogoča, predvsem pa po čem naj bi po Frančku brskali otroci in mladostniki, nas je zanimalo v tokratni oddaji. Franček je ustvarila projektna skupina jezikoslovcev z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri njegovem nastajanju je sodelovalo tudi 23 šol. Predstavlja unikum v širšem mednarodnem prostoru, saj se ustvarjalci niso zgledovali po nobenem podobnem obstoječem portalu. Foto: Pixabay


14.09.2021

Retorika kužnosti in kužna retorika 2. del

V prejšnji oddaji smo ugotavljali, da se tudi zasebno določen del družbe noče pogovarjati o cepljenju proti koronavirusu. Tokrat pa bomo iskali najmanjše pogoje za razpravo na to temo. Za njen začetek se morata sogovornika strinjati vsaj v enem stališču, sicer razprava ali dialog nista možna. Redni profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar nam je predstavil svoja opažanja o tej temi, ki so se ji posvetili tudi na simpoziju Diskurzi pandemije: retorika kužnosti in kužna retorika, ki sta ga pripravila Pedagoški inštitut in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem. Foto: Mohamed Hassan / Pixabay


07.09.2021

Retorika kužnosti in kužna retorika 1.del

Verjetno se je med pandemijo skoraj vsak soočil z izmenjavo mnenj ali razpravo o koronavirusu in cepivih, ob tem pa ugotavljal, kako šibke ali močne so njegove retorične spretnosti. Nekatere informacije so se širile kot kuga, druge pa smo preslišali. Komu prisluhnemo? Kaj deluje prepričljivo med pandemijo? Koliko v razpravah odločajo argumenti? Ali se o cepljenju sploh še znamo pogovarjati? Redni profesor retorike in argumentacije Igor Ž. Žagar nam je predstavil svoja opažanja o tej temi, ki se ji bodo posvetili tudi na simpoziju Diskurzi pandemije: retorika kužnosti in kužna retorika, ki ga pripravljata Pedagoški inštitut in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem. Foto: Pixabay


Stran 7 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov