Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


31.08.2021

Mamići naj bi bili razvajeni mamini sinčki

Ko iščemo izvor priimka, je verjetnejša razlaga tista, ki izhaja iz hudomušnih in zbadljivih opisov. Za Mamiće naj bi veljalo, da so razvajeni mamini sinčki, za Vodopivce pa, da radi pijejo vino. O izvoru priimkov smo se pogovarjali s Tinom Mamićem, avtorjem knjige Priimki, njih izvor in pomen, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Ozrli smo se tudi v zgodovino priimkov. Jezikoslovec Pavel Merku je našel prvi zapisani slovenski priimek Kalc na tržaškem območju. Najstarejši slovenski priimki sicer izvirajo tudi z istrskega območja in sodijo med najstarejše evropske priimke. To pa zato, ker sta bili območji povezani z Beneško republiko, ki je priimke uvedla zaradi pobiranja davkov. Vir fotografije: Azmi Talib / Pixabay. Za danes smo sicer napovedali oddajo na temo retorike na področju pandemije, vendar je gost Igor Ž. Žagar odpovedal sodelovanje zaradi utemeljenih osebnih okoliščin, zato smo ponovili oddajo o izvoru priimkov.


24.08.2021

Zakaj ne maramo Kopitarja?

Utemeljitelj evropske slavistike. Povezovalec slovanskih kultur z zahodnoevropskimi. Avtor prve slovenske znanstvene slovnice. Dvorni svetnik in prvi kustos dvorne biblioteke na Dunaju. Nosilec reda pour le merite, je zapisano na spominskem obeležju Jerneju Kopitarju, ki so ga nedavno odkrili na Dunaju na pokopališču Svetega Marka. To je zapisano o jezikoslovcu, ki je v širši slovenski zavesti znan po Prešernovem verzu le čevlje sodi naj Kopitar. Prav neverjetno se zdi, kako zakoreninjena je podoba Kopitarja kot mračnjaškega cenzorja. Gost oddaje je dr. Luka Vidmar, ki nam je predstavil Jerneja Kopitarja kot enega izmed najvplivnejših Slovencev. Vir fotografije Pezibear / Pixabay.


17.08.2021

Kakšno mornarico ima prekmurščina?

Prekmurci se radi pohvalijo, da je prekmurščina jezik. Jezikoslovec Max Weinreich pa je trdil, da je jezik narečje z vojsko in mornarico. Ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom smo prešteli prekmursko jezikovno mornarico v tem nekdanjem panonskem morju. Gost: prof. dr. Hotimir Tivadar.


10.08.2021

Domovina kmetija

Pravijo, da imamo skoraj vsi Slovenci kmečke korenine. Morda to potrjuje beseda domovina, ki je eno od narečnih poimenovanj za kmetijo. Dialektologi so jo našli zapisano v prleškem narečju v Križevcih. Kmetija se v slovenskih narečjih med drugim imenuje tudi gazdija, pavrnija, havženga, maseljc in kimetija, najpogosteje pa grunt. Kaj vse skriva besedje iz tematskega sklopa kmetija, ki mu je namenjena druga knjiga Slovenskega lingvističnega atlasa, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Jožico Škofic, glavno urednico tega monumentalnega jezikoslovnega dela (ponovitev oddaje).


03.08.2021

Zakaj imenujejo Kitajci rjavo reko Rumena?

Kitajci so kremasto rjavo reko poimenovali za Rumeno, ker beseda rumena pri njih označuje tudi spekter rjavih barv in ker je rumena barva cesarjev. O nekaterih kulturoloških in slovničnih značilnostih razumevanja kitajskega jezika v ponovitvi pogovora s Tino Čok, soavtorico knjige Kultura na koncu jezika.


27.07.2021

Neverjetne poti esperanta

Vinko Ošlak je navdušen esperantist. Že kot dijak je vodil tečaje esperanta, bil je asistent za filozofijo na esperantski univerzi v San Marinu in predsednik esperantskega centra mednarodnega pisateljskega združenja PEN. Nedavno je v esperanto prevedel roman Prežihovega Voranca Doberdob, še prej pa skoraj celotno poezijo Srečka Kosovela. Z Ošlakom smo se pogovarjali o njegovi osebni esperantski zgodbi. Z esperantom se je srečal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so na našem radiu predvajali tečaje tega mednarodnega jezika. V otroštvu pa se mu je najbolj vtisnil v spomin partizanski ročni prepis esperantskega učbenika. V ponovitvi oddaje ob mednarodnem dnevu esperanta, ki je 26. julija. Na fotografiji zastavaesperanta, vir: Chickenonline / Pixabay.


20.07.2021

Tudi gluhoslepi lahko napiše knjigo

Čeprav zveni nenavadno, da lahko gluhoslepi človek napiše roman, je ravno to uspelo Jožici Atelšek. Skupaj s pisateljem Štefanom Kardošem sta napisala roman Plastenje s(r)amot, ki je prvi slovenski roman gluhoslepega avtorja. Štefana Kardoša smo povabili k pogovoru in ga vprašali, kako je sodeloval z Jožico Atelšek in kakšne so naše predstave o gluhoslepih, ki bi jih veljalo preseči.


13.07.2021

''Dajnarska špraha'' ali ''drfaš merlat''

Žona šajna – sonce sveti, šender čečele – lepe punce, kok hosaš? – kako ti je ime? - v pete smo ligal – v posteljo smo legli, to je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora, oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markeljnem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, smo osvetlili ta zanimiv govor iz območja zgornjega dela Selške doline (ponovitev oddaje). Na fotografiji Sp. Danje, vir Boris Jensterle.


06.07.2021

Pasja imena - od Pikija do Kerberosa, Hrčaka, Rexa ...

Mogoče je pes med prvimi živalmi, ki jim je človek dal ime. Človek in pes sobivata že 12 tisoč let. Najstarejše znano evropsko pasje ime je Kerberos, ki je ime za grškega mitološkega psa, ki je čuval vhod in izhod iz podzemnega sveta mrtvih. Najstarejše nemitološko evropsko ime pa je nosil Odisejev pes Argos, kar dobesedno pomeni svetleči, beli. Pri nas so prva pasja imena zapisana šele v 19. stoletju, to sta Hrčak in Lamas. Najpogostejše današnje slovensko ime za psa pa je Rex, ki izvira iz latinščine in pomeni kralj. O preteklih pa tudi novejših pasjih imenih smo se pogovarjali z akad. dr. Markom Snojem, ki pripravlja slovar pasjih imen. Zanimivo je tudi, od kod izvira poimenovanje za živalsko vrsto pes. Kot pravi Snoj, ga lahko rekonstruiramo iz besede pikjo, 4 tisoč let starega poimenovanja za psa, kar bi danes lahko zapisali kot piki. Pikjo so naši predniki najverjetneje imenovali psa, ki je imel po telesu lise ali pike. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić


29.06.2021

V Bosni je lažje učiti slovenščino kot v Sloveniji

Nenavadno se sliši, da je poučevanje slovenščine v Bosni lažje kot v Sloveniji, vendar izkušnje Barbare Hanuš to potrjujejo. Vsestranska strokovnjakinja, ki desetletja navdušuje za branje različne generacije otrok, pa tudi odraslih, ravnokar končuje 9-letno poučevanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Banja Luki. Kot pravi, je zanimanje za slovenščino v Bosni veliko tudi iz pragmatičnih razlogov, učni načrt je lahko sama določila, avtoriteta učitelja pa je v tamkajšnjem okolju nekaj samoumevnega. .


22.06.2021

Ministrstvo za kulturo napovedalo odločnejši nadzor in ukrepe pri javni rabi slovenščine.

»S poimenovanji v tujem jeziku, zlasti angleščini, se kršijo jezikovne pravice večine, ne spoštuje se maternega jezika kot vrednote, ne poudarja lokalnih značilnosti,« so zapisali v novem nacionalnem programu za jezikovno politiko in napovedali: »Verjetno bodo potrebne tudi nekatere spremembe v zakonodaji. Povečati se bosta morala tudi nadzor in ukrepanje pristojnih inšpekcijskih služb.« Kako obsežne spremembe so pripravljeni uvesti, smo vprašali državno sekretarko na ministrstvu za kulturo Ignacijo Fridl Jarc. Dotaknili pa smo se tudi nekaterih drugih novosti, ki jih prinaša resolucija o jezikovni politiki.


15.06.2021

»Če smo vseeno kretali, smo bili kaznovani, tudi tepeni.«

Znakovni jezik je bil prepovedan. Učili smo se po isti metodi kot slišeči otroci. Če smo vseeno kretali, smo bili kaznovani, tudi tepeni. Brez pravice do uporabe znakovnega jezika sem se počutila ponižano. V bistvu smo imeli slabši položaj kot živali, se svojega šolanja spominja Marija Möderndorfer. Takšni primeri se pri nas ne bi smeli več zgoditi, tudi zaradi tega, ker sta jezika gluhih in gluhoslepih postala ustavno varovani kategoriji. Kaj pomenijo in prinašajo ustavne spremembe, bomo vprašali državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Cveta Uršiča in poslanca LMŠ Janija Möderndorferja, ki je tudi tolmač znakovnega jezika.


08.06.2021

Feri Lainšček pripoveduje o prekmurščini v svojem življenju in literaturi

Letošnji Prešernov nagrajenec Feri Lainšček je lani objavil (avto)biografski roman Kurji pastir, na njegovem koncu pa Slovar narečnih in drugih manj znanih izrazov. Pisatelj je namreč v roman Kurji pastir (tako kot v marsikatero svoje prejšnje literarno delo) vpisal narečne besede, na primer túčenec, trnác in vánkiš. Ob tem pa je pesnik Lainšček napisal še nekaj ponarodelih pesmi v prekmurščini, na primer Nigdar neboš znala in Kak je lübezni ime. Več o svojem odnosu do prekmurščine bo Feri Lainšček povedal v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v lendavskem studiu, prebral pa bo tudi nekaj svojih pesmi v prekmurščini. Nikar ne zamudite.


01.06.2021

Dolga ljubezen, gvišna bolezen

Gost oddaje je dr. Matej Meterc, glavni urednik Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Njegovo delo paremiologa je pravo detektivsko delo, saj odkriva množico pomenov, ki jih vsebujejo pregovori, reki, velerizmi, antipregovori, vraže ... Med najtršimi orehi, s katerimi se srečuje, je pregovor Dolga ljubezen, gvišna bolezen, saj ni popolnoma jasno, kaj vse lahko pomeni. .


25.05.2021

Nevronska mreža zna postavljati tudi vejice

Vam postavljanje vejic povzroča preglavice? Center za jezikovne vire in tehnologije je predstavil spletno orodje za samodejno vstavljanje vejic, ki uporablja globoke nevronske mreže. Z avtorjem, magistrskim študentom računalništva in informatike na UL FRI Martinom Božičem, in mentorjem projekta, rednim profesorjem na UL FRI, ki se ukvarja s področji umetne inteligence, strojnim učenjem in obdelavo naravnega jezika, dr. Markom Robnikom Šikonjo, preverjamo, kaj v resnici globoka nevronska mreža "ve" o vejicah. Pravilno jih postavi namreč v 94 odstotkih primerov.


18.05.2021

60 let izkušenj bralne značke v digitalni dobi

Kaj pomeni 60 let izkušenj gibanja bralne značke v digitalni dobi? Čeprav se danes navdušujemo za večino stvari precej drugače kot pred šestimi desetletji, pa velja za vse čase, da človek rad prisluhne dobri zgodbi. Vprašanje je le, v čem je prednost, da jo dobi s knjigo in kako to prepoznavajo otroci, mladi in njihovi starši. Gosta sta avtor in komik Boštjan Gorenc Pižama in dolgoletna mentorica branja Barbara Hanuš.


11.05.2021

Otroško tolmačenje

Otroci priseljencev so v šolskem okolju večkrat postavljeni v vlogo tolmačev. Tako pri sporazumevanju priseljenih sošolcev, ki še ne znajo jezika okolja, kakor tudi pri sporazumevanju med svojimi starši in učitelji. V priseljeni družini so po navadi prvi, ki se naučijo novega jezika, in ga govorijo bolje od staršev. Kakšne so dileme, pristranskost, prednosti in slabosti delovanja otrok v vlogi tolmača? Gostji oddaje sta Sladjana Jović Mićković z Osnovne šole Livada v Ljubljani, in Alenka Morel, ki se raziskovalno posveča skupnostnemu tolmačenju.


04.05.2021

Jezikovni razvoj otrok in risanke

Domišljijski svet otroka je kot kozmos, ki se lahko širi ali krči. Kakšen bo, je odvisen tudi od tega, kdaj in koliko časa bo otrok preživel pred zaslonskimi mediji. Čezmerno gledanje zaslonskih medijev škodi jezikovnemu razvoju otrok. Vendar zdrava mera gledanja in kakovost risank lahko zmanjšata slabe učinke. Koliko načela jezikovnega razvoja upoštevajo ustvarjalci sinhronizacije risank? Koliko ustvarjajo risanke, ki od otrok zahtevajo umski napor, koliko pa želijo v prvi vrsti le pritegniti otrokovo pozornost, da pred zaslonom obsedi kot robot? Predvsem pa, kako naj starši prepoznajo kakovostne risanke? Gostji pogovora sta Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. Obe soustvarjata risanke oddaje Živ Žav, ki jo otroci lahko spremljajo že štiri desetletja.


27.04.2021

Sociolingvistično iskrenje

Zaslužna profesorica dr. Breda Pogorelec je navdihovala svoje študente z raziskovalno vnemo o jezikovnih in družbenih vprašanjih, ki se nadaljujejo še danes. Ob 90-letnici rojstva so ji na Filozofski fakulteti v Ljubljani posvetili monografijo Sociolingvistično iskrenje. V oddaji smo pregledali nekaj tem iz tega dela, med njimi smo osvetlili raziskavo o skladnosti samoocenjevanja z dejansko rabo jezika, ozrli pa smo se tudi na slovensko jezikovno skupnost v Braziliji. Monografijo so uredili Maja Bitenc, Marko Stabej in Andrejka Žejn.


20.04.2021

Najdeno pionirsko delo dr. Brede Pogorelec

Legendarna profesorica dr. Breda Pogorelec je leta 1963 dokončala doktorat Veznik v slovenščini, ki bi lahko spremenil razvoj slovenskega jezikoslovja, vendar ga je spravila v predal, opombe pa so se izgubile, razlaga dr. Kozma Ahačič. Njeno pionirsko delo s področja raziskovanja sodobnega knjižnega jezika so nepričakovano našli in ga izdali. O pravi drami najdenja in razlogih, zakaj je to delo tako pomembno, se bomo pogovarjali z uredniki te pravkar izdane monografije dr. Alexandrom Rathom, dr. Kozmo Ahačičem in dr. Mojco Smolej. Foto: RTV SLO


Stran 8 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov