Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


24.11.2020

V Istri je tašča madona

Poimenovanje za taščo v italijanskem knjižnem jeziku je suocera, govorci italijanskega istrskobeneškega narečja pa ji rečejo madona. To je le eden izmed zanimivih primerov istrobeneščine, ki jo je v 12. stoletju vpeljala Beneška republika in je bila do konca druge svetovne vojne osrednji istrski sporazumevalni jezik. O dediščini in zanimivih primerih istroveneta, kot se istrskobeneško narečje imenuje po italijansko, v pogovoru z izr. prof. dr. Suzano Todorović, avtorico Istrskobeneškega jezikovnega atlasa severozahodne Istre. Na fotografiji: Suzana Todorović.


17.11.2020

Umetna inteligenca proučuje naša čustva z branjem novic

Si predstavljate čarobno orodje, ki bi lahko napovedalo gibanje delnic in tečajev? Si lahko zamislite orodje, ki bi politikom ponujalo odgovor, kakšna je realna temperatura različnih strasti med ljudstvom? V tujini je področje analize sentimenta v novicah z globokimi nevronskimi mrežami zelo napredovalo in ga velike borzne hiše, banke in finančniki uporabljajo za predvidevanje dogodkov na finančnih trgih. Slovenski jezik je v tem smislu v manjšem zaostanku, a to se spreminja. Asistent na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in doktorski študent na Inštitutu Jožef Štefan Andraž Pelicon je s sodelavci v okviru raziskave zasnoval arhitekturo na osnovi nevronskih mrež, ki se (s človeško pomočjo) uči prepoznavati čustva in splošno razpoloženje v korpusih novic v slovenskih medijih. "Modeli, ki uporabljajo omenjeno arhitekturo, dosegajo primerljive rezultate z že obstoječimi modeli in so sposobni učinkovitega učenja," pojasnjuje Andraž Pelicon. Nekoč bomo prispeli do točke, ko bo umetna inteligenca morda vedela o nas več, kot vemo sami.


10.11.2020

Kaj so naredili narobe prevajalci?

Potem ko so prevajalci v skupini Prevajalci, na pomoč! na Facebooku objavljali sporočila o minimalni tarifi za svoje delo, jih je Agencija za varstvo konkurence opozorila, da s tovrstnimi objavami omejujejo svobodno oblikovanje cen za prevajalske storitve, to pa je z zakonom prepovedano. Med prevajalci je završalo, saj so dobili občutek, da se je agencija spravila na najšibkejši člen v prevajalski verigi samo zato, ker so se neformalno pogovarjali o dostojnem plačilu za svoje delo. Kako naj si prevajalci razlagajo opozorilo Agencije za varstvo konkurence? Vir fotografije: Pixabay.


03.11.2020

Prekmurski Romi štejejo drugače kot dolenjski.

Romski jezik šteje v Evropi več kot 1000 narečij, v Sloveniji jih poznamo vsaj štiri: prekmursko romščino, dolenjsko romščino, narečje, ki ga uporabljajo gorenjski Sinti in romščino, ki jo uporabljajo priseljeni Romi z balkanskih območij. Razlike med narečji so velike, saj se govorci razumejo le na najosnovnejši ravni, tudi štejejo različno. Dolenjski Romi štejejo v romščini do 4, naprej pa v slovenščini in hrvaščini. Prekmurski Romi pa štejejo do 10 v celoti v romščini. V Sloveniji šele v zadnjih 15 letih v večji meri nastajajo pisni viri v romskem jeziku. Redno ga uporabljajo predvsem starejše generacije in je omejen na zasebno okolje, zato se kažejo znaki njegovega izumiranja. Pred svetovnim dnevom romskega jezika, ki je na 5. november, smo ponovili oddajo v kateri je bila gostja Samanta Baranja, ki ji je romski jezik materni jezik. Slovenščine se je učila v vrtcu in potem uspešno nadaljevala šolanje vse do konca študija. Njeno raziskovalno področje so romski jezik ter vzgoja in izobraževanje romskih otrok. Na Pedagoškem inštitutu je delovala kot raziskovalka v Razvojno-raziskovalnem centru pedagoških iniciativ Korak za korakom, je tudi ustanoviteljica Romskega akademskega kluba.


27.10.2020

Najboljši podnapisi so tisti, ki jih ne opazimo. To pa ne bi smelo veljati za njihove avtorje.

Preko podnapisov preberemo za nekaj knjig besedila na leto, podnapisi vplivajo na znanje maternega jezika in nas spodbujajo k učenju tujih jezikov. Pa vendarle njihova kakovost upada. Naročniki skušajo nižati tarife z možnostjo uporabe strojnih prevajalnikov, ki pa vendarle ne morejo nadomestiti ustvarjalni proces prevajanja. V nekaterih državah je prevajalcem podnapisov prepovedano, da bi se organizirali v sindikate, ker naj bi to pomenilo kartelno združevanje. Veliko vprašanje ostajajo tudi avtorske pravice. V oddaji bomo opozorili na izzive s katerimi se soočajo prevajalci avdiovizualnih vsebin in na najnovejša priporočila na tem področju. Gostja je predsednica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev Jerca Kos. Priporočila društva so predstavili prejšnji teden na mednarodni konferenci Podnaslavljanje: med znanostjo in umetnostjo, ob podpori Generalnega direktorata za prevajanje pri Evropski komisiji.


20.10.2020

»Franca inu Mina, tu imata te bukve, pa pazita, da jih ne izgubita.«

Rokopisi niso le predhodniki tiskanih knjig, saj so dolgo časa sobivali s knjigami. V baročnih bratovščinah je z njimi prepevalo in molilo več deset tisoč Slovencev, zato je tudi jezikovni vpliv teh rokopisov velik. Monografija Slovensko slovstveno izročilo nekatere predstavlja prvič, njen avtor Matija Ogrin nam je ob njihovi zgodovinski vlogi predstavil tudi zanimive zapiske izposojevalcev, ki pričajo o njihovi širši rabi.


13.10.2020

Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika

Slovensko društvo za jezikovne tehnologije je pripravilo mednarodno virtualno konferenco Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika. Z dr. Darjo Fišer smo preleteli nekaj tem iz tega hitro razvijajočega se področja: kako razvito je samodejno prepoznavanje sovražnega govora na spletu, v kakšni formi so korpusi slovenskega jezika in kakšne raziskave je spodbudil virus COVID19 zaradi povečane uporabe spleta.


06.10.2020

Mediji in govorjena slovenščina

Dolgo smo živeli v utvari, da bomo lahko ustvarili skupni, malo bolj sproščeni knjižni pogovorni jezik. Vmesno stopnjo med najvišjo obliko govorjenega jezika in narečji, ki bi bila za sproščeno rabo v medijih idealna. Pa se je izkazalo, da bo takšnih pogovornih knjižnih jezikov na Slovenskem vse več. Še tako izobražen Mariborčan bo v javnosti vedno govoril malo drugače kot enako izobražen Koprčan, Tržačan, Celovčan, Novomeščan, Celjan ali Ljubljančan. Sodobni čas zahteva radijski in televizijski govor, ki se zvrstno vsakič znova prilagaja tako vsebini kot tudi namenu oddaje, je na posvetu Mediji in govorjena slovenščina povedal predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozma Ahačič. Kako postavljati ideale pri tem prilagajanju in kakšno vlogo ima pri tem javni zavod RTV Slovenija, smo se po posvetu pogovarjali z dr. Ahačičem.


29.09.2020

Na nekaterih osnovnih šolah govorijo več kot 14 jezikov

Na nekaterih osnovnih šolah po Sloveniji govorijo učenci po več kot 14 jezikov. To so materni jeziki priseljencev, ki jih po sodobnejših izobraževalnih metodah vključujejo v učne procese. Za uspešno učenje jezikov je namreč pomembno vsako jezikovno znanje, še posebej pa znanje maternega jezika. Kako in zakaj ga vključiti v izobraževalne procese, smo vprašali Bronko Straus z Urada za razvoj in kakovost izobraževanja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, podpredsednico upravnega odpora Evropskega centra za moderne jezike v Gradcu. Izhodišče pogovora je bila Deklaracija za evropske jezike, ki je izšla ob petindvajsetletnici delovanja Evropskega centra za moderne jezike in med temeljnimi poudarki navaja večjezično in medkulturno izobraževanje. Naša sogovornica je deklaracijo predstavila ob obeleževanju evropskega dneva jezikov (26. 9.) v Sloveniji.


22.09.2020

Jezikov ne preganjamo iz razreda

Jezikovno občutljivo poučevanje pomeni, da vsi udeleženci učnega procesa prepoznajo jezikovno in kulturno ozadje učencev pri pouku in drugih šolskih dejavnostih. To pomeni, da jih pri rabi jezikov, kot pomembnih virov za učenje različnih vsebin in pridobivanje metajezikovnih zmožnosti, spodbujajo. Če otrok, ki se je ravno preselil v Slovenijo, besedilo pri uri geografije prebere tudi v svojem prvem jeziku, je lahko to zanj dobra spodbuda. "Ko priseljenemu otroku dovolimo in ga spodbujamo, da ob učenju slovenskega jezika, zadrži in nadaljuje opismenjevanju v svojem jeziku, pridobimo tudi dvojezične govorce," pojasnjuje izredna profesorica za področje angleščine v izobraževanju in Prodekanica za prvostopenjske študijske programe in mednarodno sodelovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Karmen Pižorn. Jezikovno občutljivo poučevanje torej ne preganja jezikov iz razreda, ampak jih obravnava kot zelo pomemben vir za učenje, igro in boljše odnose. foto: Pixabay/steveriot1


15.09.2020

Branje temelji na možganski funkciji za prepoznavanja obrazov, zato spodbuja k empatiji

Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Gostja je dr. Tina Bregant, dr. med., državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje, ki je je pediatrinja z doktoratom iz nevroznanosti, specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine. V oddajo smo jo povabili v nacionalnem mesecu skupnega branja.


08.09.2020

Knjižni blogi tlakujejo pot do bralcev

Knjižni blogi v popolavi informacij postajajo vse bolj relevanten vir priporočil za dobro literaturo. Ob dnevu bralne pismenosti se sprašujemo, komu so knjižni blogi sploh še namenjeni namenjeni, če vemo, da bere vse manj ljudi? Kakšno vlogo pri promociji branja sploh še imajo tradicionalni mediji? Izkušnje bodo delile Gospodična knjiga - Nina Prešern, Booknjiga - Urška Bračko in blogarka Literarna lekarna Alenka Štrukelj.


01.09.2020

Jeziki ne izumirajo zaradi lepotnih napak, ampak zaradi neuporabe

»Poznam primer študenta med Slovenci v Italiji, ki odlično uporablja slovenščino na knjižni ravni, na neformalni pogovorni ravni pa je v zadregi, saj se z njo ne znajde najbolje«, je povedala dr. Maja Melinc Mlekuž na uvodni razpravi v 55. študijske dneve Draga. Okrogla miza je bila napovedana z besedami, da imamo pri poslušanju govorne različice slovenskega jezika v Italiji ali tudi pri branju posegov na spletnih omrežjih večkrat občutek, da se slovenski jezik govorcev v Italiji zelo oddaljuje od standardne slovenščine. Razprava pa naj bi ponudila iztočnice za razmišljanje, v kolikšni meri je ta odmik sprejemljiv ali pa že skrb zbujajoč. Po končani razpravi pa se je pokazalo, da je še bolj skrb zbujajoč odmik od rabe pogovorne slovenščine, kot pa od standardne. Ali se med Slovenci v Italiji odvija proces, po katerem so zagotovljene možnosti za rabo slovenščine na knjižni ravni, umanjka pa raba slovenščine v neformalnih situacijah?


25.08.2020

"Štajerščina je v risankah za preproste like, ostali pa pridno klobasajo v ljubljanščini"

Pozoren pregled slovenske medijske krajine razkrije, da geografskim in družbenim govoricam nenehno pripisujemo družbene pomene, ki ne temeljijo na objektivnih presojah. Štajerski govori se denimo pogosto uporabljajo za karakterizacijo komičnih, zabavnih ali celo omejenih likov, primorski se povezujejo z mediteransko ležernostjo, govorica priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik se uporablja za karakterizacijo komičnih likov, ki navadno opravljajo najslabše vrednotena dela. Slovenski govorni mediji sicer tovrstne stereotipne podobe uporabljajo zlasti v zabavnih vsebinah in oglasih, a ne nujno le tam. Na mestu je vprašanje, kje so oziroma bi morale biti meje tega početja. Odgovore nam bo pomagala poiskati doc. dr. Tina Lengar Verovnik, jezikoslovka, ki deluje na Fakulteti za družbene vede UL in Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V članku Stereotipne podobe geografskih in družbenih govoric v medijih, ki je izšel v zborniku Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest, je denimo zapisala: Zgovoren je primer, opisan v Kalin Golob (2015: 36): študent novinarstva z Jesenic, ki je v (mamini) želji, da bi se otresel kakršnekoli sociolektalne zaznamovanosti, razvil geografsko nezaznamovan idiolekt, na komercialnem radiu ni bil izbran, ker govori »preveč pravilno«, oni pa so hoteli nekoga s primorskim govorom. Zakaj ravno s primorskim in ne npr. s štajerskim? Ker je, kot kaže hiter vpogled v korpus Gigafida, štajerščina preveč »komercializirana v zabavljaške in marketinške namene«, ker je v sinhroniziranih animiranih filmih stereotipno »namenjena preprostim likom, ostali pa pridno klobasajo v ljubljanščini« ipd.? Foto: Disney Pixar


18.08.2020

Triglav, jezikovni fenomen

Triglav se kot eden izmed največjih slovenskih simbolov kaže tudi v jeziku. Obrisi njegovega poimenovanja segajo skoraj tisoč let v zgodovino. Med starejšimi zapisi so Terglau, Terglou, Terklou. V novejšem času smo po Triglavu poimenovali številne pojave, med njimi naj bi se prvi slovenski avto imenoval Triglav, nekaj poimenovanj pa je še danes tudi v državah nekdanje Jugoslavije: Triglavska ulica je v Šibeniku, Karlovcu, Beogradu in Nišu. O Triglavu kot jezikovnem fenomenu v ponovitvi pogovora z leksikologinjo Ljudmilo Bokal, soavtorico splošnih in terminoloških slovarjev.


10.08.2020

Dajnarska špraha ali drfaš merlat

Žona šajna – sonce sveti, šender čečele – lepe punce, kok hosaš? – kako ti je ime? – v pete smo ligal – v posteljo smo legli, to je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov s Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markeljnem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, bomo osvetlili ta zanimiv govor z območja zgornjega dela Selške doline. Oddajo je pripravil Aleksander Čobec.


04.08.2020

Evlalija – umetni jezik Stanislava Škrabca

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je pojavila prava poplava umetnih jezikov. Med najbolj priljubljenimi je bil esperanto, pri nas pa je pater Stanislav Škrabec oblikoval umetni jezik evlalijo. Pri oblikovanju si je pomagal z latinščino, vendar naj bi bila raba lažja. Vabljeni k poslušanju ponovitve oddaje, v kateri smo osvetlili značilnosti evlalije in to, kakšne možnosti je imela za mednarodni uspeh. Gost je bil dr. Kozma Ahačič.


28.07.2020

Rokopis iz Škofič je izjemna najdba

Junija 2016 je bil pri šolskih sestrah v Št. Petru v Rožu najden tako imenovani Rokopis iz Škofič. Hranili ga bodo v Škofijskem arhivu v Celovcu. Besedilo je kompilacija Svetega pisma, apokrifnih vsebin, ki so se skozi stoletja razvijale okoli Marije. Vsebina je predelava nemškega prevoda spisa Mystica Ciudad de Dios španske redovnice Marie de Jesus de Agreda (1602–1665). Še posebej je zanimivo, ker vključuje tudi čustva. Besedilo pripoveduje o Jezusovem in Marijinem življenju, vendar bralec zgodbo spremlja z Marijinega zornega kota. V oddaji Jezikovni pogovori smo se o vsebini, značilnostih in okoliščinah rokopisa pogovarjali z asistentko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU dr. Andrejko Žejn in vodjo Centra za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva v Arhivu RS Lucijo Planinc.


14.07.2020

Kakšni napisi se skrivajo v zvonikih?

Zvonjenje je globoko zakoreninjeno v slovensko kulturno krajino. Jezikovno ga ponazarjamo z besedami bim, bam, bom, kar počnejo tudi v drugih jezikih. Slovenci imamo v slovarju zvonjenja in pritrkavanja kar 1035 gesel, a prav tako zanimivi so številni posvetni in verski napisi na zvonovih, ki dokumentirajo zgodovino naroda. Kakšni napisi se skrivajo v zvonikih in kaj o njih ugotavlja zvonoslovje, preverjamo v pogovoru z leksikologinjo Ljudmilo Bokal. Foto: BoBo


07.07.2020

Fonolaboratorij za boljše slovensko jezikoslovje

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ima nov fonolaboratorij. Fonetika in fonologija sta v jedru jezikoslovja. Ne smemo namreč pozabiti, da knjižni jezik nastane z opazovanjem govorjenega jezika. Med drugim so predstavili delovanje premične snemalne opreme – ta je prav tako del fonolaboratorija in nepogrešljiva za delo dialektologov na terenu. Samo zbiranje gradiva s področja govorjenih narečij, mestnih govorov in tudi govorjenega knjižnega jezika je uveljavljena dejavnost, saj jezikoslovci posnetke zbirajo že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu so se morali včasih znajti tudi s pomočjo fonolaboratorijev v tujini. Kakšna je zgodovina fonetičnih raziskav in kaj fonolaboratorij pomeni za slovensko jezikoslovje, bosta predstavila raziskovalka pri Novem slovarju slovenskega jezika dr. Tanja Mirtič in predstojnik inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič.


Stran 10 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov