Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
802 epizod
802 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Moški pri petdesetih. Srečno poročen, premožen, v družabnem življenju uspešen, z bleščečo uradniško kariero na enem izmed avstrijskih ministrstev. Čista podoba zrelosti, spokoja, izpolnjene eksistence, kajne. Toda Franz Werfel, nemško-judovski pisatelj v kratkem romanu Bledomodra ženska pisava iz leta 1941 pokuka za to fasado in razkrije njeno hrbtno stran: opreznost, častilakomnost, nagnjenje h kimanju, sistematično zatajevanje srca, občasna krutost. Za kaj torej gre v Bledomodri ženski pisavi? Se moškemu, protagonistu romana njegova dvoličnost maščuje ali pa sta svet in usoda pravzaprav vseskozi na strani dvoličnežev? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Kristina Jurkovič, ki je Werflovemu romanu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V tokratnem Sobotnem branju bomo posegli po krajšem romanu angleškega pisatelja Iana McEwana, ki sodi v sam vrh sodobne britanske proze. Glavna junakinja njegovega zadnjega dela z naslovom V imenu otroka je ugledna sodnica, ki ji dodelijo nujen primer, v katerem še ne polnoleten fant iz verskih razlogov zavrača zdravljenje, ki pa mu lahko reši življenje. Končna odločitev sproži verižno reakcijo dogodkov, ki jim sledimo skozi pripoved. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi, prevedla jo je Dušanka Zabukovec, ki jo je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Cankarjeva založba
Cvetka Lipuš je danes bržčas naša najizrazitejša pesnica z avstrijske Koroške, vendar bi se motil, kdor bi ob tem pomislil – kakor smo bralci iz matice sicer hitro pripravljeni misliti o književnikih z one strani severne meje –, da je sporočilni horizont njene poezije določen oziroma zamejen s problematiko manjšinstva ali narodne identitete. Kakor namreč dokazuje avtoričina najnovejša zbirka, Kaj smo, ko smo, ki je lani izšla pri založbi Beletrina in bila potem tudi hitro prepoznana kot ena najboljših slovenskih pesniških knjig minulega leta, je Lipuševa pesnica širokega zamaha. Pa ne gre preprosto za to, da je oder, kjer se godi njena pesem, zdaj New York, zdaj Šanghaj, zdaj Kuala Lumpur. Ne; ključnega pomena je slej ko prej to, da nas nagovarja z univerzalnimi temami – tu, na primer, pripominja, da "starost prispe kot tovorna ladja v gosti megli", tam se spominja babice "z očmi pelargonije" in "s prsti, v katerih domujeta delo in sad", spet nekje drugje opaža, kako "nekateri govorijo o denarju kakor o ljubimcu, ki je samo skočil v trgovino po cigarete in se nikoli več ni vrnil". Kako se vse te različne teme povezujejo v celoto, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. S Cvetko Lipuš se je pogovarjal Goran Dekleva.
Trilogija Millennium Stiega Larssona je navdušila bralce po vsem svetu, razburljive prodajne uspešnice so tako na Švedskem kot v Ameriki prenesli tudi na filmsko platno. Četrto knjigo o hekerici Lisbeth Salander in novinarju Mikaelu Blomkvistu je po prezgodnji smrti Larssona napisal David Lagerkrantz. V kriminalki z naslovom Dekle v pajkovi mreži spoznamo sodobni svet digitalnih tehnologij. Lisbeth tokrat vdre v intra net Ameriške agencije za nacionalno varnost, ob pomoči novinarja Blomkvista pa raziskuje vohunsko zaroto, špijonažo, umetno inteligenco, umor vrhunskega računalničarja... Napetih preobratov in pretresanja družbeno relevantnih vprašanj tudi v četrti knjigi ne manjka. Več o knjigi v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je George Orwell, pri nas znan predvsem po izvrstnih alegorično-distopičnih romanih Živalska farma in 1984, služboval kot oficir britanske imperialne policije v Burmi. V tistem času so številni Orwellovi sonarodnjaki tak položaj izkoriščali za osebno bogatenje ali napredovanje po karierni lestvici, za angleškega pisatelja pa je teh pet let pomenilo točko radikalnega obrata, ko se je za vselej odvrnil od vrednot britanskega etično bankrotiranega, z večvrednostnim kompleksom obremenjenega, puhloglavega in (latentno) rasističnega srednjega razreda ter se podal na unikatno intelektualno avanturo, ki ga je sčasoma preobrazila v prepričanega socialista, odločnega anti-fašista in enega najbolj lucidnih anti-stalinistov 20. stoletja. Kaj se je torej Orwellu primerilo v današnjem Mjanmaru? – Svojo izkušnjo je sedem let po vrnitvi v Evropo na močno literariziran način popisal v romanu Burmanski dnevi, ki je pri založbi Beletrina zdaj naposled izšel tudi v slovenščini. Ob pomoči prevajalke Tine Mahkota smo med platnice Burmanskih dni pogledali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Logika današnjega sveta je usmerjena v ustvarjanje gospodarske rasti in dobička. Vse, kar tega ne omogoča, je nekoristno. Tako razmišljanje v zadnjih letih tudi pri nas potiska na družbeni rob vse, kar se ne da takoj prevesti v pozitivni finančni tok, na primer kulturo, izobraževanje ali znanost. Da tako razmišljanje ni novo, ampak je navzoče že vsaj od antike, in da ni danes prav nič bolj upravičeno kot kdaj prej, dokazuje italijanski filozof in strokovnjak za renesanso Nuccio Ordine v knjigi Koristnost nekoristnega. V njej s pestrim izborom misli velikih filozofov in piscev jasno pokaže, da je bilo za razvoj civilizacije to nekoristno vedno edino, kar je bilo zares dragoceno.
Med vsemi velikimi književniki 19. stoletja je najbrž Lev Tolstoj pisatelj kar najbolj epskega zamaha. V Vojni in miru, na primer, se premikajo cele armade, usoda ruskega carstva visi na nitki, na tem ozadju pa Tolstojevi junaki potem iščejo vsak svojo ljubezen in smisel življenja. Je pa znal, kakor dokazujeta noveli Hudič in Kreutzerjeva sonata, ki sta nedavno izšli v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa, Tolstoj pisati tudi čisto drugače, intimno, scela znotraj horizonta, ki ga odpira problematika zakonske zveze. V obeh novelah tako izrisuje portret moškega, razpetega med željo po zvestobi, odgovornosti in moralni klenosti na eni ter nepomirljivim erotičnim koprnenjem, ki se požvižga na institucijo meščanskega zakona, na drugi strani. Ko v ta položaj Tolstoj vplete še burna čustva, kot so posesivnost, ljubosumnost, jeza, strah in sram, se pred bralkami in bralci razgrne bogat, kompleksen, psihološko skrajno pretanjen psihološki portret človeka, ki je, čeprav od nas oddaljen že več kot stoletje, vendarle naš sodobnik. O Tolstoju, zakonski zvezi in moralnih dilemah prešuštvovanja je beseda tekla v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Borut Kraševec, ki je Hudiča in Kreutzerjevo sonato prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V prvem Sobotnem branju letos se bomo ozrli nazaj. Prelistali bomo knjigo Kuhinja v dvoje, ki je lani s svojim odzivom v javnosti in nagrado knjiga leta 2015 na Slovenskem knjižnem sejmu presenetila. Ustvarjalci – ekipa petih mladih ljubiteljskih kuharjev – so jo sprva zasnovali kot unikatno poročno darilo. Potem ko so napisali recepte, jedi pa skuhali, aranžirali in fotografirali, so knjigo tudi sami oblikovali in izdali v samozaložbi. Njena posebnost je, da je napisana v dvojini in z jasnimi in preprostimi recepti – tako domačimi kot tudi eksotičnimi – nagovarja in spodbuja pare k veselemu ustvarjanju v kuhinji. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek, ki se pogovarjala z Anjo Maležič in Andrejem Valeno.
V Sobotnem branju bomo dnevu primerno prelistali knjigo o eni najvidnejših osebnosti v zgodovini Slovenije Francetu Bučarju. Njen avtor Ali Žerdin prav od obdobja osamosvajanja pozorno spremlja, analizira in komentira notranjepolitično dogajanje, v središču katerega je bil tudi letos preminuli pravnik in politik. Kot pravi dolgoletni novinar in urednik, je knjigo napisal z gledišča prvega opisa in interpretacije zgodovinskega dogajanja. Ne gre za znanstveno študijo o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja, ne za razvoj njegovih znanstvenih dognanj. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
V Sobotnem branju se bomo tokrat posvetili najboljšemu prevodu leta 2015. Sovretovo nagrado je namreč letos dobila Mojca Kranjc za najnovejši roman švicarskega pisatelja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Roman prepleta zgodbe treh konkretnih zgodovinskih osebnosti; nobelovca in atomskega fizika Felixa Blocha, pevke Laure d’Oriano, ki je med drugo svetovno vojno postala vohunka, in slikarja Emila Gillérona mlajšega, ki je nadaljeval očetovo delo rekonstrukcij fresk iz antične Troje in Miken in tako predvsem s pomočjo svoje domišljije ustvaril današnjo predstavo o teh antičnih kulturah. Toda Švindler, špijonka in človek z bombo mojstrsko dokazuje, da je domišljija močno navzoča v vseh naših predstavah o preteklosti. Foto: Mladinska knjiga
Novice, ki prihajajo iz Izraela, kaj lahko ustvarijo vtis, da se življenja tamkajšnjih ljudi v celoti odvijajo v senci travmatičnega spomina na holokavst ter začaranega kroga nasilja, ki ga poraja dolgoletni Bližnjevzhodni konflikt. No, kratka proza Etgarja Kereta, zvezdnika sodobne izraelske književnosti, pa odpira precej drugačen pogled na stvarnost dežele med Sredozemljem in dolino reke Jordan. O čem torej piše Keret, katerega kratkoprozna zbirka Še zadnja zgodba in konec je nedavno izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura, v tokratnem Sobotnem branju preverjamo v pogovoru s prevajalko Julijo Potrč. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Požgani možgani je slovenski naslov uspešnice doktorja Davida Perlmutterja, v kateri je žitarice, ogljikove hidrate in enostavne sladkorje označil za tihe ubijalce naših možganov. Prepričan je, da povzročajo Alzheimerjevo bolezen, anksioznost, depresijo, kronične glavobole in druga nevrološka obolenja. Razumljivo, da knjiga odmeva tako v laični kot tudi strokovni javnosti, saj je doktor Perlmutter v njej predstavil izsledke študij, ki kažejo na povezanost med načinom prehranjevanja in zdravjem možganov. Vendar pa je avtor, tudi sam nevrolog in nutricionist, zapisal, da knjiga govori predvsem » …o spremembah življenjskega sloga, zaradi katerih bodo vaši možgani ostali zdravi, čili in bistroumni … ». Knjigo Požgani možgani smo za oddajo Sobotno branje prelistali s prevajalcem Brankom Gradišnikom in nevrologom Martinom Rakušo. Pripravlja Iztok Konc. Naslovnica knjige, ki je izšla pri založbi UMco, 2015.
Mariborska zgodovinarka dr. Mateja Ratej sledi tako imenovani mikrozgodovinski šoli zgodovinopisja. Pri svojem delu se med drugim posveča tudi emigrantom iz vzhodne Evrope, ki so se po prvi svetovni vojni zatekli v novo nastalo Kraljevino SHS, predvsem v Podravje. Po tem, ko smo pred časom že predstavili njen Ruski diptih, osredotočen na ruske begunce in njihovo vživljanje v ljutomerski in ptujski vsakdan, tokrat pozornost usmerjamo na avtoričino zadnjo knjigo Begunstvo profesorja Tofana. Hilarij Tofan in njegova žena Konstanca sta se namreč po razpadu Avstro-Ogrske iz Bukovine preselila v Maribor, dobila novo priložnost, ki pa je nista zmogla resnično izkoristiti. Tudi selitev v Šentjur ni pomagala. Usoda ju je namreč pripeljala pred sodišče, vsaj profesorja Tofana pa tudi v bolezen in smrt, medtem ko za njegovo ženo ni znano, kdaj, kje in kako je umrla. Z dr. Matejo Ratej se je pogovarjal Andrej Stopar.
Alice Munro velja za velemojstrico sodobne kratke zgodbe. Kanadska pisateljica, ki je pred dvema letoma prejela Nobelovo nagrado za književnost, je temu žanru zvesta že vso svojo kariero. Na njem je pustila tudi močan pečat. Zunanjega dogajanja je v njenih zgodbah praviloma le malo, vseeno pa so pričakovanja bralcev vedno znova soočena z nepričakovanimi zasuki. Perspektivo namreč določajo za Munrojevo značilni preskoki v času ter nezanesljivost človeškega spomina, ki dogodke vedno znova potvarja. Vse to pa ustvarja specifičen pogled na življenje in medčloveške odnose. V osmih kratkih zgodbah zbirke Ubežnica, ki so jo letos izdali pri Celjski Mohorjevi založbi, se Alice Munro bralcem predstavi v svoji najboljši luči.
Francoski biograf Robert Belleret v svoji knjigi o pariškem slavčku ovrže vrsto mitov, ki so napajale javno podobo o Edith Piaf kot zvezdi, ki je bila zapisana cesti, bedi in revščini, a je na svetovnem podiju blestela s svojim prodornim glasom in mojstrsko interpretacijo in tako kljubovala usodi. Belleret trdi, da je famo zelo načrtno krojila pevka sama s številnimi polresnicami, kot je ta, da je prišla na svet na pariških ulicah, a je bila v resnici rojena v lokalni bolnišnici decembra 1915, kar je tudi dokumentirano. Zajetno biografijo Piaf, francoski mit, ki je v tem mesecu izšla pri založbi Modrijan, bogatijo dragocena pričevanja, do zdaj še neobjavljena pisma, ki jih je Piafova poslala svojemu prijatelju in zaupniku, pesniku Jacquesu Bourgeatu, pa tudi drugo obsežno arhivsko gradivo. Slovenskemu prevodu je ob koncu dodan tudi indeks njenih šansonov. O knjigi bo v Sobotnem branju spregovorila Maja Kraigher. Z njo se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Ko je švedska akademija razglasila, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme beloruska raziskovalna novinarka, esejistka in pisateljica Svetlana Aleksijevič, se je pri nas pa tudi drugod po svetu oglasilo precej laičnih glasov, ki so odločitev Nobelovega odbora razumeli v luči najnovejših zaostrovanj med Zahodom in Rusijo. Nagrada pisateljici, ki se posveča kartografiranju trpljenja in poguma navadnih ljudi v nekdanjem sovjetskem okolju od druge svetovne vojne naprej, naj bi bila – tako kritiki – predvsem zaušnica Putinu in njegovemu beloruskemu zavezniku, Lukašenku. Letošnja Nobelova naj bi bila tako le še en primer več, ko je bil politični kontekst močnejši od inherentne literarne vrednosti nagrajenega opusa. Toda ti kritiki slej ko prej niso še nikoli brali Svetlane Aleksijevič. Kdor je namreč imel v rokah Černobilsko molitev, njeno edino delo, doslej prevedeno v slovenščino, natančno ve, kako emocionalno močno, intelektualno prepričljivo in etično tehtno pravzaprav piše beloruska lavreatka. Zakaj bi moral prav vsakdo v življenju vsaj enkrat prebrati Černobilsko molitev, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Voziti avto v mehiški prestolnici – mestu z več kot 21 milijoni prebivalcev, 6400 četrtmi in labirintom bolj ali manj osvetljenih, pogosto pomanjkljivo označenih avenij in bulvarjev, obvoznic in vpadnic, cest, ulic, uličic in tudi netlakovanih poti – je bojda eden ultimativnih preizkusov posameznikove veščine in hladnokrvnosti. Prav zato se številni prebivalci Mexico Cityja zanašajo predvsem na avtobuse, trolejbuse in taksije. Eden takih je bil dolga leta tudi sodobni ameriško-gvatemalski pisatelj, Francisco Goldman. Ko pa mu je nenadoma umrla soproga, se je z bolečo izgubo soočil tako, da se je začel učiti nore vožnje skozi mehiški prometni kaos. A zanimivo – avto, ki mu je po eni strani pomagal prebolevati zasebno travmo, ga je po drugi plati neprizanesljivo soočal z družbeno stvarnostjo današnje Mehike. Dlje ko se je namreč vozil po ulicah Mexico Cityja, bolje je videl začarani krog revščine, nasilja in odvisnosti od drog, v katerem so živele in še živijo množice Mehičanov. Zato se Notranji krog, knjiga, v kateri je Goldman popisal svoje učenje vožnje po mehiškem glavnem mestu, bere kot močno emocionalna osebnoizpovedna zgodba in, obenem, kot objektivna novinarska reportaža iz srca mehiške teme. Kako se ti dve, na videz popolnoma različni pripovedni ravni sprimeta v nedeljivo celoto, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
eprav vsako leto več parov ob pomoči biomedicinske pomoči dobi otroka, pa je govorjenje o težavah z zanositvijo še vedno velik tabu. Knjiga Kaj pa vidva čakata?! Suzane Zagorc prekinja ta molk in razkrije stiske, s katerimi se soočajo pari, ko se prihodnost razigranega otroškega direndaja v hiši vse bolj odmika in polzi iz rok. V osebno izpovednem prvencu avtorica opisuje, kako želja po otroku par vodi od uradne do alternativne medicine vse do osebne preobrazbe. Pripravlja Urška Henigman.
Ko je sredi šestdesetih let devetnajstega stoletja Lev Tolstoj pisal svoj osrednji roman, delo, ki naj bi med platnicami povzelo celoto zgodovinskega sveta, ga je naslovil Vojna in mir. Ko pa se je slabo stoletje in pol pozneje sodobni madžarski pisatelj László Krasznahorkai lotil romana, ki prav tako hoče izreči totaliteto naše izkušnje, je delo naslovil Vojna in vojna. Ali to pomeni, da danes živimo v svetu, v katerem preprosto ni več nobenega prostora za upanje? – Odgovor smo v pogovoru s Krasznahorkaijevo prevajalko Marjanco Mihelič iskali v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov