Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Vse tri krovne politične organizacije koroških Slovencev sodelujejo in se usklajujejo, kar se je pokazalo tudi pri pripravi deželne zakonodaje za predšolsko vzgojo, zagotavlja Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk. Kaj pa prinaša novela zakona o varstvu in izobraževanju v vrtcih? Pridružimo se mladim na dnevu odprtih vrat slovenskih srednjih tehničnih šol v Gorici in gostimo predsednika državne slovenske samouprave Karla Holca. Lani je bil za porabske Slovence veliki izziv popis prebivalstva. Kaj jih čaka letos? Tajnica slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja Maja Tatković Diklić pa med drugim spregovori o manjšinskih volitvah, ki čakajo Slovence na Hrvaškem spomladi, kandidatih in težavah zaradi skromnega financiranja pristojnih oblasti.
Benečijo je treba šele odkriti, je na tradicionalnem dnevu emigranta v Čedadu opozorila senatorka Tatjana Rojc. Kaj najbolj pesti Slovence na Videmskem in kako živahno je njihovo kulturno delovanje, lahko slišite v tokratni oddaji. S predsednikom Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Benjaminom Wakounigom se pogovarjamo o ključnih gospodarskih izzivih zveze, ki je tudi slovenski poslovni klub. Razvoj gospodarstva in možnosti za zaposlitev mladih, ki bi tako ostali doma, so med pomembnimi cilji porabskih Slovencev, poudarja njihova zagovornica v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss. Kako Hrvaška izpolnjuje določila ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin, sprejetega pred 20 leti? Profesorica in dekanja reške pravne fakultete dr. Vesna Crnić Grotić ugotavlja, da ne družbeno ozračje ne hrvaška politika manjšinam nista naklonjena.
Praznično oddajo posvečamo četverici rojakov, ki vsak na svojem področju dejavno sooblikujejo življenje slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Režiserka Andrina Mračnikar je v svojem najnovejšem dokumentarnem filmu Izginjanje/Verschwinden prikazala 100 let življenja koroških Slovencev in njihovega boja za svoje pravice. Kaj ti koristi jezik, če ga z nikomer ne moreš več govoriti, se sprašuje. Novinar Dušan Mukič zase pravi, da je iskalec, ki išče lastno identiteto. Ta je tesno povezana s slovenskim jezikom in porabskim narečjem, v katerem piše sonete. Novinarska prihodnost čaka tudi Katjo Canalaz, predsednico društva mladih Slovencev v Italiji, ki v diplomski nalogi raziskuje pomen beneškega narečja v tedniku Novi Matajur. Prepričana je, da se morajo rojaki v Benečiji odločiti, kakšno prihodnost si želijo, da ne bodo postali neko fantazijsko bitje, ki je nekoč živelo na njihovem ozemlju. Tudi kitarist Natko Štiglić se je dejavno vključil v življenje slovenske skupnosti na Hrvaškem. V magistrski nalogi je preučeval sodelovanje mladih rojakov v slovenskih društvih. Rezultati niso spodbudni, toda verjame, da se lahko razmere izboljšajo. Kot pravi, lahko pomagajo dobri zgledi.
Zamejska gospodarska koordinacija je nadgradnja obstoječega sodelovanja in velika priložnost tako za Slovence v sosednjih državah kot za samo Slovenijo, smo slišali ob njeni ustanovitvi. Nas pa zanima, kako bo delovala ta koordinacija, da ne bo ostalo le pri podpisih na sporazumu o ustanovitvi? S senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc potegnemo črto pod pestro volilno leto tudi za Slovence v Italiji. Z rojaki v Zagrebu praznujemo 90-letnico delovanja njihovega pevskega zbora in se posvetimo literaturi. Kar je zapisano, ostane, pravi Marija Gruškovnjak, urednica zbornika Vinko Zwitter – vizionar in sejalec, ki pripoveduje o še enem pomembnem koroškem Slovencu. V Monoštru pa čestitamo sodelujočim na prvem literarnem natečaju Porabske litere. Je bil odziv spodbuden?
Enotna lista se predstavlja kot svetovnonazorsko odprta zbirna stranka slovenske narodne skupnost na avstrijskem Koroškem, v katero so včlanjeni tudi njeni podporniki iz večinskega naroda. Na nedavnem občnem zboru je bilo kar nekaj težav z izvolitvijo vodstva. Na koncu je predsednik vnovič postal Gabriel Hribar. Zanima nas, kaj se dogaja z Enotno listo in kako enotna je še. Ustavimo se v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer so se s praizvedbo predstave »Pina in Pierpaolo« poklonili znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. V Rimu prisluhnemo božičnemu koncertu Zveze slovenskih cerkvenih zborov iz Trsta. Gostimo novo odgovorno urednico tednika Porabje Nikoletto Vajda-Nagy. Z Dragico Rizman pa obujamo spomine na nekoč zelo živahno dogajanje v Slovenskem domu Bazovica na Reki.
Zvezo slovenskih organizacij, eno od treh krovnih organizacij koroških Slovencev, bo tudi prihodnja štiri leta vodil Manuel Jug, 25-letni profesor na dvojezični Trgovski akademiji. Kot pojasnjuje, je eden od ciljev v organizacijo vnovič pritegniti ljudi, ki so jih izgubili zaradi pretesnega sodelovanja s koroškim Heimatdienstom. Cilj prenovljene podobe Primorskega dnevnika je privabiti mlajše bralce, pravi odgovorni urednik Igor Devetak. Predstavnik slovenske manjšine v mestu Samobor Goran Gorše pa si želi, da bi pouk slovenščine uvedli tudi na največji osnovni šoli na Hrvaškem. Porabski učenci so v okviru čezmejnega projekta obiskali Pomurski muzej v Murski Soboti in spoznavali življenje na gradovih. Bi živeli na njih? Kako uspešno pa povezuje slovenske in avstrijske šole program Erasmus +? Prisluhnite!
Že 75 let se Slovenci na Reki povezujejo v Kulturno prosvetnem društvu Bazovica. Časi se spreminjajo in to velja tudi za tam živeče rojake. Kako se odzivajo na nove izzive? Za 120-letnico delovanja čestitamo KPD Planina iz Sel na avstrijskem Koroškem. Bojan Brezigar, znani tržaški slovenski novinar in politik, v svoji najnovejši knjigi Srečanja razmišlja tudi o identiteti in manjšinah. Za Slovence v Furlaniji – Julijski krajini bo zelo pomembno, da ohranijo svojega predstavnika v deželnem svetu, opozarja. Koroški Slovenec Pavel Zablatnik pripoveduje o delovanju slovenskega oddelka Katoliške akcije krške škofije in negovanju kulture spominjanja. Lila Bugan, predsednica lokalne samouprave v Sakalovcih in nova strokovna sodelavka Zveze Slovencev na Madžarskem, pa spregovori tudi o ohranjanju maternega jezika.
Novoizvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar si bo prizadevala za uresničitev vseh z ustavo zagotovljenih pravic manjšin, je zagotovila v Trstu, kjer se je srečala s predstavniki Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini. S saborsko poslanko Barbaro Antolič Vupora se pogovarjamo o možnostih, da bi Slovenci na Hrvaškem postali politično bolj dejavni. Ustavimo se v Gradcu, kjer je tamkajšnje društvo avstrijsko slovenskega prijateljstva praznovalo 30-letnico delovanja, in v Celovcu na podelitvi Einspielerjeve nagrade. Z njo so se letos zahvalili prijatelju koroških Slovencev, avstrijskemu pisatelju Josefu Winklerju. Norma Bale pa se je z zbirko zgodb zbranih v delu Ptice dronovke zahvalila porabskim Slovencem. Kdo so te ptice in kaj prinašajo?
Deželna reforma zasebnih vrtcev vznemirja koroške Slovence, ki so se o možnih rešitvah pogovarjali tudi s pristojnim ministrom Matejem Arčonom. Delegacija državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je spoznavala razmere v Porabju. Zakorakajmo v slovenščino je naslov novega delovnega zvezka, ki bo v pomoč učiteljem na Hrvaškem. Po vodi, po suhem in počes – potepanja od Barkovelj do Škednja - pa je novo mladinsko delo Eveline Umek, ki se s svojimi zgodbami vedno znova vrača na rodno Tržaško. Kako pa bo s slišnostjo slovenskega radija Trst A? Z RAI-evo ugasnitvijo srednjevalovnih oddajnikov so, opozarjajo, izgubili pomemben krog poslušalstva.
Minister za Slovence v zamejstvu Matej Arčon je s predstavniki slovenske manjšine na Hrvaškem začrtal ključne cilje, med katerimi so tudi nujne spodbude za učitelje slovenskega jezika. Kako pa je s prostori Slovenskega doma? Bodo ti vendarle prešli v last v Zagrebu živečih rojakov? Predstavniki gospodarskega ministrstva so v Monoštru predstavili program za spodbujanje razvoja gospodarstva porabskih Slovencev, vreden 2,1 milijona evrov. V Kanalski dolini pa se bo prihodnje šolsko leto začel trojezični pouk v italijanščini, nemščini in slovenščini. Eksperimentalni program je uradno priznalo italijansko šolsko ministrstvo, kar bo olajšalo tudi iskanje ustreznih učiteljev za pouk slovenščine. S poučevanjem je tesno povezan tudi Robert Kropiunig. Nekoč uspešen športnik, nato trener in športni pedagog je letošnji dobitnik Rizzijeve nagrade, ki jo Zveza slovenskih organizacij in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca podeljujeta za pomembne iniciative na področju medkulturnega sodelovanja. Vsak dan je praznik, življenje je praznik in vsakega dne posebej se veseli, pravi nagrajenec.
»25 let fašizma je pustilo globoke sledi in morali bi se zavedati, da je primorska duša drugačna,« poudarja Jurij Paljk, odgovorni urednik goriškega katoliškega tednika Novi glas. Pesnik in pisatelj, publicist in časnikar je izdal več pesniški zbirk in proznih del. Je globoko razmišljujoč človek in vedno radoveden. To je namreč, kot pravi, bistvo njegovega poklica. O narodni pripadnosti in slovenskem jeziku, heroju Lojzetu Bratužu, Gorici, ki se spreminja, in prebežnikih pripoveduje v praznični oddaji. Ustavi se tudi pri novi italijanski vladi pod vodstvom Giorgie Meloni, ki je spremenila svojo retoriko, in, kot se za dan reformacije spodobi, Primožu Trubarju.
Trud Slovencev na Hrvaškem, da bi povečali zanimanje za učenje slovenščine, se je obrestoval, zdaj pa nimajo dovolj usposobljenih učiteljev. Kako jih najti? Vzpostavili smo pozitivno vzdušje do vsega, kar je slovensko, in ozračje se je tudi s pomočjo Slovenskega kulturnega središča Planika spremenilo. Tako o dosežkih tega slovenskega društva v Kanalski dolini na skrajnem severu Italije pripoveduje podpredsednik Rudi Bartaloth. Dr. Daniel Wutti, profesor in raziskovalec z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole, opozarja, da ima dežela Koroška še danes vidne težave s svojo preteklostjo. Spreminja pa se sodobna koroška slovenska literatura, ugotavljajo strokovnjaki graške univerze. Kaj pa si obeta Jolika Szabo, nova moč na Radiu Monošter?
Ohranjanje dialoga je za Slovence v Italiji izredno pomembno v času nenaklonjene politične garniture. Načrte slovenske vlade za nadaljevanje bilateralinih pogovorov med državama zato v narodni skupnosti pozdravljajo. Kako pa pristojni minister Matej Arčon odgovarja na ključne izzive Slovencev v Furlaniji - Julijski krajini, povezane z izobraževanjem in gospodarstvom? Koroški Slovenci to jesen doživljajo kulturno pomlad. Ogledamo si gibalno gledališko predstavo Pokaži mi tišino Teatra Šentjanž in vas povabimo na mini festival SDP Rož Pregon 80. Kulturno živahno je bilo v prvi polovici oktobra tudi v hrvaški Istri, kjer so potekali Dnevi slovenske kulture. Porabski rojaki pa so se na slovesnosti spomnili 30. obletnice odprtja mejnega prehoda Martinje - Gornji Senik, ki je povezal Slovence na obeh straneh meje.
Rezultati volitev v Italiji in zmaga desnosredinske koalicije na čelu z Giorgio Meloni še vedno odmevajo tudi med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. Kaj pomik skrajno desno pomeni za deželne volitve, ki bodo prihodnje leto? Tudi o tem več v pogovoru z Markom Pisanijem, deželnim svetnikom iz stranke Slovenska skupnost. V Celovcu je Mohorjeva družba pripravila 5. znanstveno konferenco o položaju slovenske narodne skupnosti in avstrijski manjšinski politiki. Razmere niso idealne, so ugotavljali razpravljavci. V Monoštru so pripravili prvi mednarodni znanstveni simpozij o Borovem gostüvanju. Slovenci v Zagrebu pa so se spomnili pisatelja Mirana Jarca. Kako pa komentirajo nespodbudne rezultate popisa prebivalstva? Asimilacija, še posebej v mešanih zakonih, je naredila svoje, poudarja Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma Zagreb.
Tržaška Slovenka in vnovič izvoljena senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc je žalostna in zaskrbljena zaradi rezultatov parlamentarnih volitev v Italiji. Obeti namreč za slovensko narodno skupnost niso dobri. Kaj pa si lahko obetajo Slovenci na Hrvaškem? Podatki popisa prebivalstva kažejo, da se je število opredeljenih rojakov krepko zmanjšalo in sicer za četrtino. Porabski Slovenci pa se na popis intenzivno pripravljajo. Njihov cilj je, da bi se za Slovence opredelilo vsaj 4000 rojakov. Kakšni pa so cilji Posojilnice Bank iz Celovca? Najstarejša finančna ustanova v Avstriji je v svoji 150-letni zgodovini previharila številne viharje. Zakaj banka rabi koroške Slovence in zakaj koroški Slovenci potrebujejo svojo banko?
Novo šolsko leto se je začelo tudi v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem. Učenci in učitelji so veseli, da so lahko brez mask. V obeh deželah pa opažajo, da se število učencev zmanjšuje. Skrbi upad vpisanih na Slovensko gimnazijo v Celovcu in dvojezični Trgovski akademiji in Višji šoli za gospodarske poklice. O izginevanju pripoveduje tudi Vincenc Gotthardt v svoji kratki zgodbi Pod barvami na sliki. Koroški slovenski novinar, pisatelj in slikar je zmagovalec letošnjega natečaja programa Ars. Porabske slovenske organizacije pa skrbijo vse višji stroški za energijo. V Slovenskem centru Lipa v Monoštru so se tako stroški povečali za 13 krat, opozarja Andrea Kovač, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem.
Spominjamo še četverice antifašistov, ki so jih ustrelili na bazovski gmajni pred 92. leti Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon občuduje njihov pogum. Občuduje pa tudi ponos in predanost rojakov iz sosednjih držav. Kako pa z opredelitvijo ključnih ciljev Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? Novo šolsko leto se je začelo. V Porabju bosta letos pomagali dve učiteljici asistentki. Velike težave z učitelji slovenskega jezika pa imajo na Hrvaškem, kjer zanimanje za učenje slovenščine narašča. O uspešnih pobudah, ki bi jih lahko zavrlo prav pomanjkanje ustreznih učiteljev, v pogovoru z Barbaro Riman, predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Trpljenja ljudi med vojnami bi se morala Hrvaška bolj zavedati in spominjati
Neveljaven email naslov