Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa, in ožje ko so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo.
"S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija.
Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. Ob pomoči dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so recimo koliščarji posekali drevo, ki so ga uporabili v svojih stavbah. A v ta namen je treba najprej izdelati tako imenovano referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost.
To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo, in sicer za točno določeno območje. Pri tem so nekatere drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, smreka pa se izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega posameznega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost.
"Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko precej brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine pa bi potrebovali posebno kronologijo tako rekoč za vsak kotiček v Sloveniji."