Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom da bi dečka vendarle nekako utišali.
Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal takšen hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej.
Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega, kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel in je nadaljeval svoje početje.
Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki ga naj bi naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki ga naj bi umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak od teh nasvetov deloval le kratek čas.
Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je primer, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: "Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu."
Vsak izmed nas nosi v sebi takšen boben in vsake toliko udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu nadaljujemo tolčenje po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar takšno samodestruktivno vedenje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem.
