Živimo v času, ko je življenjski standard morda najvišji v zgodovini človeštva, po drugi strani pa se kljub temu soočamo s svojo lastno nemočjo in številnimi boleznimi. Kako sploh nastane bolezen? Vzrokov je lahko več. Lahko so povezani z genskim zapisom, lahko pa so duhovne narave: pomanjkanje sprejetosti, ljubljenosti, ogroženost, strahovi, depresije … Bolezen govori o tem, da je stvarstvo ranjeno, zato je tudi tesno povezana z grehom. Človek najprej poklekne pred lažno avtonomijo, pred tem, da sam sebi zadostuje in drugih ne potrebuje, saj zanj obstaja samo njegov namišljeni svet. Kaj kmalu postane ujetnik svojega sveta, ki je v bistvu prazen in brez življenja. Vse to vodi v razne strahove in obupanost, v osamljenost, lahko pa privede tudi do nasilja in odporništva. Krvotočna žena iz današnjega evangelija je to bolečo dinamiko izkušala v sebi, a hkrati se je zavedala, da svoje bolezni ne more pozdraviti. Gojila je upanje in vero, da to lahko stori samo nekdo drug. Bila je oropana odnosov, saj je kot krvaveča v judovski družbi veljala za nečisto. Bolezen človeka osami, vendar mu da tudi priložnost za spremembo in premislek, to nam sporoča tudi zdajšnja epidemija.
Sodobnemu človeku, v vsem preobilju in sijaju sodobne tehnologije, manjka vere. Manjka mu tisti zaupljivi odnos, ki so ga imeli krvotočna žena ali starši umrle deklice. Zato je poslanstvo duhovnikov in nas, ki v njihove vrste pravkar vstopamo, da z ljudmi živimo izkušnjo zaupanja in jih usmerjamo k veri. Samo skupaj lahko zapustimo svoj ozki svet, ki na koncu postane le še virtualen, ko se vse dogaja na kavču pred televizijo ali po telefonu. Skupaj lahko sprevidimo pasti potrošništva, ko pod vplivom reklame kupujemo tudi tisto, česar ne potrebujemo. Samo v iskrenem odnosu drug z drugim lahko spremenimo napačen pogled na samega sebe. V ljubečem odnosu odpadejo mnogi kompleksi, ko ne zmoremo več celostno sprejemati lastnega telesa ali življenjskih okoliščin. Prav zaradi splošne ravnodušnosti smo danes v nevarnosti, da postanemo nemi in pasivni opazovalci, namesto da bi bili aktivni ustvarjalci. Skupaj lahko premagamo duhovne bolezni sedanjega časa. Samo v moči vere lahko prebrodimo še tako velike stiske in težave; samo v moči zaupanja se lahko zgodi čudež našega ozdravljenja. Jezus vsakomur izmed nas pravi: »Vstani!« in nas vabi, da z njegovo pomočjo premagamo tisto »smrt«, temo in negotovosti, ki je v nas. Samo z vero lahko odpustimo tistim, ki so nas prizadeli ali nas niso znali imeti radi. Le z vero bo naše življenje dobilo smisel. Z vero se bomo lahko sprejeli take, kot smo, lepe, dragocene in edinstvene – to, kar resnično smo v Božjih očeh.
