Pred kratkim sem s svojo krščenko in njenim očetom opravil treking proti baznemu taboru Mt. Everesta, najvišje gore sveta. Čeprav sta oba Nepalca, sta navajena civilizacije. Kot sem je tudi že sam. Na poti smo se težko upirali skušnjavi, da ne bi s prsti desnice drsali po steklu mobilnika. Z zaskrbljenostjo sem opazoval, kako 20 let po Karničarjevi odpravi Skieverest spletna povezava na tej poti deluje skoraj do višine 4000 metrov. Trekerji se sprehajajo s slušalkami ob poslušanju svežih novic ali ob branju ter pisanju blogov.
Začnem razmišljati, zakaj so gore in duhovnost tako močno povezane? Zakaj se tam umirimo, sprostimo, pridemo bližje k tistemu pristnemu v sebi? V gorah, če seveda želimo, smo najprej stran od zaslonov, stran od navidezno nujnih novic. V gorskem okolju se hitreje zgodi, da izstopimo iz analiziranja v gledanje, da bolj uživamo ob „biti“ kot ob „imeti“, da smo bolj prisotni v sedanjem trenutku. Osrečujoče je, da nam za to izkustvo ni potrebno nad 5000 metri, zadostuje npr. že čudovito slovensko sredogorje.
V spominu mi ob prej omenjenem trekingu ostaja domačin, šerpa, ki je nad 4000 metri sedel pred svojo kočo. Ime mu je bilo Tenzing. Bil je očitno zgaran, a z obraza mu je sijal mir. V stiku z njim sem še bolje vstopil v prej omenjeno prostorje umirjenosti in sproščenosti. Vnovič sem se spomnil, da živimo iz medsebojnih odnosov ter za njih. Povabljeni smo, da to, kar doživimo v gorah, na tak ali drugačen način prenesemo v vsakdan. Tako dobi na videz nekoristno potikanje po skalah in snegu smisel. Kdor je to preizkusil, pa tudi, če je šel le na Šmarno goro, ve, kaj mislim.
V tem duhu spoznavam tudi smisel vodenja. Marsikdo od prijateljev mi je v preteklosti pomagal na kak vrh, na katerega sam ne bi zmogel. Tudi sam sem morda kdaj doprinesel, da se je kdo z vrha gore vrnil cel ali celo zadovoljen. Pustiti se spremljati ali biti voden na goro – tega ne vidim kot znak slabosti, je bolj znak odgovornosti do sebe in do drugih. Ko se komu pustim voditi, bom znal drugemu morda pomagati tudi sam. A vodenje je lahko naloga vsakega od nas v vsakdanjem življenju in gore so tu dobre učiteljice.
Po nekem skupnem predavanju sva z Davom Karničarjem dognala, kako ima vsak od nas možnost najti osebno duhovnost in notranji mir, po katerem tako hrepenimo. Ne spomnim se več, ali so bile to natančno Davove besede, ko je rekel, da je krščanska vera nekakšen Everest med vsemi religijami, med vsemi verami sveta in da je on ne bi nikoli menjal. Gotovo je vedel, kaj govori. Ob tem poslušanju je v meni rasla hvaležnost za to, kar sem, ter tudi za to, da sploh sem ter da se smem učiti od prijateljev. Iz hvaležnosti se tako in tako rojevajo same dobre stvari. Gore zahtevajo neki napor, tudi priznanje lastnih omejitev. To je naš prispevek, naš vložek. Zadovoljstvo in hvaležnost po opravljeni turi pa prideta kot dar, ne le kot zasluga, čeprav tudi. Vse skupaj zadiši po presežnem, sploh če je nastalo iz osebnega odnosa. In kar je osebno, je po navadi najbolj resnično.
