V življenju vse manj hodimo peš. Želimo preplezati visoko goro, vendar se od doma odpravimo z avtom in se trudimo, da bi se do njenega vznožja pripeljali karseda visoko. Prizadevamo si osvojiti nove vrhove, vse višje nadmorske višine. Si izbrati vrh, na katerem ni stal še nihče. Biti prvi. Ali pa opraviti turo hitreje kot prejšnjič. Morda za nameček najeti letalo, da bi nas pripeljalo čim bližje želenemu cilju.
V ritmu ponorelega sveta je potrebnega veliko truda, da skočimo s hitrega vlaka življenja in se ustavimo. In kaj to pravzaprav pomeni?
V času, ko so bile še vse vaške ceste makadamske, so v najbolj zakotnem delu visokogorske vasice vsako jutro obuli edine zimske čevlje, ki so jih imeli, in se po globoko zasneženi beli cesti odpravili na delo. Danes pa se zdi, kot da se ukvarjamo samo še z vprašanjem, kam gre naša pot, čevljev pa nismo pripravljeni obuti.
Ko sem bila osnovnošolka, sem najbolj sovražila pot v šolo, ker je bila vsak dan ista. Povrhu vsega sem bila vedno pozna. Nekoč sem dobila nasvet: "Pa se obrni nazaj in enkrat za spremembo hodi ritensko!" Hudomušen, a hkrati še kako koristen nasvet. Včasih lahko majhna stvar svet obrne na glavo.
Hoja po gozdu, počasi in v samoti je lahko ena sama molitev. Ozaveščanje zavedanja, da je vse okrog ustvarjeno edinstveno in umeščeno v neznaten košček stvarstva. Mah, ki prekriva kamenje, zlate pege sonca v vejah, sončni zahod v meglicah nad visokimi gorami ali drobceni vzkliki ptic, ki želijo pritegniti našo pozornost. V vsem tem drobnem mozaiku stoji človek, ki lahko posluša, se ustavi in sliši. Lahko pa nadaljuje svoje skrbi, za katerim ovinkom je pustil avto.
