V fokusu psihiatra in pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost in so veter v jadra sovražnemu govoru. Lok je jasen in sega od kratkosti generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati.
V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen, ki smo jo dediči antike že davno pozabili. Ljubim te kot mater, kot očeta, kot brata … V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu.
Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja.
Res je, da nezavedno predstavlja tisto, s čimer smo se ljudje najmanj pripravljeni soočiti, a če hočemo dvigniti slovensko družbo na višjo kulturno raven, bomo morali zagristi tudi v to kislo jabolko, tako individualno in kot kolektivno.
Služba za odnose z javnostjo RTV Slovenija
Fotografije: iz dokumentarnega filma Prideš z nočjo