Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Saad Saad Mua je transspolna oseba, ki skuša s svojim delom v lepotni industriji spremeniti pogled na nebinarni spol. Na sploh želi vplivati na družbo, tako da bi ta transspolne osebe lažje sprejela. Lina Lina Akif je mlada slovenska igralka sudansko-madžarskih korenin. Čeprav je Slovenka, se ne počuti kot Slovenka. Z igro želi preseči svoje in družbene omejitve, povezane z barvo svoje kože. Dani Reper Dani Apeldoorn je odraščal v družini, polni nasilja, in tudi v šoli je bil žrtev vrstniškega nasilja. Zatekel se je k hrani, kockanju in kajenju trave. Na vrhuncu zasvojenosti je tehtal 170 kg in imel 35.000 evrov dolga. Zdravi se za posttravmatsko stresno motnjo. Rap je zanj življenjskega pomena, v besedilih predeluje travme iz otroštva. To ga osvobaja.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
V vseslovenski akciji Moja dežela, lepa in gostoljubna 2022 je Turistična zveza Slovenije izbirala najlepša in najbolj gostoljubna slovenska mesta, vasi, kraje, glampinge, hostle in tematske poti ter mestna, trška in vaška jedra. Državna komisija, ki so jo sestavljali strokovnjaki različnih področij (krajinarji, geografi, turistični delavci, sociologi, arhitekti, etnologi in drugi) je s pomočjo ocenjevalnih listov ocenila posamezne kandidate v kategorijah. Mojca Mavec je obiskala slovenska mesta, ki so bila najbolje ocenjena. Rdeča nit letošnjega natečaja je slogan Kjer je zdravje doma, s čimer želijo poleg slovenskih lepot in gostoljubnosti poudariti tudi dejstvo, da je Slovenija država, v kateri velik pomen posvečamo zdravemu načinu življenja in spoštovanju načel trajnostne interakcije z naravo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.
Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Dokumentarni filmski portret Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005). Osredotoča se na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.
Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Neveljaven email naslov