Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Dokumentarni film 100 let Nogometnega kluba Domžale ponuja kronološki pregled zgodovine enega najstarejših slovenskih klubov, ki mu je uspelo celotno stoletje preživeti v svoji pristni pravni obliki. S pričevanji priznanega domžalskega kronista Matjaža Brojana in dolgoletnega športnega novinarja Aleša Šmida spoznamo delovanje Nogometnega kluba Domžale od njegove ustanovitve pa vse do sredine 90. let 20. stoletja. V drugem delu se dokumentarni film osredotoči na dogajanje v zadnjih 25 letih, ko je predsedniško mesto kluba prevzel Stane Oražem in poskrbel za popoln preporod domžalskega nogometa. Ta se je v zadnjih 15 letih podpisal pod šest domačih lovorik in številne odmevne evropske tekme. S pričevanji priznanih slovenskih nogometnih osebnosti, Staneta Oražma, Nenada Protege, Slaviše Stojanovića, Darka Birjukova, Dejan Djuranovića, Luke Elsnerja, Simona Rožmana in Mateja Oražma, dobimo podroben vpogled v zakulisje dogajanja in vrednote, ki so pripeljale nogomet v Domžalah do meteorskega vzpona.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
To je zgodba o Alfredu Brežniku iz Šentjurja, ki je pustil velik pečat med avstralskimi Slovenci v Sydneyju in tudi v domovini. V več kot 60-tih letih življenja »tam doli« je kot uspešen podjetnik in lastnik EMONE pomagal pri delu Slovenskega društva Sydney, pomoči pa ni praktično odrekel nikomur, ki ga je zanjo prosil. Poskrbel je za izdajo pomembnih knjig kot je bila monografija OD SANJ DO RESNIČNOSTI ob 20-letnici samostojne Slovenije za kar si je tudi sam prizadeval v letu 1991. Bil je delegat avstralske konference Svetovnega slovenskega kongresa ob proglasitvi samostojnosti v Ljubljani, pozneje je pomagal organizirati demonstracije v podporo nove RS in uspešno lobiral pri avstralski vladi, da na je Slovenijo priznala kot prva prekomorska država. Kot generalni častni konzul RS v Avstraliji je deloval kar 21 let, postal je ataše slovenske olimpijske reprezentance na OI 2000 v Sydneyju, vseskozi pa si je prizadeval za spravo med rojaki, čeprav ga je po drugi svetovni vojni doletelo marsikaj hudega. Skratka Alfred Brežnik je najboljši primer Slovenca z dušo in telesom v tujini.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma Skupaj. When did people forget that they are stronger together? When did we forget about the advantages of working in unison and in cooperation with each other? People from the Posočje region have never forgotten that. After Slovenia gained its independence, farmers from the region organised themselves, established a co-op and its successful development enable even the smallest of farms in the valleys and mountains to survive, as Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj and Franc Žbogar try to explain in this documentary.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Dokumentarni film o specifični skupini prijateljev, ki radi pomislijo tudi na druge. Na tiste, ki imajo v življenju manj kot drugi. »Bejž če vejdš« je skupina prijateljev, ki prihaja iz Pivke in okoliških krajev. Druži jih enak smisel za humor, preživljanje prostega časa, njihova delikatesna značilnost pa je pogled na življenje. V času, ko se zdi, da nas naprej potiska le še razmišljanje o materialnih dobrinah in lastni eksistenci, se oni obračajo k altruizmu, razumevanju stiske in nemoči tistih, ki nimajo. Pomagali so slovenskim družinam, ki so jim naravne katastrofe odnesle imetje, kmalu pa so začeli razmišljati tudi o ljudeh zunaj naših meja.
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
Neveljaven email naslov