Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
„Umetnost je izredno natančno opazovanje sveta,” pravi Alenka Pirman, „gre pa tudi za povretje, redukcijo v umetniško delo.” S te plati moramo opazovati njene parainstitucije – Inštitut za domače raziskave, RIGUSRS, Skate muzej – in projekte, v katerih si s sodelavci prizadeva za novo mersko enoto slovenski mediteranski meter, raziskuje usodo pločevinastih fasadnih pajkov, si zamisli zlate zobotrebce, išče poslednjo besedo in skrbi za Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine.
V oddaji raziskujemo različne poglede na tek in maraton. Ugotavljamo, da je tek priljubljena oblika rekreacije, saj je naš način življenja preveč sedeč. Obenem pa s sogovorniki razmišljamo, ali je tek lahko tudi beg od samega sebe in skrbi, ter raziskujemo, koliko je vpet v širši družbeni kontekst skrbi za zdravje v negotovih družbenih razmerah, ki od posameznikov zahtevajo nenehno pripravljenost in tekmovalnost. Odgovarjamo tudi na vprašanje maratona in nagibov, zaradi katerih se ljudje odločajo zanj, kdo je tipični maratonec in kako na to vplivajo družbena omrežja, dotaknemo pa se tudi emancipacije žensk, ki se v vse večjem številu udeležujejo maratona. Scenaristka Katja Stamboldžioski Režiserka Maja Križnik
Humanitarnost, dobrodelnost, solidarnost so besede, ki opisujejo pomoč drugim. Solidarnost in z njo povezani altruizem sta temeljni vrednoti in moralni zapovedi v odnosu človeka do sočloveka. Hkrati pa je solidarnost nujen in zadosten pogoj za obstoj skupnosti. Številne humanitarne organizacije oziroma t.i. tretji sektor odgovarja na potrebe ljudi, ki se povečujejo. Je skrb za sočloveka in empatija biološki ali sociološki fenomen? Smo Slovenci dobrodelni? Kje je meja humanitarnosti in ali smo v humanitarnem ravnanju lahko celo diskriminatorni? Na ta vprašanja nam bodo odgovarjali prof. dr. Zinka Kolarič, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, izr. prof. dr. Vesna V. Godina in prof. dr. Igor Pribac.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Migracije najbolj izobraženih kadrov so v času globalizacije neizogibne. Še več, mobilnost znanstvenikov je lahko pozitiven dejavnik, če je selitev kratkotrajna in če se vrnejo v domovino z novim znanjem in izkušnjami. Zakaj najviše izobraženi kadri in znanstveniki zapuščajo državo? Gre za beg ali kroženje možganov? O razlogih za odhod v tujino bodo spregovorili številni Slovenci, ki delajo v tujini na različnih znanstvenih področjih, kot tudi tisti, ki so se iz tujine že vrnili. Njihove zgodbe bosta dopolnjevala doc. dr. Milena Bevc in prof. dr. Jadran Lenarčič. Scenaristka Katja Stamboldžioski, režiserka Ita Obersnu, direktor fotografije Aleš Živec, montažerka Mateja Pevec.
Poslovil se je Kostja Gatnik, slikar, ilustrator, fotograf, stripar, oblikovalec. Prejel je Prešernovo nagrado, pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, in sicer za impozanten opus otroških ilustracij, ki jih pozna več generacij. Med njimi so Avtozaver, Jure Kvak Kvak in Gal v galeriji. Ustvaril je znameniti strip Magna Purga, oblikoval Tribuno, ovitke gramofonskih plošč, plakate, logotipe in oglaševalske ilustracije. Manj znano je njegovo slikarsko udejstvovanje. Sprva je ustvarjal psihedelične slike, nato se je posvetil tehniki air brusha, naposled pa se je v zavetju svojega ateljeja vrnil h klasičnemu slikarstvu.
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Fotografije mladih, lepih teles in nasmejanih obrazov, slogani o tem, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, reklamni oglasi, da je treba uživati in biti srečen … A kaj sreča sploh je, kaj užitek in kaj življenjsko zadovoljstvo? V želji po iskanju sreče odrivamo na stran vse, kar je negativno in neprijetno, hlastamo za novim in lepim, iščemo in kupujemo, medtem pa pozabljamo, da je sreča izmuzljiva, vedno korak pred nami in nikoli zares trajno ulovljiva.
Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni.
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
Veliko delamo. Precej hitimo. Težko se ustavimo. Živimo v času, ko zares nimamo časa. Ali pa si ga samo ne vzamemo, ker se nam zdi, da bi ga bilo nespodobno imeti na pretek. Delovni procesi nas namreč nagovarjajo k nenehni navzočnosti, hitri odzivnosti, stalni dosegljivosti; bili pa naj bi kar se da hitri, produktivni in učinkoviti. Kateri procesi so pripeljali do ideje maksimalnega izkoristka časa, zakaj nas je praznega časa strah in kaj nas je o času in naglici naučila ustavitev javnega življenja?
Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.
Podnebne spremembe, upad biotske raznovrstnosti, milijoni živalskih in rastlinskih vrst tik pred izumrtjem. To so dejstva antropocena – veka, ki mu vlada človek. Vse našteto pravzaprav ni težava za planet, ampak za ljudi, ker se spreminjajo življenjske razmere v naravi, v kakršni se je razvila človeška vrsta. Kakšna je prihodnost narave pri nas in kakšna je tudi naša prihodnost, smo raziskali v tretjem delu Stanja narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da je oče glavni finančni steber družine, veliko bolj kot na vzgojo pa je vplival na finančno in socialno skrb za družino. Z vrsto družbenih sprememb pa se je njegovo mesto v družini začelo spreminjati. Današnji očetje želijo sodelovati pri negi in vzgoji otrok in si s partnericami delijo tudi druga gospodinjska opravila. Kako sodobni očetje doživljajo svojo novo vlogo? In kako njihove partnerice? So se z novimi oblikami očetovstva preoblikovale tudi moško-ženske vloge?
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Neveljaven email naslov