Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.
Murska republika je bila leta 1919 6-dnevna oblast ljudstva na ozemlju Prekmurja, ki je temeljila na idejah ruske oktobrske revolucije. Ustanovljena je bila 29. maja 1919 ob 11.30 v Murski Soboti. Njen voditelj je bil Vilmoš Tkalec. Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-ogrske monarhije so se na novo začrtovale tudi meddržavne meje, saj je na njenih razvalinah nastala vrsta novih držav. Vsem je bolj ali manj znan položaj na Štajerskem in na Koroškem, italijanska zasedba Primorske, manj znani pa so dogodki v Prekmurju. Dokumentarec skuša osvetliti dogodke pred 95 leti, ko je Vilmoš Tkalec po vzoru oktobrske revolucije v Rusiji razglasil prvo »socialistično« republiko na ozemlju današnje Slovenije. Murska republika je trajala 6 dni, končal jo je vojaški poseg madžarske vojske.
Vladimir Kavčič je zapustil obsežen literarni opis, v katerem izstopa roman Zapisnik s tematiko do takrat zamolčanih dachauskih procesov. Vladimir Kavčič se je leta 1973 – ob izidu romana Zapisnik – znašel v središču politične afere, zaradi katere tistega leta ni dobil Prešernove nagrade, čeprav je bil zanjo že predlagan. Z najvišjih mest so zahtevali, da odstopi z vseh javnih funkcij, bil je v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom. Pritiski so bili navzven nevidni, a so imeli konkretne posledice. Njegove knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevode v francoščino, italijanščino in nemščino, ni smel v tujino in podobno. Prešernovo nagrado je sicer dobil pet let kasneje za zgodovinski roman o tolminskih puntih Pustota, grenkoba pa je ostala. O dogodkih v zvezi z Zapisnikom in o svojem moralnem credu, ki ga je temeljno zaznamoval kot pisatelja, v dokumentarnem filmu pripoveduje Vladimir Kavčič sam v različnih pogovorih, njegova soproga Barbara Brecelj, njegovi sodobniki in sopotniki. Scenarist in režiser filma je Slavko Hren.
V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.
V Novi vasi na Blokah so ob koncu leta 1934 ustanovili prvo letalsko šolo v tedanji Dravski banovini s tečajem za šolanje učiteljev. Tečaj sta ga kot prva med Slovenci končala tudi najstarejša slovenska jadralca Stane Raznožnik in Milivoj Šircelj. Svojo postojanko so imeli na vzpetini Videm nad farsko cerkvijo, jadralci pa so vzletali s hribov Pečnik, Piškovc in Bradatka. O motorni vleki ni bilo govora. Na hrib so morali letala potiskati ali si pomagati z vleko s konji, potrebni začetni zagon pa so iznajdljivo rešili s »sistemom frača«. Letalo so privezali za rep, potem so tečajniki spredaj pritrjeno elastično vrv nategnili, nato pa je nekdo na znak sprostil privez na repu in nategnjena elastična vrv je letalo potegnila v zrak. Izstreljeno letalo je poletelo. Ugodni vzgonski vetrovi so omogočali dolgotrajno jadranje. Rekord iz leta 1940 je znašal 12 ur in 43 minut, kopija tega zmagovitega letala pa je sedaj razstavljena na brniškem letališču.
Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Zgodnja pomlad leta 2016 je prinesla kolone beguncev, mnoge države so se, da bi obvarovale svoje državljane, obdale z bodečo žico. Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost. Dokumentarni film Med zidovi je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke. Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog. Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč. Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo. Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka. Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna stalnica človeške civilizacije. Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena. Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala nič več brezimni, spregovorijo o sebi. »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in postal prosilec za azil v državi Sloveniji. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.
Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...
Afganistan je skrivnostna dežela velikih vojaških konfliktov, ob strani in skrito pa se dogajajo številne tragične zgodbe navadnih ljudi. Afganistan je že stoletje prizorišče rednih krvavih spopadov kot področje bojev za globalni vpliv med svetovnimi velesilami. Začelo se je z vojno z Veliko Britanijo leta 1919 in doseglo vrhunec z rusko – afganistansko vojno konec 70. let, v kateri je umrlo milijon Afganistancev. Sledila je državljanska vojna, padec talibskega režima in invazija zahodnih sil pod vodstvom ZDA. Proti različnim skupinam talibskih upornikov se bojujejo državne sile s podporo mednarodne misije ISAF. Posledica desetletja trajajočega konflikta je, da je Afganistan danes ena najnevarnejših držav na svetu, od koder prihaja na zahod veliko število beguncev in iskalcev azila. Snemalec in avtor dokumentarnih filmov Boštjan Slatenšek, mojster terenskega snemanja v najhujših razmerah, poznavalec te dežele v kateri je prebil tri leta. Tokrat je s svojo kamero ujel tragično zgodbo mlade ženske, ki je v svojem obupu izbrala strahotno metodo, da opozori na svojo stisko – samosežig . Ženske v Afganistanu pogosto postanejo sužnje svojih družin in število samozažigov se je v tej deželi opazno povečalo. Boštjanova kamera je posnela zadnje dve uri njenega življenja v neki afganistanski bolnišnici.
Breda Smolnikar v svojih delih opisuje zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije do obeh svetovnih vojn. Po dolgoletnem sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar zaradi njene pripovedke Ko se tam gori olistajo breze (1999), je mejo med »fiktivnim in realnim«, med »literarno umetnino in dejanskim napadom na čast in dobro ime neke resnične osebe ali oseb« s sodbo dokončno postavilo najprej Slovensko ustavno sodišče leta 2007, leta 2014 pa še Evropsko sodišče za človekove pravice (European Court of Human Rights, Strasbourg), ki sta pisateljico oprostili vseh obtožb. Dokumentarec, pod katerega se je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, se bolj kot na sodni proces osredotoča na pisateljičina ključna dela, ki pomenijo enega izmed vrhov slovenske modernistične proze. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je spomladi leta 2016, ob 75. letnici rojstva Brede Smolnikar, pripravila pregledno razstavo in simpozij o njenem književnem delu. Skoraj vse svoje knjige, ki so izhajale od leta 1963 do leta 2016, je pisateljica izdala v samozaložbi in v njih opisala raznolike usode in zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije prek dveh svetovnih vojn s travmatičnimi ranami naše polpretekle zgodovine vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 in po njej. Poleg pisateljice o njenem delu v filmu spregovorijo priznani slovenski literarni teoretiki in kritiki dr. Evgen Bavčar, dr. Marko Juvan, mag. Jelka Kernev Štrajn, mag. Marijan Rupert, prevajalec dr. Erwin Köstler ter nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Na TV ekrane premierno prihaja drugi del filma o filmskem,televizijskem in gledališkem režiserju, igralcu in pedagogu (1917-19996) JOŽETU BABIČU, čigar stoletnico rojstva praznujemo že vse od slavnostnega odkritja spominske plošče v rojstnih Povžanah v Brkinih in celovite retrospektive celovečernih filmov februarja lani v Slovenski kinoteki. Celovečerni dokumentarni film je bil premierno predstavljen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, potem pa je imel zanimivo pot od Beograda,Trsta do ljubljanske Slovenske kinoteke, kjer je bil povsod lepo sprejet,saj odstira nova gledanja Babičevega mogočnega ustvarjalnega opusa in išče odgovore na vprašanja, ki so bila zamolčevana cela desetletja. Predvsem nerazumljivo dejstvo, da je bil sicer zelo uspešni filmski režiser Babič, nagrajevan z zlatimi arenami (TRI ČETRTINE SONCA (1959), VESELICA (1960)), Prešernovo in Badjurovo nagrado (PO ISTI POTI SE NE VRAČAJ (1965),portretni dokumentarni o Lojzetu Spacalu BARVA SPOMINA (1967), POSLEDNJA POSTAJA (1971) in številnimi drugimi strokovnimi priznanji,v nekem obdobju nasilno odstranjen od redne filmske produkcije. Zakaj in po čigavem nalogu ? Decembra lani je v zbirki Slovenski film, ki jo izdaja Slovenska kinoteka končno izšel zbornik "Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča" , ki skozi refleksije nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so Peter Stankovič, Marcel Štefančič, Andrej Šprah ter prodornih teoretikov in kritikov iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako ustvarjal, ( TRČENJE NA VZPOREDNICAH, Hrvaška, 1961 in V SPOPADU, Bosna in Hercegovina,1963), zapolnjuje primanjkljaj poglobljenega filmskega branja Babičeve poetike. ZANIMIVOST: Skoraj celo desetletje po zadnjem posnetem celovečercu so Babiča 1982.povabili na ljubljansko AGRFT za honorarnega predavatelja filmske režije. Prvi diplomant, pri katerem je sodeloval v vlogi mentorja je bil prav avtor zdajšnjega filma o njem-SLAVKO HREN s filmom "Zmagujoča podoba Narcisa", saj je bil prvotni Hrenov mentor France Štiglic več mesecev odsoten zaradi snemanja nadaljevanke in filma "Strici so mi povedali".
Gotovo ne boste uganili, kdo je bil s premoženjem, ki ga je sam zaslužil, konec 19. stoletja najbogatejši Slovenec in šesti najbogatejši Američan. To je bil Anton Prestopec iz Javorja pri Litiji, ki je odpotoval v Ameriko z dvema dolarjema v žepu. V času zlate mrzlice na Klondiku v Kanadi je našel in izkopal tono in pol čistega zlata – danes po vseh preračunavanjih vrednega okrog 60 milijonov evrov. Toda na koncu je ostal brez vsega. Kako se je to lahko zgodilo, boste izvedeli v pričujočem dokumentarnem feljtonu Marjana Šrimpfa.
Jože Babič (1917-1996) je bil gledališki, filmski in televizijski režiser, ustanovitelj gledališč in ob koncu življenja tudi filmski pedagog na AGRFT. Scenarist in režiser filma Slavko Hren je v letu 2017, ob obeleževanju stoletnice Babičevega rojstva, sledil prireditvam in dogodkom posvečenih življenju in delu portretiranca. Med njimi so bili potujoča razstava Jože Babič - filmski človek Muzejskega oddelka Slovenske kinoteke, retrospektiva celovečernih filmov v Slovenski kinoteki, odkritje spominske plošče v rojstnem kraju – Povžanah, spominske prireditve s projekcijami filmov in priložnostnimi kulturnimi programi od Gorice v Italiji, Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači do gledališč v Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici in Trstu. V portretu je nanizano tudi arhivsko gradivo, pogovori s portretirancem in njegovimi sodelavci, nekateri posnetki pa bodo prvič prikazani. Zaveza spoštljivega poklona ustvarjalnosti in umetniški presežnosti dediščine Jožeta Babiča, po katerem je RTVS poimenovala tudi svojo edino nagrado za vrhunsko režijo, je dalj časa klicala po realizaciji filma o ustvarjalcu in prikazu vsaj delčka vsega, kar so mnogi današnji sledilci poetike Jožeta Babiča že zbrali v čast spomina nanj. Dokumentarni film Sam svoj, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, povezuje institucije in sodelavce, Babičevo dediščino, odpira nove poglede na njegovo delo in tudi nekatera dejstva iz njegovega življenja, ki doslej niso bila znana.
V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
Najstarejša doslej znana žlahtna vinska trta na svetu, žametna črnina ali modra kavčina, na obrežju Drave v Mariboru že več kot 400 let trdoživo kljubuje izzivom vsakokratnih vplivov narave in človeka. Zadnja štiri desetletja se s skrbnim delom strokovnjakov umešča med naravne bisere Maribora, Podravja in Slovenije. Kraljica trt – 232 njenih potomk je pognalo korenine na skoraj vseh celinah sveta – se od leta 2004 ponaša z vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov. Desetletje pozneje pa se je na gradu Hradčani v Pragi pridružila kipu arhitekta Jožeta Plečnika. Tako vinska trta s koreninami v 16. stoletju vztrajno utrjuje sloves vinorodne Slovenije na evropskem in svetovnem zemljevidu. Stara žametovka, ki vsako jesen bogato obrodi, je postala tudi ena najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti Maribora.
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
Neveljaven email naslov