Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Dokumentarni film »Pogled v prihodnost« razkriva fenomen jasnovidnosti. Sposobnost videnja v prihodnost ima na tem svetu le malo ljudi. Ena takih je Sara Memić, Banjalučanka živeča v Ljubljani, ki je s svojimi napovedmi pomagala že mnogim ljudem. Med njene najbolj odmevne uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. Film skuša tudi potegniti nekakšno ločnico med pravo jasnovidnostjo in vedeževanjem, katerega namen je zgolj »prodajanje megle« in osebno bogatenje.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Dokumentarni film o zgodovini oblačilne kulture skozi optiko družbe, tradicije, odnosa do telesa, seksizma, industrije in vpliva mode. Film zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne narodnih noš, poročnih oblek, steznika, bikinijev, pahljač, titovk, kavbojk, najlon nogavic, oblačil povojnih generacij ipd.. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas – vse od tekstilne industrije v socializmu, do globalizacijskih razmer današnjega časa. Avtorica dokumentarnega eseja je Majda Širca.
Bila so vzorčna mesta socialistične države. 'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Ta kulturni prostor je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki in kulturne vezi so ostale. V vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin Jugoslavije je po eno mesto nosilo Titovo ime. Štirim mestom, ki so bila predstavljena v prvem delu – Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici – se v drugem delu pridružujejo Užice, Veles, Drvar in Velenje. Užiška republika v zahodni Srbiji je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi, zato je tudi užiški mestni hostel tematsko posvečen temu obdobju. Takrat se je Tito za las izognil eksploziji v tovarni orožja. Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili. V makedonskem Velesu je mogočna topilnica dajala kruh številnim meščanom, dokler je niso zaradi protestov zaprli. To je bilo prvo veliko okoljsko gibanje v Makedoniji. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski stripovski center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira. Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so iz tega bosenskohercegovskega kraja pregnali večino prebivalstva in tu so skoraj vsi bili begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so na protestu pokopali svoje mesto. V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so preživele vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.
Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.
Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."
Dokumentarni film raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče obraze spreminjanja položaja žensk v družbi. Dotakne se popularnih in tudi manj znanih ženskih vlog iz zgodovine slovenskega filma, tako junakinj v dobesednem pomenu, značilnih za številne partizanske filme, kot ustaljenih klišejev: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka. Skozi pogovore s filmskimi igralkami, teoretičarkami in ustvarjalkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem jeziku izrekajo ženske, skuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska junakinja.
Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.
Avtizem nekaterim z izjemnimi sposobnostmi na določenem področju pripisuje genialnost, drugim priznava, da nikoli ne bodo zmožni samostojnega življenja. Kako pa je v resnici živeti z avtizmom? Kaj da in kaj vzame? Kaj osebe z različnimi avtističnimi motnjami, od otroškega in atipičnega avtizma do Aspergerjevega sindroma, potrebujejo, kako se počutijo? Kakšne so njihove izjemne sposobnosti, kateri so njihovi primanjkljaji? Kakšne skrbi in veselje delijo s svojimi starši, okolico? Viktor, Tamara, Bor, Alek in Tadej živijo med nami, v svetu, ki ni črno-bel, ki je naš in njihov. Izobraževalni program Scenarij: Milica Prešeren Režija: Marko Naberšnik
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.
Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Ekolog dr. Davorin Tome razmišlja o velikih izumiranjih. Biodiverziteta na planetu je spet tik pred še enim, šestim velikim izumiranjem. Povzročamo ga ljudje. Ne vemo pa, ali bomo ljudje veliko izumiranje preživeli ali pač ne. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič nas vabi na Goričko, ob reko Savo in v pragozd. Biodiverziteta na kopnem in v vodnih ekosistemih upada zaradi posegov ljudi, čeprav smo od nje seveda odvisni. Biotska raznovrstnost je namreč razlog za čisto pitno vodo, zrak in hrano, ki jih za preživetje potrebujemo tudi ljudje. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Neveljaven email naslov