Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Dr. Tom Turk nas pelje na morsko obalo in v podvodni svet Jadranskega morja. Biodiverziteta morja je v nevarnosti – ogroženih je 30 % morskih psov, 33 % koral in 27 % rakov. Kako smo ljudje povzročili takšno stanje in ali ga sploh še lahko popravimo? Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.
Dokumentarna pripoved o uporu Zasavcev proti onesnaževanju zaradi sežiganja nevarnih odpadkov v francoski družbi Lafarge v letu 2012. Odkar je trboveljska cementarna v lasti francoske družbe Lafarge, se v Zasavju spopadajo z onesnaževanjem zaradi sežiganja nevarnih odpadkov, pri tem pa ima ves čas pomenljivo vlogo tudi slovenska država. Zdi se, da si ena največjih multinacionalk uspešno prilagaja vlade, državne aparate in zakonodaje. Proti onesnaževanju družbe Lafarge se na različnih koncih sveta bojujejo, kakor vedo in znajo. V Zasavju je na čelu upora skupina aktivistov, nekakšnih novodobnih partizanov, zbranih okoli društva Eko krog. V filmu Upor smo spremljali njihovo delovanje v letu 2012. V tem času se iz trboveljske cementarne res ne kadi več, saj je tovarna kmalu po protestu več tisoč Zasavcev, ki so se zbrali pred poslopjem Vlade Republike Slovenije v Ljubljani, izgubila okoljsko dovoljenje za sežiganje nevarnih odpadkov. A zatišje je zgolj navidezno, saj v podjetju poskušajo pridobiti novo okolJsko dovoljenje, društvo Eko krog pa jih pri tem budno spremlja.
Tržaški Jud se spominja pripovedi svojega deda o srednjeveškem mestu Maribor od koder izvira njegov rod. Maribor je bil center najpomembnejše judovske skupnosti na Slovenskem, ki je občutno zaznamovala življenje v tem trgovskem vozlišču med Benetkami in Dunajem. Med mariborskimi judovskimi trgovci, bankirji, zlatarji in zdravilci tistega časa je izstopal rabin Israel Isserlein, ki ga danes prištevajo med najpomembnejše judovske mislece v zadnjih sedemsto letih. Žal je mariborska judovska skupnost cvetela samo do leta 1496, ko je dal cesar Maksimilijan vse Jude izgnati iz mesta. Večina mariborskih Judov si je za svoj novi dom izbrala primorske kraje od Trsta do Padove in od Splita do Dubrovnika, za svoj novi priimek pa ime Marpurgo. Avtor filma je Boris Jurjaševič.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.
Tako v svetu kot pri nas se v naravnih okoljih čedalje pogosteje pojavljajo bitja, ki so se razvila na popolnoma drugem koncu sveta. Rečemo jim tujerodne vrste. Nekatere med njimi so takšne, ki nepovrnljivo spreminjajo naravna okolja in povzročajo propad domačih vrst. V zadnjih nekaj letih so »napadle« tudi gozdove.
Osem odstotkov kopnega ali devet milijonov kvadratnih kilometrov na Zemlji prekrivajo travišča. V Sloveniji je travniške površine izoblikoval človek z izsekavanjem gozda. Danes so to življenjska okolja z neverjetno pestrostjo. Na enem samem kvadratnem metru 80 različnih rastlinskih in živalskih vrst.
Saša Vuga, pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in akademik velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze. Njegov opus obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame. Ker je prihajal s Primorske, z roba jezikovnega in narodnostnega prostora, kot v zgodovini pred njim Ivan Pregelj in Ciril Kosmač, je dala posebna zavezanost jeziku in rodnemu Posočju njegovemu opusu neizbrisen pečat. Za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika je bil Saša Vuga nagrajevan in odlikovan z najvišjimi umetniškimi in državniškimi nagradami in odlikovanji. Režiser Slavko Hren je pripravil portretni film o samosvoji pisateljski osebnosti, ponosnem Primorcu, ki je predvsem v svojem poznem življenjskem obdobju večkrat odmevno zastavil besedo za slovenstvo, samobitnost in samozavest. Film je nastajal med rodnim Mostom na Soči, na katerega je bil pisatelj zelo navezan in je s svojo okolico in ljudmi zelo prisoten v njegovi literaturi, ter Ljubljano, kjer je predvsem zaradi dela na RTV preživel večji del svojega plodovitega življenja. Med slovenskimi pisatelji gotovo izstopa kot avtor, ki je imel izjemen dar za upodabljanje veličastnih zgodovinskih fresk. V tem duhu sta napisana romana Erazem Predjamski in Krtov kralj, najbolj znani pisateljevi deli. Močno se ga je dotaknila tudi polpretekla zgodovina. V romanu Opomin k čuječnosti govori o travmatičnih, temnih straneh polpretekle zgodovine. O pisateljevem opusu in skozi desetletja številnih srečevanj med drugimi v filmu pripoveduje urednica oddaj o literaturi na slovenski televiziji Alenka Zor Simoniti.
Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Vrhunci slovenske znanosti skozi dosežke Zoisovih in Puhovih nagrajencev ter ambasadorke znanosti 2021 je dokumentarni film, ki jasno kaže, kako vrhunska je v svojih dosežkih slovenska znanost, kar se vsak dan potrjuje z njeno vpetostjo v svetovno pomembno znanstveno srenjo. Film s stvarnimi in potrjenimi dosežki slovenskih znanstvenic in znanstvenikov skuša preglasiti vsakodnevno banalnost političnih in tračarskih novic ter dati glas ljudem, ki so svoje življenje zapisali znanosti ter v nas zbudi radovednost in hkrati zaupanje. Le to, poleg občega družbenega konsenza in evropsko primerljivih sredstev, potrebuje znanost za svoj obstoj in razvoj, ki pa je pravzaprav naš, občečloveški razvoj in obstoj.
Najtežja tekaška preizkušnja na svetu Špartatlon vsako leto privabi tekače z vsega sveta, da se preizkusijo na 246 kilometrov dolgi poti. Po zapisih grškega zgodovinarja Herodota je tolikšno razdaljo od Aten do Šparte leta 490 let pr.n.št. v dveh dneh pretekel tudi grški sel Fejdipid, legendarno zgodbo pa so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja obudili pripadniki angleškega kraljevega letalstva. Septembra 2021 je bilo na štartu pod atensko Akropolo kar pet Slovencev (Mirko Bogomir Miklič, Tomaž Kališnik, Luka Videtič, Boštjan Schönlieb, Domen Kozjek). Nekateri so se po progi podali prvič, drugi so se z njo že bolj ali manj uspešno spopadli. Na dolgi poti, ki jo dodatno otežujejo še časovni limiti, razgibana pokrajina in vzpon na 1100 metrov visok prelaz Sangas, tekači spoznavajo, da lahko moč za premagovanje individualnih težav črpajo tudi iz ekipe. Dokumentarni film Ekipa, Špartatlon 2021 zaokrožuje trilogijo špartatlonskih podvigov, ki se je pred desetimi leti pričela z zgodbo Ruth Podgornik Reš in filmom Ruth 246,8, po njenih tragični smrti pa nadaljevala s sinom Mihom in dokumentarcem Krog. Dokumentarni film je nastal v produkciji RTV Slovenija. Avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat.
Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, ki očetu ves čas prihaja naproti.
V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.
'Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem za spomin na grenko lepo preteklost.' Tako je zapisal Ivan Cankar v znamenitem delu Bela krizantema, ki je postalo simbol trpljenja slovenskega naroda. V dokumentarcu Bela krizantema pa so strnjena dogajanja zadnjih let pred osamosvojitvijo, ki so Slovence prisilila, da so zasnovali svojo državo in se poslovili od Jugoslavije, ki je vse bolj postajala njihova ječa. Slovencem se je v nekaj letih odvila zgodovina, čas mitingov, strahu in groženj, čas maratonskih protislovenskih sestankov in beograjskih načrtov, kako v Sloveniji preprečiti demokratične procese. Bela krizantema je tako čas sanj in še ne povsem čas streznitve, je dokument nastanka nove svetovne države Slovenije, ko se je Slovencem izpolnil sen, da bi imeli svojo državo, da bi bili gospodarji na svoji zemlji in bi sebi sami vladali. Bela krizantema je dokumentarec, nastal leta 1991, ko smo bili ponosni, da je prav naš rod prispeval in doživel ta zgodovinski trenutek, ko so se nam izpolnile sanje, ki so jih sanjali mnogi rodovi. ...
Osem žensk deluje v širokem spektru znanstvenih, umetniških in tehniških poklicev od umetne inteligence do programiranja in letalstva. V večini tehniških poklicev so ženske še vedno zelo slabo zastopane. Tista peščica, ki je v to področje vendarle vstopila, navadno kaže izrazito pozitiven odnos do svojega dela, užitek v samoizpolnjevanju prek dela in strokovnost v poklicu. Film razkriva prikrito diskriminacijo žensk, ki jim še vedno preprečuje enakopraven dostop do tehniških poklicev in predstavlja pogoje, v katerih so se začele zanimati za te poklice, na katere ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadale. Predstavljene so tudi družbene okoliščine, ki vplivajo na odločitve posameznic pri izbiri poklicev in kako so odločitve spolno determinirane. V filmu so delovni tok predstavile: kapitanka letala Alja Berčič Ivanuš (v času snemanja kopilotka letala), programerka in raziskovalka Alja Isaković, intermedijska umetnica Maja Smrekar, radijska tehnica Kaktus Kaktus, izvedenka za umetno inteligenco dr. Dunja Mladenić, paleontologinja dr. Dragica Turnšek, produktna vodja in razvijalka dr. Mateja Verlič Brunčič in skladateljica Larisa Vrhunc.
V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.
Neveljaven email naslov