Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Janez Frančišek Gnidovec ... danes ime v "odkrivanju", nekoč znanec mnogih. Preprost, ponižen, vzornik. Zvest v malem in velikem. Slovenski kandidat za svetnika katoliške Cerkve. Vesoljni svet pozna Mati Terezijo iz Kalkute, a le malokdo ve, da se za to misijonarko Ljubezni skriva veliki vzornik, ob katerem se je odločila za misijone in služenje najboljm revnim tega sveta: Janez Frančišek Gnidovec, misijonar, škof v Skopju in Prizrenu (od 1924 do 1939).
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.
100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.
Slovenca Marijan in Christian že leta živita v ZDA, posebnost njunega življenja pa je bila posvojitev deklice indijanskega porekla. Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita še ne dan staro deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni za rakom umrli prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka. Že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hčerko vpišeta v slovensko matično knjigo, a ju je na prvi pogled birokratska formalnost soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini. Dokumentarec Zora ne obsoja, ne poučuje ali polemizira, preprosto pripoveduje o ljudeh in o življenju. Avtor Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in na ameriški državni praznik neodvisnosti dokumentarno zabeležil pripoved ene od srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju.
Skoraj stoletni Anton Cizel je v mnogočem najpomembnejši ali najprestižnejši pričevalec v zadnjem obdobju. Bil je partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.
Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«. Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce. Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih. Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.
Ob 10.i obletnici smrti Dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo Beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V Drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, Dr. Dimitrij Rupel, Dr. Slavko Gaber,Dr. Pavel Gantar, Dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, Dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavij
Neveljaven email naslov