Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji se bomo ustavili na dveh francoskih in enem avstrijskem vrtu. Francoska ustvarjalca je pri oblikovanju svojih vrtov navdihovalo izročilo srednjeveških vrtov, v Avstriji pa so oblikovali eno izmed različic sodobnih zelenjavnih vrtov. Obiskovalca vrta Bois Richeux najprej očara dodelana prostorska razporeditev vrta, ki so ga uredili na obsežnem dvorišču na starem podeželskem posestvu. Večina gredic je namenjena zeliščem. Arhitekt Patrice Taravella si je za svoje življenjsko delo naložil obnovo, ureditev in oživitev nekdanjega samostana Orsan v osrednjem delu Francije. Gospod Taravella ni samo ustvarjalen arhitekt, ampak tudi izkušen vrtnar in spoštovanja vreden kuhar. Zato lahko danes v nekdanjem samostanu Orsan petični gostje preživijo edinstven dopust. Vrt je uredil tako domiselno, da lahko v njem uživajo več ur, potem pa se najedo še slastnih jedi iz pridelkov, ki jih je sam vzgojil na vrtu. Na zgodovinskih vrtovih se lahko naučimo marsičesa, kar nam bo tudi dandanes koristilo pri gojenju zelenjave. In če bi se vprašali, kakšen naj bi torej bil sodoben zelenjavni vrt? Eno od rešitev ponujajo v avstrijskem mestecu Tulln zelo blizu Dunaja, kjer so pred tremi leti uredili približno 50 vzorčnih vrtov, kot pomoč ljubiteljskim vrtnarjem. Med njimi sta tudi zelenjavna vrtova, ki ju negujejo na ekološki način. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
Ko smo izbirali, katere zelenjavne vrtičke bomo vključili v nanizanko oddaj NA VRTIČKU, je bil vrt Irme Pervanja eden izmed tistih, za katere smo bili posebej ponosni, da jih bomo lahko posneli. Gospa Pervanja se je z družino preselila na Kras pred nekaj leti in ob hiši so posebej za njo uredili manjši zelenjavni vrt. Na njem pridela toliko, da tričlanski družini ne manjka sveže zelenjave. Posebnost tega vrta so dvignjene grede, prilagojene na višino, ki je primerna za delo na vrtu, kot ga zmore opravljati gospa Pervanja. Njeno življenje namreč poteka na vozičku, saj je zaradi posledic prometne nesreče paralizirana od pasu navzdol. Ob pomoči razumevajočega moža Simona skrbi za gospodinjstvo tako, kot ne bi imela nikakršnih omejitev. Drugi vrt je tipični primorski vrt, na pobočju blizu Kopra, na njem pa prideluje vse vrste zelenjave gospod Mihajlo Marjanović. Ko smo spremljali njegove grede skozi lansko sezono, smo kar težko verjeli, koliko sočivja je pridelal in ga povrh tega tudi shranil v različnih oblikah, v katerih potem uživajo člani njegove družine preko zime. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Nanizanko oddaj o zelenjavnih vrtovih v Sloveniji nadaljujemo z oddajo o vrtičkarjih, ki vrtnarijo po biodinamičnih načelih. To je verjetno najbolj sonaraven način vrtnarjenja. Upoštevajo ne samo celovitost združbe vseh živih organizmov, ki sestavljajo življenjsko okolje vrta, temveč veliko pozornosti posvečajo energijam in vplivom planetov na Zemljo. Namesto običajnih gnojil in zaščitnih sredstev pripravljajo svojevrstne pripravke, kar bomo prikazali tudi v naši oddaji. Obiskali smo več biodinamičnih vrtnarjev in med njimi izbrali Moniko Brinšek iz bližine Radovljice, Rudija Cerka iz Borovnice ter zakonca Golob iz Ljubljane.
Pri iskanju zelenjavnih vrtov, ki bi bili značilni za posamične slovenske regije, smo naleteli tudi na nekaj posebnih vrtov na severovzhodnem koncu dežele. Vrtova na pobočjih Kozjaka nad dolino Drave ležita v takšni strmini, da ne more biti drugače, kot da sta lahko samo zapuščina nekdanjih marljivih kmečkih rok. Seveda sta živa in rodovitna tudi danes, vendar tako Jožica Hauptman kot Hermina Grace svoje grede lahko obdelujeta le ročno. Strojna obdelava na takem zemljišču ni mogoča. In vendar sta oba vrtova pravi vzor nekdanjih kmečkih gartlcev – izvirna mešanica užitnih in zdravilnih rastlin ter obilice cvetja. Vsak vrt pripoveduje svojo zgodbo, neločljivo povezano z lastnico. Tretji vrt je blizu Frama in ga odlikuje biodinamični način pridelave. To je najstrožji način gojenja rastlin in hkrati najbolj prijazen tako do ljudi kot do narave. Danica in Janez Damjan se že nekaj let posvečata pridelovanju hrane za dom na precej velikem vrtu, na katerem raste tudi marsikaj nepričakovanega. Scenarist: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
V seriji oddaj Na vrtičku smo obiskali tudi zelenjavna vrtova Miriam Novak in Sabine Pavlin. Sta sosedi, živita v Sadinji vasi pri Žužemberku. Obe imata izrazit čut za lepoto, zato obliki in vsebini svojih vrtov posvečata veliko skrbi. Obe sta vrtova zasnovali tako, da se na njiju razrašča splet zelenjadnic, zelišč in okrasnih cvetlic. Obe gojita rastline na biološki način, torej brez vsakršnih kemičnih zaščitnih sredstev in mineralnih gnojil. Medtem ko Miriam vrtnari že poldrugo desetletje, se je Sabina svojega prvega vrta lotila šele pred dvema letoma. Obe želita svojima družinama zagotoviti kar se da zdravo in svežo hrano. Med našimi obiski njunih vrtov se je spletla pestra, barvita tapiserija njunih gredic. Scenarist: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Nič novega ni, da na zelenjavnih vrtovih ob hišah vidimo starejše ljudi. Mladih razumnikov je na vrtovih malo. Med takšne izjeme spadata Danica Petrovič in Simon Kardum, par, ki ju marsikdo pozna iz sredstev javnega obveščanja in sveta kulture. Že dolgo živita v odmaknjeni vasi na Notranjskem, v Loški dolini, kjer razmere za vrtnarjenje niso najbolj ugodne. A to ne vpliva na njuno navdušenje, s katerim se vsako pomlad znova lotita sejanja in sajenja na svojih gredicah in njivi. Sta nadvse zanimiva sogovornika, hkrati pa zagovornika zdrave prehrane. Scenarist: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Leta 1950 se je mariborskemu profesorju in velikemu planincu ter markacistu Ivanu Šumljaku utrnila zamisel o prvi vezni poti, ki bi povezala visokogorski svet s sredogorskim in nižinskim. Tri leta pozneje je njegova ideja zaživela tudi s strani slovenske Planinska zveze in nastala je Slovenska planinska pot – prva takšna transverzala v Sloveniji in Evropi. Leta 1956 so jo razširili in dobila je današnjo podobo. Slovenska planinska pot se prične na SV Slovenije – v Mariboru in konča na JZ države, v obmorskem Ankaranu. Celotna pot je dolga 599 kilometrov in ima 75 kontrolnih točk. Pot predstavlja različne izzive mnogim posameznikom, mi pa smo sledili enemu naših najboljših gorskih tekačev - Klemenu Trilerju, ki jo je pretekel v samo 7 dneh 11 urah in 25 minutah.
»Bistvo mojega življenja je poštenost in iskrenost do samega sebe. Hribi mi nudijo možnost, da sebe preizkusim. Tam ni pretvarjanja. Si ali pa nisi. Ni drobnega tiska.« M. Prezelj Marko Prezelj, eden najboljših alpinistov na svetu. Brezkompromisnost, iskrenost do sebe in drugih, teženje k popolnosti so zahteve človeka, ki stremi najvišje. Bistvo tiči tudi v vrhu, še bolj pa v razlogu, zakaj stremeti tja, kamor stremi. In odgovor je zagotovo v tem, da vse, kar naredi, doseže, izvira iz lastnega vzgiba in notranje želje. Najvišje nagrade, ki jih je za svoje dosežke prejel, so zanj gotovo manjšega pomena od tega, kar je ob tem sam doživel. Čisto zadovoljstvo.
Preteklost je v ljudskem izročilu ljudi s Krasa le vidik, odsev krajine. V njej je prepleten oddaljen mitski čas, kot bližnja preteklost, ki je nekoč zaznamovala življenjski potek tedanjih prebivalcev, danes pa ostaja močna korenina navezanosti na svoj izvor. Kraška vas Rodik je s svojo okolico nekakšna knjiga različnih mitskih, mitoloških izročil. Od strašnega kačona lintverna, ki počiva na vrhu gore Čuk nad Rodikom in čuva zaklad starodavnih Ajdov do vhoda v drug svet preko kraških jam – Cikove in Šlavrove. Potem so tu še hudičev stol, ostanki zaviranja hudičeve kočije in strašljiv kraj – Križen drev. O samem izvoru izročila pa je bil raziskovalcem tega bogatega mitskega izročila v veliko pomoč tudi arheološko najdišče Ajdovščina. Starejši Rodičani se še danes dobro spominjajo pripovedovanja svojih prednikov in lastnega občutenja strahu in radovednosti otroških let.
Optimizem je vodilo njegovega življenja. Spominjati se lepih stvari, slabe pozabiti. Doživel je vojno, odrekanja po njej, a znotraj tega sledil svojim sanjam – priti na najvišje vrhove, ki so ga obdajali. Gore so mu privzgojile trdno voljo in odločnost, da si je zastavljal in osvajal tudi druge cilje v življenju. Pot Rada Kočevarja so najvišji vrhovi in stene naših gora. Najljubša pa sta mu še vedno Krim in Jalovec.
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Vlado Poredoš je seveda širši množici Slovencev dobro poznan predvsem kot pevec skupine Orleki. Znotraj tega pa se skriva zgodba posameznika, ki je svoje korenine pognal najprej v Prekmurju, jih kot študent prenesel na Gorenjsko in v Ljubljano, ljubezen pa mu jih je najbolj utrdila v Zagorju. Vse postaje so v njem puščale določen pečat, ki se odraža tudi v glasbi. Če mu je melodičnost, kot pravi sam, v zibelko položilo Prekmurje, mu je pogled na življenjsko resnico odprlo Zagorje. Če v pesem daš to, v kar verjameš, v kar si prepričan in če je pesem medij, ki to odraža, potem so Orleki zagotovo pravo potrdilo, da uspeh temelji na resnici. Številni uspehi širom po svetu pa so zgolj potrdilo tega. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Rastko Radenkovič
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Kolesarska pot vzdolž nekdanje železne zavese, ki je skoraj pol stoletja razdvajala Evropo na vzhod in zahod, vodi več kot 10 tisoč km po mejah med nekdanjim socialističnim in kapitalističnim blokom. Včasih se ljudje tej meji brez posebnih dovoljenje niti približati niso smeli, zdaj pa marsikje kolesarska pot vijuga sem in tja čez državne meje, ne da bi kolesarji vedeli, v kateri državi sploh so - nekaj, česar si včasih ljudje niti v najbolj drznih sanjah niso mogli predstavljati. Kolesarska pot Železna zavesa je del mreže evropskih kolesarskih poti, ki povezujejo evropsko celino. Je najdaljša med njimi, ko bo dokončana, bo dolga več kot 10 tisoč kilometrov - od Barentsovega do Črnega morja. Del poteka tudi v Sloveniji. Na južnem Madžarskem pot še ni v celoti dokončana in označena, a že privablja poleg domačinov, ki jo uporabljajo za vsakodnevne opravke, številne turiste, ki bi sicer teh krajev ne obiskali.
MEPI je mednaroden program, namenjen ne tekmovalnemu preizkušanju na številnih področjih. Vanj se lahko vključujejo mladi med 14. in 25. letom. Njegovo bistvo tiči precej globje od samih rezultatov pri določenih izzivih. Vzpodbujal naj bi predvsem osebno rast, samozavest, spoštovanje sebe in okolice. Čeprav je program, ki ga izvajajo že v 130 državah, zasnovan tudi tekmovalno, pa je edina tekma, ki jo posameznik bije, tekma s samim seboj. V ospredje pa ob tem pogosto privrejo prave prvine prijateljstva in tovarištva. V program MEPI je že nekaj let vključena tudi Gimnazija Kranj. Naša ekipa se jim je pridružila na eni izmed glavnih preizkušenj – na več dnevni odpravi. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Stojan Femec, montažer: Milan Miloševič
Rečni sediment vpliva na plovnost rek, na ribolov, na proizvodnjo elektrike v hidroelektrarnah… Ponekod ga je preveč, ponekod premalo. Kaj storiti s sedimentom v jezovih? Je to odpadek? Ga je smiselno izkopati ali – ko vode narastejo – spustiti po reki navzdol? Rečni sediment je velika neznanka. Tudi v porečju Donave in njenih pritokov se z njim doslej ni nihče resno, strokovno in organizirano ukvarjal. Države imajo vsaka svoj sistem meritev in rezultatov ni mogoče primerjati. A ker se je upravljanja sedimenta nujno lotiti na mednarodni ravni, so se države začele povezovati in iskati skupne rešitve. Pri projektu Evropske unije Seddon so ob Donavi zgradili raziskovalni kanal, rezultati raziskav in možne strategije upravljanja pa bodo na voljo vsem podonavskim državam.
Človek se je rodil bos. Z nogami svet občutimo na način, kot ga je občutil človek v davnini. Čevelj pa je to v veliki meri zanemaril. Bosa noga je drušvo, ki opozarja na pozitivne plati hoje z bosimi nogami – tako fiziološke kot psihološke narave. Bi si upali bosi se povzpeti na Triglav?
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Vzdolž Donave so se številni naravni parki povezali med seboj in skupaj skrbijo za ohranjanje biodiverzitete, si izmenjujejo znanja in izkušnje in izvajajo različne projekte, veliko od njih s pomočjo evropskih sredstev. Nekateri parki so že leta urejeni, dobro znani in obiskani – npr. Donau Auen pri Dunaju, nekateri parki pa se šele razvijajo in jim izkušnje drugih in seveda finančne vzpodbude EU pri tem zelo pomagajo. Tudi Kopački rit na sotočju Drave in Donave postaja sodoben, obiskovalcem – predvsem pa rastlinam in živalim v njem – prijazen park. V parku je še prisotna tragedija novejše zgodovine, saj so nekateri predeli parka zaradi minskih polj še vedno nedostopni. Tu je potekala hrvaško-srbska fronta, bežale so družine, umirali ljudje. A tudi to lahko narava obrne v svoj prid – tam, kamor človeška noga ne stopi, se ohranjajo neokrnjeni predeli.
Neveljaven email naslov