Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naš gost bo doktor Oto Luthar, zgodovinar, raziskovalec in direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se bomo z, v Murski Soboti rojenim dr. Lutharjem, pogovarjali o njegovem odnosu do Prekmurja, o Prekmurju v slovenskem zgodovinopisju, pa tudi o tem, zakaj slovenska politična elita ne razume, da so za vsako državo vlaganja v znanost stvar ne prestiža, ampak preživetja. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
V pogovoru z Juretom Komarjem, predsednikom Zedinjene Slovenije, krovne organizacije Slovencev v Argentini, bomo zaznali utrip življenja te najbolj homogene slovenske skupnosti v izseljenstvu. Predsednik Komar bo poudaril, da se tamkajšnja skupnost nikoli ni počutila kot oddaljena entiteta, ampak kot del Slovenije. Takšna miselnost je v skupnosti prevladovala tudi v času, ko je bil v Sloveniji prevladujoč komunizem, ki je kakršnekoli uradne stike z matično državo onemogočal. Paradoks, na katerega sta z voditeljem Jožetom Možino opozorila, je v tem, da je povojna oblast pripadnike skupnosti kot politične emigrante označevala za narodne izdajalce, danes, ko že četrta generacija goji slovenski jezik in kulturo, pa predstavljajo zgled slovenske narodne zavesti. Ponos pripadnosti slovenskemu narodu, ob tem, da spoštujejo vse druge, so načrtno gojili že voditelji skupnosti, ki so pred 70 leti prišli v Argentino. Slovenski politični begunci v Argentini so ves čas zagovarjali idejo samostojne slovenske države in po svojih močeh podpirali njeno uresničitev leta 1991. Gojijo pa tudi veliko hvaležnost do Argentine, saj je bila med redkimi državami, ki so sprejemale cele družine povojnih beguncev, tudi bolne in ostarele. To je bila zasluga slovenskega duhovnika Hladnika, ki si je za to prizadeval pri argentinskem predsedniku Peronu. V Argentini je takrat že obstajala močna skupnost predvsem primorskih Slovencev, ki so tja pribežali zaradi fašizma. Jugoslovanska oblast je netila razdor med obema skupnostma, nestrpnost je bila na obeh straneh, po slovenski osamosvojitvi pa nasprotij ni več. Slovenska skupnost je z velikim odrekanjem ustvarila mrežo slovenskih domov v Buenos Airesu in večjih argentinskih mestih, kjer poteka tudi poučevanje slovenskega jezika. Pri vsem tem pomagajo prostovoljci. Slovenski čudež v Argentini, kot nekateri imenujejo tamkajšnjo skupnost zaradi trdoživega negovanja slovenstva, je lani ob obisku te dežele doživel tudi predsednik Borut Pahor, ki mu je zapel 100-glavi zbor slovenskih otrok. Jure Komar je v pogovoru opozoril na velike uspehe in ugled, ki so ga predstavniki slovenske skupnosti dosegli v Argentini, nekaj pozornosti pa je namenil tudi oceni političnih razmer v tej deželi. Ob koncu je gost spregovoril še o svojem očetu dr. Milanu Komarju, po starših Primorcu, velikem slovenskemu filozofu, ki zaradi povojnih razmer pri nas ni dobro poznan. Bil je izredno nadarjen, obvladal je okoli 10 jezikov, tudi grščino in latinščino, pri 21 letih je že doktoriral na univerzi v Torinu. V tujini je s svojo avtentično mislijo pridobil svetovno veljavo. Umrl je leta 2006 v Buenos Airesu, njegova dela pa še vedno, predvsem v španskem jeziku, izdaja skupina njegovih učencev. V zadnjih letih ima vse večjo veljavo tudi v slovenskem prostoru. Zavod Philosophia perennis, ki neguje njegovo filozofijo, je lani izdal njegovo knjigo Človek v družbi blagostanja.
Peter Svetina, varuh človekovih pravic, ki to nalogo opravlja od februarja letos, je človek, ki je celotno profesionalno kariero posvetil šibkejšim, predvsem ljudem s posebnimi potrebami. Pri tem je pustil opazni pečat, pa naj je šlo za delo v invalidskih enotah, varstveno-delovnih centrih ali za socialno podjetništvo. Prav pri slednjem je mnogim ljudem s posebnimi potrebami omogočil tudi zaposlitev. Dostojanstvo človeka je očitno vodilo vsakega dela Petra Svetine; to na svoj način potrjuje tudi dejstvo, da so ga za varuha človekovih pravic podprli prav vsi poslanci parlamenta, kar se je zgodilo prvič. O prvih ugotovitvah po polletnem delu na mestu varuha Svetina pravi, da je stanje človekovih pravic v Sloveniji mnogo boljše kot se na prvi pogled zdi ali kot so nekateri prepričani. Druga pomembna ugotovitev se nanaša na delo posameznih državnih organov, natančneje na njihovo brezbrižnost ali celo aroganco do ljudi. To je tudi za Svetino eden od izzivov – državni organi, pravi, se morajo zavedati, da so servis ljudi, če to ne bo šlo s pozivi in priporočili, si bo pomagal z javnimi objavami in pritiskom javnosti. Tudi samo institucijo varuha želi še bolj približati ljudem, zato načrtuje veliko neposrednih stikov z ljudmi na različnih koncih Slovenije. Voditeljica Lidija Hren.
Tokrat bo gostja oddaje Intervju britanska stand-up komičarka, kolumnistka in publicistka Shazia Mirza, ki se je konec pomladi v Ljubljani udeležila letošnjega Sindikata odklonskih identitet, ki ga organizira zavod Emanat. Shazia Mirza je pakistanskega porekla in je prva muslimanska stand-up komičarka, ki je stopila v ospredje. Gostuje v vseh osrednjih britanskih televizijskih oddajah, kjer jo pogosto sprašujejo ne le o vprašanjih politične satire, temveč tudi o vprašanjih islama, muslimanske skupnosti v Združenem kraljestvu in o otoški temi številka ena – o Brexitu. S Shazio Mirzo se je pogovarjala Ksenija Horvat.
Gost Intervjuja je predsednik Demosove vlade, ki je izpeljala slovensko osamosvojitev. V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina, gost pojasni več zanimivih podrobnosti iz časa vodenja vlade, zlasti v obdobju vojne za Slovenijo. Posebej poudari, da se je glede vojaških zadev vrhovni poveljnik, predsednik predsedstva Milan Kučan, držal nekoliko ob strani, saj se na primer ni želel udeležiti prvega postroja nove slovenske vojske v Kočevski Reki decembra 1990 nekaj dni pred plebiscitom. Tudi vojno napoved Sloveniji je 27. junija 1991 prejel Peterle, in ne Kučan. Lojze Peterle v pogovoru zatrjuje, da se je celotna iniciativa glede osamosvajanja izvajala v vladi in nikjer drugje. Dotakne se tudi razorožitve Teritorialne obrambe, ki jo je slovenski bivši režim spremljal pasivno, jo morda celo podpiral, nova vlada pa se je morala z njo soočiti in zavarovati osamosvojitvena prizadevanja. Na pobudo Toneta Krkoviča so začeli prikrito graditi novo slovensko obrambno silo, celotno operacijo pa sta vodila ministra Bavčar in Janša. Prav pravočasna priprava na vojno in enotnost slovenskega naroda sta bila po Peterletovem prepričanju razlog za poraz jugoslovanske vojske. Politika sicer ni bila povsem enotna, kar se je pokazalo kasneje in se kaže še sedaj, ko se na javnih prireditvah časti rdeča zvezda, simbol premagane jugoslovanske armade in totalitarnega režima. Za Peterleta je to dogajanje nerazumno, čeprav dopušča, da rdeča zvezda lahko predstavlja tudi simbol svobode. Napad na ključne osebe vojne za Slovenijo je tudi poskus kriminalizacije enega najzaslužnejših slovenskih osamosvojiteljev Toneta Krkoviča zaradi sestrelitve sovražnega helikopterja nad Ljubljano v času vojne. Gost se dotakne tudi aktualnih razmer v Sloveniji in Evropi. Za slovensko oblast pravi, da zamuja priložnosti, zaradi česar prepoznavnost Slovenije v Evropi bledi. Evropa in Slovenija sta v stiski – pot iz novodobnih zagat pa je po Peterletovem mnenju v spoštovanju sočloveka: »Treba je prisluhniti drug drugemu.« Tako je nastala Evropska unija in tako bo v njej obstala tudi Slovenija. Kot skrajno neevropski in ideološki ocenjuje odnos aktualne slovenske oblasti do financiranja javnega programa v zasebnih šolah. Ideološke delitve, zaradi katerih se država spravi nad pravice svojih državljanov, so po njegovem skrajnost, ki se mora nehati.
Gostja oddaje Intervju bo Suay Aksoy, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM s sedezem v Parizu. Ksenija Horvat jo bo spraševala o novi vlogi sodobnih muzejev, ki niso več le interpreti preteklosti ampak nas obiskovalce spodbujajo, da razmisljamo tudi o izzivih sedanjosti in prihodnosti - izzivih, kot so migracije, segrevanje planeta in ohranjanje kulturne zapuscine narodov v vojni.
V pogovoru, ki ga je vodil Jože Možina je prof. dr. Matevž Tomšič spregovoril o svojem področju raziskovalnega in pedagoškega dela Zanimajo ga predvsem elite in njihova (re)produkcija v novih demokracijah srednje in vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija. Tomšič ugotavlja, da se za razliko od Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske slovenska vladajoča elita v resnici ni zamenjala, prevladuje kontinuiteta, ki se vleče iz prejšnjega režima. Tudi novi obrazi v politiki, ki smo jim priča vse do dr. Mira Cerarja in Marjana Šarca so po njegovem izbranci starih elit, ki jih s svojim vplivom medijsko podpirajo dokler jih potrebujejo. Zadnji primer je SMC, ki je iz izjemne podpore na predzadnjih volitvah trčil na samo dno. Praktična posledica tega, da so stare elite v Slovenji tako vplivne pa je po njegovem v tem, da Slovenija zmanjšuje prednost, ki jo je imela pred omenjenimi državami, Češka pa jo je po BDP-ju že prehitela. Problem desne sredine in s tem posledično povezano nezmožnost preboja vidi Tomšič v notranjih trenjih med pomladnimi strankami. Aktualni problem Slovenije v sociološko političnem smislu je zanj razraščanje ideološkega monopola, ki želi etatizirati čedalje več javne sfere, ne le zdravstvo ampak tudi šolstvo in seveda medije. Tomšič, ki je tudi predsednik alternativne novinarske organizacije - Združenja novinarjev in publicistov, je bil oster v oceni medijskih razmer v državi. Menil je, da vplivna občila v veliki meri služijo izbrancem in strankam politične levice. Dotaknil se je tudi delovanja javnega zavoda RTV, kjer je izpostavil lanski pogrom po intervjuju z Jožetom Dežmanom na TV Slovenija kot primer evidentne uporabe dvojnih meril. Ob koncu pogovora je gost izhajal iz ugotovitve, da je za sedanje razmere značilna neavtonomna drža številnih ljudi na vodilnih položajih kar vodi v krizo inštitucij tako v Sloveniji kot na evropski ravni. Za Evropo, meni dr. Tomšič je nujna zaustavitev trenda ogrožanja vrednot, ki so staro celino utemeljile oz. vrnitev k idealom idejnih ustanoviteljev Evropske unije De Gasperija, Schumana in drugih.
Naša gostja je danska pisateljica in nekdanja pogajalka OZN, Janne Teller. V svojih knjigah piše o iskanju smisla, o odnosu do priseljencev, o nasilju nad otroki in celo o nasilju samih otrok. Njene knjige so izredno prevajane, brane, praviloma pa sprožajo tudi ostre polemike. Njena knjiga z naslovom »Nič« je bila na Danskem najprej prepovedana, nato pa je postala obvezno branje. S pisateljico se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Marjan Batagelj je eden najbolj uspešnih in prepoznavnih slovenskih podjetnikov. Javnosti je dobro znan kot predsednik uprave in večinski lastnik podjetja, ki upravlja s Postojnsko jamo, čeprav je to le del njegovega premoženja, ki ga je ustvaril iz nič, z lastnim znanjem in tveganjem. Manj znano je, da je po poklicu profesor geografije in diplomirani etnolog. Obenem je tudi predsednik Kluba slovenskih podjetnikov, ki mu predseduje že šesto leto. V pogovoru osvetli svoje prve podjetniške korake, težave, odnos z lokalnimi oblastmi. Odkrito opiše dogajanje ob odkritju prisluškovalnih naprav v času prenove hotela Jama pred tremi leti; tam je danes posebne vrste muzej. S ponosom pa pove tudi, da predvideva, da bodo njegovi otroci nadaljevali njegovo pot oz. upravljanje premoženja. Voditeljica Lidija Hren.
Pomurski Vestnik, glavni časopis regije, ki je bil v začetku meseca kot na kaki tržnici - v naglici in na tiho prodan novemu lastniku, Leu Oblaku. Prodaja se je zgodila prav v letu pomembne obletnice združitve Prekmurja s slovenskim nacionalnim ozemljem. Kateri so drugi poskusi konsolidacije slovenskih medijev? Kaj za preiskovalno novinarstvo pomeni sodni pregon nekdanjih novinarjev Dnevnika? In zdaj že retorično vprašanje, zakaj že petnajst let vsaka vlada predloge za celovito prenovo medijske zakonodaje pušča v predalih. O vsem tem se bo s predsednico Društva novinarjev Slovenije, Večerovo novinarko in urednico Petro Lesjak Tušek, pogovarjala Ksenija Horvat.
Eden najbolj znanih in uspešnih slovenskih odvetnikov je človek posebne vrste. V mladosti ga je zanimalo gledališče a ga je pot pozneje zanesla v pravniške vode. Po rodu je Mariborčan s koreninami na Koroškem in v Sevnici. Kot srednješolec je pisal za takratni satirični list Pavliha, sedaj pa se ukvarja z zagovorom ljudi, ki so osumljeni oz. obtoženi najhujših kaznivih dejanj. Nazadnje je pred krivično obsodbo za umor rešil dr. Milka Noviča, prav tako pa je bil zagovornik v procesih Patria in Depala vas. Odvetnik je že skoraj 50 let, a v pogovoru, ki v vodi Jože Možina razočarano ugotavlja, da je zaradi aktualnih zlorab v pravosodju izrazito razočaran in tudi osebno prizadet. Znan je po tem, da ljudi v hudi stiski vzame tudi brezplačno. Pri tem zaupa lastni presoji oz. instinktu na podlagi katerega začuti kdo je kriv in kdo ne. Pred leti je tako uspel rehabilitirati Martina Uhernika, ki je bil obsojen zaradi umora in obsedel celotno kazen a je Hribernik uspel dokazati, da sploh ni kriv.
Gost Intervjuja bo koroški Slovenec, zgodovinar, politik in do nedavnega predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem – vodil jo je kar 26 let - Marjan Sturm. O njegovem delovanju v okviru Konsenzne skupine, v katerim sodeluje tudi s predsednikom Heimadiensta, o ohranjanju slovenščine, dvojezičnih napisih in možnosti notifikacije Avstrijske državne pogodbe se bo z dr. Sturmom pogovarjala Ksenija Horvat.
Gost Intervjuja bo eden od najbolj izkušenih slovenskih diplomatov – Republiko Slovenijo je predstavljal v Rimu in Londonu - veleposlanik Iztok Mirošič. Ksenija Horvat se bo z njim pogovarjala o slovenskih odnosih s sosednjimi državami, predvsem z Italijo, o spremembah, ki jih doživlja Evropska unija in o slovenski zunanji politiki.
V nedeljskem intervjuju smo tokrat gostili zdravnico Metko Klevišar, ki s svojim delom in življenjsko zgodbo ter zgledom odgovarja na najtežje dileme, ki zadevajo vsakega človeka - bolezen in smrt. Že kot študentka medicine se je soočila z lastno boleznijo, ki jo je naposled prikovala na invalidski voziček. A to ji ni vzelo volje do življenja. Nasprotno, bolezen je sprejela, se ji prilagodila in vzpostavila kvalitetno življenje na drugi ravni. Občutek sreče, ali bolje zadovoljstva, kot pravi gospa Klevišar ni v zdravju ali bolezni ampak v lastni odločitvi, ki pa je sad zavestnega prizadevanja. Ugotavlja, da ljudje počnemo tudi nemogoče stvari, da bi bili zdravi, pozabljamo pa na odnose, ki so vezivo življenja. In prav v dobre odnose s soljudmi moramo po njenem vlagati več prizadevanj. Leta 1995 je ustanovila Hospic, ki je bila prva ustanova v Sloveniji, ki se je posvetila spremljanju umirajočih. V tem pogledu je Metka Klevišar v slovenskem prostoru prva in unikatna. V intervjuju nam predstavi lastne izkušnje in izkušnje svojcev, ki so spremljali umirajoče. Čas slovesa, poslavljanja, ki je širši javnosti manj znan oz. se o tem ne govori, oriše kot svet oz. blagoslovljen čas saj prihaja do zbližanj na najbolj intimni ravni. Izredno pomembno je za osebno rast in dozorevanje. Ljudi, ki se poslavljajo najbolj zaposluje vprašanje ali je izpolnil svoje poslanstvo pa tudi »kaj je po tem«? Gostja se je dotaknila tudi vprašanja »ali je smrt moč premagati oz. kaj je močnejše od smrti«? Sama meni, da smrt premaga tisto, »kar pride po tem« vendar je zemeljskemu človeku odmaknjeno. Gospa Klevišar verjame v posmrtno življenje in tudi v svetost življenja od rojstva do smrti. Poseben pomen za svojce in skupnost je slovo od pokojnika, pogrebni obred in dejstvo, da ima umrli svoj grob. Prav zato je velika rana v slovenskem narodu dejstvo, da so tisoči žrtev povojnega komunističnega nasilja nepokopani in brez grobov. Svojci tako niso imeli možnosti žalovati in travme se na ta način selijo v prihodnost. Človek svojega življenja po njenem nima v absolutni posesti pravi Metka Klevišar in dodaja: »Mislim, da sta rojstvo in smrt dve tako veliki stvari, da jih mi ne moremo mi v svoje roke vzet.« Zato nasprotuje evtanaziji. Strah pred smrtjo in trpljenjem je normalen a tako enemu kot drugemu se po prepričanju Metke Klevišar preprosto ne moremo izogniti. Pri vprašanju evtanazije gre tudi za občutek zapuščenosti in osamljenosti, kar je ena od ran sodobne družbe. Metka Klevišar je medijsko zelo aktivna kot predavateljica, publicistka in kolumnistka. Redno piše svoj blog, objavlja članke v Družini in nastopa na radiu. V intervjuju, ki ga je vodil Jože Možina se je dotaknila težkih tem o končnih stvareh, ki pa so še kako življenjske in zadevajo vsakega od nas.
Naš gost je prof. dr. Igor Papič, 44. rektor v 100-letni zgodovini Univerze v Ljubljani, prej dekan Fakultete za elektrotehniko in mednarodno uveljavljeni strokovnjak za elektroenergetske sisteme in pametna omrežja. Ksenija Horvat se bo z rektorjem pogovarjala o pomanjkanju razvojnih sredstev pri delovanju Univerze v Ljubljani, o povezovanju Univerze z inštituti v Sloveniji in z drugimi evropskimi univerzami ter o tem, zakaj so razvite evropske države v prednosti pred revnejšimi evropskimi državami pri črpanju sredstev iz nekaterih evropskih mehanizmov.
Za poklicno kariero Marijana Papeža, generalnega direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje velja: od štipendista do generalnega direktorja.Od pripravnika, preko referenta do vodje odseka se je postopoma vzpenjal do funkcije generalnega direktorja, ki jo opravlja že 14 let. Velja za enega najboljših poznavalcev domačega in tujih pokojninskih sistemov. V pogovoru takoj pove, da je najbolj ponosen na digitalizacijo sistema izračunavanja pokojnin, ki so ga izvedli pod njegovim direktorovanjem. Je zagovornik sistema medgeneracijske solidarnosti in v pogovoru tudi pojasni, zakaj nasprotuje idejam o koreniti spremembi pokojninskega sistema, ki bi uvedel možnost, da bi zavezanci že v svoji aktivni dobi začeli namenjati sredstva na svoj račun za svojo pokojnino, ki bi bila odvisna od višine vplačanih prispevkov. Problem, pravi, ni v slabem ali zgrešenem pokojninskem sistemu, temveč v nizkih plačah, od katerih se plačujejo pokojninski prispevki. Voditeljica Lidija Hren.
Gost intervjuja bo Sergej Polunin, eden najbolj nadarjenih in kontroverznih baletnih plesalcev našega časa. Fenomen Polunin je obnorel tudi Slovenijo, da so bile karte za tri predstave v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma razprodane v hipu. O njegovem odnosu do plesa, glasbe in o njegovih kontraverznih objavah na družabnih omrežjih se je z njim pogovarjala Ksenija Horvat.
Tokratni intervju z enim najbolj prepoznavnih slovenskih sodnikov, ki je nesporna avtoriteta na področju civilnega prava nam ponuja kritični vpogled v delovanje našega pravosodja. Vrhovni sodnik Zobec v pogovoru z Jožetom Možino brez dlake na jeziku pojasni, da je izraz krivosodje sicer krivičen do večine sodnikov, hkrati pa je treba priznati, da označuje pravosodne zlorabe preteklih let, ki so dejansko vnebovpijoče. Tak primer je Patria, Kangler pa tudi proces proti Milku Noviču, kjer si je sodna oligarhija privoščila hude zlorabe. Zobec izpostavlja, da imajo slovenski sodniki zaradi slabih posameznikov izrazito slabo podobo v javnosti, po drugi strani pa je Slovenija v vrhu držav po porabi denarja za pravosodje. V pogovoru konkretno nakaže, da veliko denarja odteče za različne bolj ali manj nepomembne »projekte« za katere vodilni najemajo zunanje izvajalce, medtem ko je programska opremljenost samih sodnikov slaba.
Gostja oddaje intervju bo senatorka v Rimu, tržaška slovenka in literarna zgodovinarka, doktorica Tatjana Rojc. Osrednja tema pogovora bodo zgodovinsko sporne izjave visokih italijanskih politikov glede dogodkov med in po drugi svetovni vojni, zastopanost slovenske manjšine v italijanskem parlamentu in siceršnji položaj Slovencev v Italiji. Z dr. Rojc se je pogovarjala Ksenija Horvat.
Aktualni poljski veleposlanik v Sloveniji je izredno zanimiv sogovornik saj je med redkimi tujimi diplomati, ki so se naučili slovenski jezik. To je storil iz spoštovanja do naše države, ki mu je prirasla k srcu, kot pravi, pa tudi zaradi želje, da bi imel stik z običajnimi ljudmi in tako bolje razumel slovensko nacijo. G. Czerwinski izpostavlja, da imata obe državi veliko skupnih točk. Pripomogel je da so v poljski Galiciji postavili spomenik našim padlim vojakom v prvi svetovni vojni, poljski vojaki pa so dobili spomenik na Sabotinu. Obe državi je močno zaznamovala tudi druga svetovna vojna pri čemer je bila Poljska napadena s strani nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze zaradi česar je njeno vrednotenje vojne precej drugačno. Poljska, izpostavlja Czerwinski, ima 1000 let državne tradicije, ki je prepletena s katoliškim izročilom. Kot narod imajo trden značaj kar se je pokazalo pri obnovi domovine po obeh vojnah pa tudi ob dejstvu, da je bila prav Poljska prva država, ki je zrušila komunistični režim in izvedla prve demokratične volitve v vzhodni Evropi. Zadnjih 25 let Poljaki beležijo visoko gospodarsko rast tako, da se prebivalstvo po kupni moči že približuje nekdaj veliko bogatejši Sloveniji. Žalosti ga, da je pri nas še vedno pogost predsodek do Poljakov in narodov vzhodne Evrope z izjemo Rusov. Govori o preziru in ignoranci. Razloge za gospodarski vzpon Poljske vidi sogovornik v dejstvu, da se je politika, kljub političnim delitvam poenotila ob ključnih nacionalnih interesih. Imajo ugodno davčno zakonodajo in posebej tudi družinsko politiko. Za razliko od Slovenije jim že uspeva zaustavljati odliv mladih izobraženih ljudi v tujino. Veleposlanik Czerwinski je odgovarjal tudi na očitke, ki prihajajo iz Evrope, da je trenutna desna oblast ksenofobna in proti migrantom ter da nedemokratično posega v pravosodno vejo oblasti. Napake pri slednjem Czerwinski priznava obenem pa izpostavlja malo znano dejstvo, da je Poljske sprejela poldrugi milijon Ukrajincev, ki so ekonomski migranti. Okrog 100. 000 Ukrajincev, ki prihajajo iz vojnega področja pa je dejansko beguncev. Poljski veleposlanik se sprašuje v čim so ti slabši oz. drugorazredni v primerjavi s tistimi, ki prihajajo iz Bližnjega vzhoda? Ob tem provokativno doda »ali je problem v tem, da so bele rase in krščanske vere in za to ne štejejo«? Konflikt z organi Evropske unije v Bruslju ocenjuje ko problem dvojnih meril. Meni, da je edina rešitev za Evropo upoštevanje temeljnih vrednot, za narode znotraj nje, tudi Slovence, pa je nujna samozavest in spoštovanje različnosti. Voditelj Jože Možina.
Neveljaven email naslov