Najkrajši odgovor se glasi: označene morajo biti vse TV-vsebine, ki bi lahko škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov. Opozorilo pred posamezno oddajo v sliki in besedi napove, da bo predvajan vsaj kakšen prizor nasilja ali spolnosti, ki ni primeren za mlajše gledalce. Merila in kategorije oznak so določene z zakonom in pravilnikom, za izbiro ustreznega opozorila pa so odgovorni televizijski uredniki.

Da bi otroke obvarovali pred vsebinami, ki jih ne razumejo in bi jim lahko škodovale, se uporabljajo še trije ukrepi: opozorilna oznaka starostne skupine mora biti na zaslonu ves čas predvajanja označene oddaje, posameznih oddaj z bolj nazornimi prizori in izrazjem sploh ni dovoljeno predvajati prej kot zvečer oz. ponoči (t. i. časovna zaščita), tiste komercialne televizije, ki takšne vsebine predvajajo tudi čez dan, pa morajo programe zakleniti s PIN kodo (t. i. tehnična zaščita).

Kaj je neprimerno ali škodljivo?

Pri razvrščanju uredniki upoštevajo pogostost, trajanje in intenzivnost škodljivih in neprimernih elementov, in sicer prizorov nasilja, nevarnega vedenja, golote v kontekstu spolnosti, diskriminacije, strašljivih vsebin, uporabe tobačnih izdelkov, alkohola in drugih zdravju nevarnih snovi ter uporaba neprimernega jezika.

Pri presoji vsakega elementa je potrebno pretehtati tudi kontekst, v katerem so ti škodljivi elementi prikazani, kakšne učinke in občutja bi lahko vzbudili pri mlajših gledalcih ter stopnjo realističnosti in možnosti, da bi otroci in mladostniki posnemali prikazana dejanja, ki bi lahko bila za njih nevarna ali škodljiva.

Natančnejše smernice so opredeljene v Splošnem aktu o zaščiti otrok in mladoletnikov v televizijskih programih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo.

Štiri oznake: kaj pomenijo?

Oddaje, filmi in nadaljevanke, ki vsebujejo kakšnega od neprimernih elementov, se uvrstijo v štiri skupine, glede na to, ali so:

• primerni za vse otroke z vodstvom oziroma nadzorom staršev (VS ali NST);
• neprimerni za otroke do 12. leta;
• neprimerni za otroke do 15. leta;
• neprimerni za otroke in mladoletnike do 18. leta.

Ta razvrstitev je tudi ključ za časovno zaščito: vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike do 12. leta, so lahko na spored uvrščene po 20. uri, vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta, pa po 22. uri. Vse tiste oddaje, ki sploh niso primerne za občinstvo, mlajše od 18 let, pa se lahko predvajajo le med polnočjo in 5. uro zjutraj.

Kje to piše in kdo to nadzoruje?

Označevanje predpisuje Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (14. in 15. člen). Vsebina in videz opozoril nista poljubna, ampak sta natančno opredeljena v Pravilniku o določitvi akustičnega in vizualnega opozorila ter vizualnega simbola za programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike.

Nad pravilnim označevanjem bdi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS), ki izvaja inšpekcijski in prekrškovni nadzor. Prijave sprejemajo preko obrazca na spletni strani agencije.

Na RTV Slovenija so navodila dodatno opredeljena v posebnem internem aktu o etičnih in moralnih merilih; ta dokument se nanaša tudi na radijske vsebine. Pritožbe sprejema varuh pravic gledalcev in poslušalcev.

Komu so namenjena opozorila in kako jih razumeti?

Kot je pojasnila Aleksandra Botteri s Televizije Slovenija, so starostne oznake zgolj vodilo za starše, skrbnike ali vzgojitelje pri odločanju, ali je oddaja primerna za določeno starost, niso pa tudi obveza.

»Včasih kdo zmotno meni, da je starostne oznake mogoče razumeti kot priporočilo, za katero občinstvo so vsebine najprimernejše. To ne drži.« Uporaba priporočilnih oznak za določeno starostno skupino je praksa pri gledaliških ali kino predstavah. »V gledališču, kinu ali AV-nosilcih so lahko oznake precej drugačne in običajno višje od naših oznak, saj se z njimi sporoča, komu je vsebina namenjena in do katere starosti lahko potencialno škodi,« dodaja Botteri.

Praksa javne televizije

Na Televiziji Slovenija se oddaje iz lastne produkcije označujejo s pomočjo sistema Gledoskop. Postopek je naslednji: uredniki ob vpisu vsebine v Gledoskop odgovorijo na sedem vprašanj, na podlagi teh pa jo sistem avtomatično starostno razvrsti oz. označi. Kadar so televizijski uredniki v dilemi, kakšno oznako pripisati posamezni vsebini, jim z nasvetom in dodatnim mnenjem na pomoč priskoči tudi Aleksandra Botteri. Pri večjih dilemah pa se televizijci posvetujejo z Akosom, ki področje regulira.

Pri tuji produkciji, ki se predvaja na programih TV Slovenija, pa morajo biti uredniki na starostna priporočila pozorni že pri nakupu filma, nadaljevanke ali druge oddaje. Starostna oznaka namreč vpliva na termin, v katerem se kupljena vsebina lahko predvaja. Kot primer je Aleksandra Botteri izpostavila filme, namenjene predvajanju v sklopu Filma tedna, ki so lahko označeni z oznako NTS (primerna za vse otroke z nadzorom staršev) ali 12 +, saj se ve, da bodo na sporedu v sredo ob 20. uri.

»Pri Sedmem pečatu in Kinoteki je lahko ta oznaka tudi 15+, saj je termin predvajanja vedno po 22. uri. Pri nedeljskem popoldanskem terminu, ki je namenjen tudi družinam, pa je vsebina lahko označena zgolj z NST.«

Pri označevanju vsebin si na TV Slovenija pomagajo tudi s starševskim vodičem po oznakah objavljenim na spletni strani imdb.si (primer starševskega vodiča za film Chuck posnet leta 2017). Iz vodiča je namreč razvidno, katere morebitne neprimerne elemente vsebina vsebuje ter kako so programsko vsebino označile druge evropske države.

Kako zelo konservativni smo pri označevanju programskih vsebin?

Podobno starostno označevanje programskih vsebin poznajo tudi druge evropske države, strogost oziroma konservativnosti pri označevanju vsebine pa je odvisna od zakonodaje posamezne države. Francija tako velja za zelo liberalno, Velika Britanija in Madžarska za konservativni, Slovenija pa je po besedah Aleksandre Botteri pri označevanju vsebin nekje vmes.

Slovensko občinstvo je posebej občutljivo na uporabo neprimernega jezika. Ta je običajno že zadosten razlog za oznako neprimernosti, medtem ko bi v večini evropskih držav isto vsebino predvajala brez oznake, le v podrobnejšem opisu bi bil razviden piktogram za neprimeren jezik. Botteri je še dodala, »da smo Slovenci v primerjavi z Nizozemci in Nemci bolj konservativni tudi pri vsebinah, ki vsebujejo konzumiranje drog in alkohola ter spolnosti in namige na spolnost. Do strašljivih in nasilnih prizorov pa imamo približno enak odnos kot Nizozemci in Nemci. Tu so veliko bolj konservativni Britanci«.