Sedem tednov pred Obamovo izvolitvijo se je začel finančni sistem taliti. Foto: EPA
Sedem tednov pred Obamovo izvolitvijo se je začel finančni sistem taliti. Foto: EPA
Dolarji
ARRA je bil najobsežnejši reševalni sveženj, ki ga je ameriški kongres potrdil v svoji zgodovini. Foto: EPA
General Motors
Samo v reševanje GM-a in njegove veje za financiranje je šlo skoraj 50 milijard dolarjev. Končna cena propada bi bila samo v letih 2009 in 2010 vredna skoraj 130 milijard dolarjev. Foto: EPA
Wall Street
Foto: EPA
false
Obama je med Evropejci priljubljen, TTIP, proizvod njegove administracije, pa ne. Foto: Reuters
false
Trump je že napovedal, da bo vnesel spremembe v Dodd-Frankov zakon. Foto: AP
Ocupy Wall Street
Kljub dobrim gospodarskim rezultatom veliko Američanov vse bolj občuti rastočo neenakost, leta stagnirajoče plače in vztrajajočo stopnjo revščine. Kot kontrast temu so korporativni dobički v zadnjih letih dosegli zgodovinske ravni. Foto: Reuters

Baracka Obamo je leta 2008 sredi začetka velike recesije naplavil val ljudskega navdušenja nad obljubami o spremembah v ameriški družbi. In čeprav je v predvolilni kampanji obljubljal preobrazbo ameriškega gospodarstva (to mu nikoli ni zares uspelo), je moral praktično takoj po slovesni zaprisegi poseči v vihar, ki ga je sprožil propad investicijske banke Lehman Brothers. Z vidika gospodarske politike je bil zaradi takratnih okoliščin Obamov prvi mandat tudi veliko bolj zaznamujoč v njegovi karieri kot njegov drugi mandat.

Sedem tednov preden je Obama premagal svojega tekmeca Johna McCaina, se je sesedel Lehman Brothers, kmalu po tem je morala ameriška vlada dokapitalizirati tudi zavarovalniškega velikana AIG, na obzorju pa se je že risalo tudi reševanje Bank of America in Citigroupa, piše The Economist. Zadnje četrtletje 2008 se je ameriški BDP, preračunano na letno raven, skrčil za devet odstotkov, kar je bil skoraj najslabši rezultat v 50 letih. Do oktobra 2009 se je brezposelnost povzpela na 10 odstotkov, ameriško gospodarstvo pa je med januarjem 2008 in februarjem 2010 izgubilo 8,7 milijona delovnih mest v zasebnem sektorju, navaja Wikipedia.

Stopil je na stran Busha mlajšega
Obama zato ni imel veliko izbire in je, takrat še kot senator, podprl gigantski reševalni sveženj, imenovan TARP, ki ga je 3. oktobra 2008 s svojim podpisom blagoslovil tedanji ameriški predsednik George W. Bush. TARP (ang. Troubled Asset Relief Program – prevedli bi lahko kot program za reševanje sredstev v težavah) je bil 700 milijard dolarjev težek program, s katerim se je ameriška vlada odločila od finančnih ustanov odkupovati ničvredno premoženje. Na koncu je iz programa šlo 426 milijard dolarjev, ZDA pa so z njim celo zajetno zaslužile.

Vendar je Bush, tik preden je zapustil Belo hišo, iz TARP-a General Motorsu (GM) in Chryslerju – obe podjetji sta takrat dnevno "izkrvaveli" na milijone dolarjev, banke pa so se na veliko izogibale temu, da bi podjetjema posodile kakršno koli vsoto – kljub nasprotovanju, da je denar iz TARP-a namenjen zgolj finančnemu sektorju, posodil skupaj 17,4 milijarde dolarjev.

Kljub pritiskom se je Obama odločil nadaljevati program reševanja avtomobilske industrije, ki ga je začel njegov predhodnik, kar se je v retrospektivi pokazalo kot eden njegovih večjih uspehov. Velikan in več kot 100-letna ikona ameriške avtomobilske industrije GM, prav tako Chrysler, je v prvi polovici leta 2009 razglasil stečaj. GM-ove delnice so bile umaknjene z borze in 61-odstotkov ga je pristalo v rokah države, Chrysler pa je bil prodan italijanskemu Fiatu za drobiž. Vendar so se karte hitro premešale. GM je do aprila 2010 že izstopil iz stečajnega postopka, do decembra 2013 pa so ZDA dokončno izstopile iz lastništva GM-a. Chrysler je večino državne pomoči vrnil že do maja 2011.

Reševanje GM-a in Chryslerja je ZDA pod črto stalo več kot 80 milijard dolarjev v absolutnem znesku, na koncu pa je ameriška država s to potezo imela za dobrih devet milijard dolarjev izgube. Kljub temu pa med poznavalci velja skorajda enoten konsenz, da bi dokončen propad obeh podjetij, ki trenutno cvetita, državo stal neprimerno več.

"Sovražnik" velikih bank
Vzporedno z reševanjem avtomobilskega sektorja je imel Obama pred seboj še veliko večji zalogaj – sesuti finančni sektor. Manj kot mesec dni po zaprisegi, 17. februarja 2009, je že uzakonil program ARRA (ang. American Recovery and Reinvestment Act – zakon o reinvestiranju in okrevanju Amerike). ARRA je bil največji program reševanja ameriškega gospodarstva, ki ga je kongres kadar koli odobril. Namen 831 milijard dolarjev vrednega reševalnega svežnja je bil spodbuditi neposredna vlaganja na številna področja družbe - energetika, infrastruktura, zdravstvo in izobraževanje. Hkrati pa je paket vseboval še davčne olajšave in širjenje socialnih transferjev. O (ne)uspehu projekta ARRA se mnenja krešejo že od samega začetka in še do danes so izredno deljena, segajo pa vse od tega, da je bil popoln neuspeh, do tega, da je res deloval, z vsemi vmesnimi odtenki.

Že naslednje leto pa je prišel zakon, ki ga mnogi vidijo kot tihi veliki uspeh Obamovega prvega mandata pri reševanju ekscesov v finančnem sektorju in ki se je obdržal vse do danes. To je t. i. Dodd-Frankov zakon. Omenjeni zakon je po Glass-Steagallovem zakonu iz leta 1933, ki je v luči razdejanja velike depresije razbil komercialni in investicijski del bank, najobsežnejša reforma ameriškega finančnega sistema. Ustvaril je nove nadzorne organe, ki naj bi preprečevali, da bi finančna podjetja postala preveč sistemsko pomembna, vsebuje pa tudi za banke najbolj osovraženo t. i. Volckerjevo določbo. Ta bankam prepoveduje trgovanje na investicijskih trgih s svojim denarjem (banke ne smejo trgovati z vrednostnimi papirji z namenom služenja denarja zase), saj so v preteklosti za to večkrat uporabile kar depozite svojih strank. To je bil tudi eden od razlogov za finančno krizo. Lahko še vedno ponujajo storitve trgovanja z vrednostnimi papirji, vendar izključno za račune svojih strank, ne smejo pa imeti lastniških deležev v skladih tveganega ali zasebnega kapitala. Pravilo je tudi omejilo obseg vlog prebivalstva, ki jih ima lahko ena banka. Poleg tega je zakon osvetlil poslovanje skladov tveganega kapitala, naredil trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti bolj pregledno, uvedel nadzor nad bonitetnimi agencijami, okrepil nadzor nad izdajanjem posojil ter posegel tudi v delovanje ameriške centralne banke. A ker velike banke sovražijo Volckerjevo določbo, zakonu že grozijo spremembe, ki jih je napovedala prihajajoča vlada Donalda Trumpa.

Veliko prahu pa, zlasti v zadnjih letih, dvigujeta projekta, ki sta prav tako nastala pod okriljem odhajajoče ameriške administracije. To sta transpacifiški in transatlantski prostotrgovinski sporazum, bolj znana pod razvpitima kraticama TPP in TTIP. Glede TPP-ja s strani ameriške javnosti niti ni bilo kaj dosti kontroverznosti, dokler ni bil sprejet. Takrat se je začelo ostriti tudi negativno razpoloženje do obeh sporazumov, zlasti proti TTIP-ju, katerega cilj je ustvariti največje prostotrgovinsko območje na svetu. O slednjem je bilo tudi neprimerno več medijskega poročanja, saj je zbudil močen odpor v Evropski uniji, sentiment pa se je nato začel počasi seliti na drugo stran Atlantika. To je dojel tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Trump, ki je v svoji volilni kampanji že napovedal razveljavitev TPP-ja in ustavitev pogajanj o TTIP-ju.

Nasmihajoče se zvezde drugega mandata
V svoj drugi predsedniški mandat je Obama leta 2012 zaplul v veliko mirnejših vodah in komentatorji so si enotni, da je bil z gospodarskega vidika ta mandat, v primerjavi s prvim, precej manj zgodovinski. Tudi Obama je ob nastopu novega mandata napovedal, da se bo bolj posvetil zunanjepolitičnim vprašanjem in okolju.

Drugi mandat je bil zato bolj v motrenju statističnih kazalnikov, ki so jih izboljševali ukrepi prve štiriletke. V letu 2012 so se bančne bilance tako že dodobra popravile, državne pomoči so bile večinoma odplačane, banke pa so bile preplavljene s poceni denarjem. Do danes so dobički podjetij skočili v nebo in so 144 odstotkov višji kot v četrtletju, preden je Obama nastopil funkcijo, in 16 odstotkov višji kot v tretjem četrtletju leta 2006, ko so dosegli zgodovinsko visoko raven.

Pobirati so se začeli delniški indeksi, ki so te dni na zgodovinsko visokih ravneh. Delniški indeks Dow Jones je marca lani doživel največji četrtletni skok po letu 1933 in se je od leta 2009, ko je bil vreden manj kot 7.000 točk, povzpel na že skoraj 20.000 točk. Tehnološki delniški indeks Nasdaq pa z vrednosti okoli 2.000 točk leta 2009 danes že pleza proti mejniku 6.000 točk, medtem ko je indeks S&P 500 od dna (735 točk) v začetku 2009 do danes pridobil že več kot 1.500 točk.

V času Obamove vlade se je za 24 odstotkov zmanjšal zunanjetrgovinski primanjkljaj in za skoraj 28 odstotkov povečal izvoz, vendar je to daleč od podvojitve izvoza, ki jo je obljubljal. Čeprav so ZDA v zadnjih osmih letih le leta 2009 imele upad BDP-ja, pa to kritikov ni zadovoljilo. Obami očitajo, da se je v osmih letih BDP le v sedmih četrtletjih povečal za več kot tri odstotke in da je poleg Herberta Hooverja edini predsednik, ki mu ni v niti enem letu uspelo doseči triodstotne rasti BDP-ja, kar je v ZDA postala nekakšna zlata stalnica.

Še vedno veliko revnih in resigniranih
Skladno z domačim in svetovnim okrevanjem se je krepil ameriški trg dela. Pod Obamovim vodstvom je delo dobilo skoraj 10 milijonov Američanov, stopnja brezposelnosti pa je z visokih 10 odstotkov leta 2010 upadla na zgolj 4,7 odstotka, kar je pod zgodovinskim povprečjem. Kljub temu na tem mestu ostajajo številni očitki. Najbolj vztrajen je ta, da je stopnja delovne aktivnosti najnižja od 70. let preteklega stoletja. Del tega je sicer mogoče pripisati upokojevanju "baby boom" generacije, a ne vsega, zaradi česar si ekonomisti še vedno belijo glavo, zakaj se je tako velik del Američanov preprosto odločil početi nekaj drugega kot hoditi v službo.

Velik dosežek, ki ga ekonomisti priznavajo Obamovi administraciji, je tudi rast realnih prihodkov zaposlenih, ki so že desetletja stagnirali. Ti so se od začetka njegovega mandata povečali za več kot štiri odstotke, k čemur je pripomogla tudi neznačilno nizka inflacija, ki je večala kupno moč prebivalstva.

Kljub temu pa je lastništvo stanovanjskih nepremičnin še vedno pod predkriznimi ravnmi, stopnja revščine še vedno vztraja na ravneh, višjih od tistih pred finančno krizo, za 30 odstotkov se je povečalo število prejemnikov prehranskih kuponov, eksplodiral je tudi javni dolg. Slednji se je začel zviševati že leta 2008, ko je dosegel 76 odstotkov BDP-ja, danes pa se giblje okoli 106 odstotkov BDP-ja. Vendar je Obamovi vladi obenem uspelo za 69 odstotkov oklestiti proračunski primanjkljaj, ki se je leta 2009 še bohotil pri 1,4 bilijona dolarjev.

Kljub nekaterim težavam je ameriško gospodarstvo ob koncu Obamovega mandata po skorajda vseh kazalnikih v neprimerno boljši kondiciji, kot je bilo, ko je prevzel njegove vajeti turbulentnega leta 2009. Kaj bo s to dediščino naredil njegov naslednik, pa je zgodba za naslednja štiri leta.