Vse zaman: le dan pozneje je umrla še 84-letna mati Fisherjeve, zvezda zlate dobe Hollywooda Debbie Reynolds, ki je pri rosnih 19-ih zaslovela s svojo prvo glavno vlogo v muzikalu Ples v dežju (1952).

Leto 2016 se bo – vsaj v ustnem izročilu – zapisalo kot do (popularne) kulture še posebej "krvoločno" leto: v večna lovišča so s to letnico na nagrobniku odšli David Bowie, Prince in Leonard Cohen, pa Alan Rickman, Zaha Hadid, Harper Lee, George Martin, Gene Wilder, Zsa Zsa Gabor ....

A statistika baje kaže drugače: pri BBC-ju so (s sicer ne ravno znanstveno metodo primerjanja števila vnaprej pripravljenih osmrtnic s tistimi, napisanimi ad hoc) proučili gibanje števila zvezdniških smrti in ugotovili, da je v prvih treh mesecih leto 2016 dejansko zahtevalo več slavnih žrtev, kar petkrat več kot leta 2012, denimo, pozneje pa se je število bolj ali manj izenačilo s prejšnjimi leti. Najbrž pa ima splošni vtis, da je šlo za resnično žalostno leto, veliko opraviti s tem, da so bili nekateri izmed slavnih, ki so se letos poslovili za vedno, resnično zelo slavni, in to upravičeno.

Že deseti dan leta 2016 je pretresel svet: dva dni po 69. rojstnem dnevu in izidu 25. albuma je odjeknila novica o smrti glasbenega velikana Davida Bowieja, ki se je v svoji dolgi karieri večkrat "na novo izumil". Težko je izmeriti vpliv, ki ga je na zgodovino popularne glasbe in kulture imel Bowie, za katerega se je že nekaj let ugibalo, da je slabega zdravja – zasedba Flaming Lips je leta 2012 celo posnela pesem Is David Bowie Dying? -, a so se oboževalci vsaj malce potolažili, ko je leta 2013 izdal The Next Day, in kot so takrat pisali mediji, "dokazal, da je še vedno v formi".

V času smrti je bil spet že nekaj časa "na radarju" popularne kulture, ravno je izšel Blackstar, ki so ga ocenjevali kot enega njegovih najboljših izdelkov v zadnjih desetletjih. Kot pišejo pri Guardianu, nas nič v zgodovini popa ni moglo pripraviti na Bowiejevo smrt: izdal je odličen album, katerega vsebina pa je postala zgovorna šele po njegovi smrti, namigi so se začeli kar naenkrat kristalizirati tako v videih kot na ovitku, oboževalci so se prelevili v prave detektive, ki so iskali pravi pomen naslova albuma. "Njegova smrt bi bila v vsakem primeru velik dogodek, a Bowie jo je spretno spremenil v še večjega, ne da bi vse skupaj postalo cirkus. Bila je skoraj nekaj lepega," so dodali.

Skoraj napovedal pa je svoj odhod pri 82. letih kanadski pevec, tekstopisec, pesnik in pisatelj Leonard Cohen, ki je le nekaj tednov, preden je 7. novembra zaspal za vedno, v nekem intervjuju povedal, da je "pripravljen na smrt". In prav takšnih smrti popzvezdnikov, spravljenih s svetom po dočakani častitljivi starosti, bomo najbrž videli vse več, saj živimo več kot pol stoletja po eksploziji rokenrola oziroma točno 50 let po 1966, ki velja za ključno leto v zgodovini popa. Na tej točki velja omeniti legendarnega producenta sira Georgea Martina, ki je bil ključna osebnost kariere Beatlesov – prijel se ga je celo vzdevek "peti Beatle" – mirno je odšel 8. marca, star 90 let.

Veliko presenečenje je bila 21. aprila smrt Princea pri 57. letih, ki je še lani energično koncertiral in vsaj zunanjemu svetu dajal vtis zvezdnika na vrhuncu moči, ne pa moža, ki so ga mučile kronične bolečine in se je zatekal k opiatom.

Tudi 53-letni George Michael naj bi se zadnja leta spopadal z odvisnostjo od heroina in se zavil v osamo svojega domovanja nedaleč od Londona, kjer so ga, ironično, našli mrtvega točno na dan, ko predvajanje njegove uspešnice iz 80. let Last Christmas doseže svoj vsakoletni vrhunec. Še ena smrt velikega popzvezdnika je na spletu sprožila val komentarjev v slogu "nekdo tam zgoraj prireja sanjski koncert".

Za ženski vokal na tem glasbenem dogodku iz sanj bi lahko poskrbela kraljica romske glasbe Esma Redžepova, ki je slovela po močnem in čustvenem glasu – pri NPR-ju so jo pred leti uvrstili med 50 velikih glasov sveta. Redžepova pa ni imela le velikega glasu, ampak tudi srce: z zadnjim možem sta posvojila kar 47 otrok in jim tako omogočila boljše življenje. V domačem Skopju je umrla 10. decembra, stara 73 let.

14. januarja je, slab mesec pred 70. rojstnim dnem, umrl britanski igralec in režiser Alan Rickman, ki je svojo klasično gledališko izobrazbo dobro unovčil tudi onstran luže: med drugim je bil nemški terorist Hans Gruber v franšizi Umri pokončno in temačen, a izjemno junaški lik profesor Robaus Raws v seriji filmov o Harryju Potterju.

19. februarja je umrla Harper Lee, avtorica klasičnega ameriškega romana Ubiti ptico oponašalko, delno avtobiografskega dela na temo rasizma na ameriškem Jugu, za katerega je leta 1961 dobila Pulitzerjevo nagrado. Leejeva vse do lani, ko je izšel roman Pojdi, postavi stražarja, ki ga je napisala sredi 50. in je pravzaprav predzgodba njene slavne uspešnice, ni izdala nobenega dela več, je pa svojemu bližnjemu prijatelju Trumanu Capoteju veliko pomagala pri raziskovanju za knjigo Hladnokrvno – v biografskem filmu Capote sta pisatelja upodobila Philip Seymour Hoffman in Catherine Keener. Harper Lee, za prijatelje Nelle, je umrla v svojem rojstnem kraju, Monroevillu v Alabami, stara 89 let.

Na isti dan kot Leejeva, 19. februarja, je v starosti 84 let odšel veliki italijanski filozof, semiotik in pisatelj Umberto Eco, širši javnosti najbolj znan po romanu Ime rože iz leta 1980, po katerem so posneli tudi film s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Umberto Eco je bil tudi znanstvenik, ki se je z razpravami o znakih in znakovnih sistemih uveljavil kot eden izmed vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije. Poklone Ecu, ki so prišli od intelektualcev in državnikov z vsega sveta, je izrekel tudi italijanski premier Matteo Renzi. "Bil je sijoč primer evropskega intelektualca, izjemen um z neutrudnim darom za napovedovanje prihodnosti," je izjavil za lokalne medije. "To je gromozanska izguba za kulturo, v kateri bodo manjkali njegovo pisanje in njegov glas, ostra in slikovita misel in njegova človečnost."

13. oktobra se je pri 90-ih poslovil tudi Ecov rojak Dario Fo: dramatik, gledališki igralec in režiser. Avtor besedil, ki jih uprizarjajo po vsem svetu, je leta 1997 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Njegov levičarski politični aktivizem in družbena kritika sta močno zaznamovala italijansko povojno gledališče.

31. marca je v bolnišnici v Miamiju po srčnem napadu pri 65 letih umrla Zaha Hadid, gotovo najprepoznavnejša ženska v "moškem" svetu arhitekture in prva ženska dobitnica Pritzkerjeve nagrade, ki so ji rekli tudi "kraljico krivulj": med najprepoznavnejša dela britanske arhitektke iraških korenin spadajo vodni center, ki je gostil londonske olimpijske igre, ameriški muzej umetnosti Broad in operna hiša v Gvangdžovu na Kitajskem, med nedokončane projekte pa spada stadion v Katarju, ki bo leta 2022 gostil svetovno prvenstvo v nogometu in zaradi katerega se je Hadidova znašla pod plazom obtožb, saj je pri projektu sodelovala kljub razkritju pogosto usodnih suženjskih razmer na gradbiščih v tej zalivski državi.

19. junija je v avtomobilski nesreči pred svojim domom umrl 27-letni ameriški igralec ruskih korenin Anton Yelchin, ki je že kot otrok ustvaril več vidnih vlog, nazadnje je bil Pavel Chekov v novi seriji Zvezdne steze.

29. avgusta je v 83. letu starosti umrl ameriški igralec, scenarist, režiser in pisatelj z izjemnim komičnim talentom Gene Wilder. Že za svojo prvo večjo filmsko vlogo v muzikalu Producenti (1968) – je bil nominiran za oskarja za najboljšo stransko vlogo, pozneje je s scenaristom in režiserjem Melom Brooksom še večkrat uspešno sodeloval. Ljubitelje komedij je navduševal tudi v tandemu z Richardom Pryorjem, mlajše gledalce pa je na svojo stran pridobil kot Willy Wonka, lik iz mladinske klasike Roalda Dahla Čarli in tovarna čokolade. Nazadnje se je pred kamerami pojavil leta 2003 v gostujoči vlogi v komični seriji Will & Grace in za z odliko opravljeno nalogo dobil emmyja, pozneje pa se je posvetil izključno pisanju, med drugim knjige spominov.

V starosti 90 let je v začetku oktobra zaradi odpovedi pljuč umrl poljski filmski režiser Andrzej Wajda, eden najpomembnejših in večkrat nagrajenih poljskih filmskih ustvarjalcev, že poleti pa se je po hudi bolezni pri 76 letih poslovil priznani iranski filmar Abbas Kiarostami.

Najbolj častitljivo starost izmed letošnjih slavnih pokojnikov je dosegla Zsa Zsa Gabor, ameriška igralka, ki se je po zatonu svoje filmske kariere bolj kot na platnih pojavljala v krogih visoke družbe in bila poročena kar devetkrat, tudi s hotelskim mogotcem Conradom Hiltonom – v tem zakonu se ji je rodila hči Francesca Hilton, ki je umrla januarja lani, stara 67 let – in igralcem Georgeem Sandersom. Mis Madžarske iz leta 1936 se je v začetku 40. odpravila čez lužo in zaradi svojega "evropskega čara in sloga" postala iskana igralka, ki se je hitro navadila na ekstravagantni slog življenja v Hollywoodu. Njena zadnja leta je zaznamovala bolezen, kar pet let je dihala s pomočjo aparatov, bila naj bi nema, gluha in slepa ter močno dementna. Umrla je 18. decembra, manj kot dva meseca pred svojim stotim rojstnim dnem, preživel jo je njen 26 let mlajši zadnji soprog Frederic Prinz von Anhalt, s katerim sta se poročila leta 1986.

V upanju, da bosta zadnja dneva iztekajočega se leta prizanesljivejša, namenimo še nekaj besed 27. decembra umrli Carrie Fisher, ki je pri 19 letih upodobila princeso Leio in se za vedno zasidrala v srca oboževalcev Vojne zvezd. Hči igralcev Eddieja Fisherja in Debbie Reynolds (kot smo omenili v uvodu, je mati umrla dan za svojo hčerjo, s katero sta si bili izjemno blizu) je odraščala sredi hollywoodskega blišča in bede, v rosnih letih se je zatekala v svet knjig, a se nato vseeno vdala klicu filmskih siren in zaradi snemanja Vojne zvezd prekinila študij na uglednem kolidžu Sarah Lawrence. V 70. in 80. je dobila še nekaj zanimivih vlog, med drugim v filmu Woodyja Allena Hannah in njeni sestri, pa klasiki romantičnih komedij Ko je Harry srečal Sally, pozneje pa se je bolj posvetila pisanju, po njenem polavtobiografskem romanuPostcards from the Edge so posneli film z Meryl Streep v glavni vlogi, v katerem se je dotaknila svojih težav z mamili, tudi sicer je bila vedno odkrita glede svojega duševnega zdravja. O Fisherjevi in njeni mami so posneli dokumentarec Bright Lights: Starring Carrie Fisher and Debbie Reynolds, ki je doživel premiero na letošnjem festivalu v Cannesu.