Ocenjujemo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.6 od 45 glasov Ocenite to novico!
Nisem tvoj zamorec
Nisem tvoj zamorec je bil letos nominiran za oskarja za najboljši dokumentarni film. Na koncu ga ni dobil, saj je kipec domov odnesel Ezra Edelman, ki je z dokumentarcem O.J.: made in America prav tako odprl vprašanje rase v Združenih državah. Foto: Kinodvor
Nisem tvoj zamorec
"The blacker the berry, the sweeter the juice". Odjavna špica je, tako kot že pred kratkim Mesečina Barryja Jenkinsa, podložena s skladbo Kendricka Lamarja. Na ta način 63-letni Peck mlajši generaciji sporoča, da se obravnavana vprašanja dotikajo tudi njih. Foto: IMDb
       Vprašanje, ki si ga mora zastaviti belsko prebivalstvo tega naroda, je, zakaj je bilo sploh treba imeti zamorca. Jaz namreč nisem zamorec. Človek sem. Ampak če mislite, da sem zamorec, to pomeni, da ga potrebujete vi. In ugotoviti morate, zakaj. Prihodnost dežele je odvisna od tega.       
 James Baldwin
James Baldwin
V Šovu Dicka Cavetta Baldwina posadijo ob (belega) akademika, ki je prepričan, da njegov sogovornik preveč poudarja raso, češ da imamo ljudje med seboj več skupnega na podlagi izobrazbe in interesov kot pa barve kože. Baldwin, ki se je moral iz ZDA izseliti v Evropo, da je lahko brez groženj z nasiljem nadaljeval svoje delo, ga elegantno, a dokončno zavrne: "Hočete, da tvegam svoje življenje ... na podlagi nekega ideala, za katerega mi zagotavljate, da v Ameriki obstaja, a ga sam še nisem videl." Foto: IMDb
Baldwinovi veliki strasti - njegova neuresničena ambicija je bilo snemanje eksperimentalnih filmov - se dokumentarec pokloni s kolažem filmov, ki jih je oboževal, še preden je morda razumel njihove rasne podtone. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Nisem tvoj zamorec

"Zgodovina Afroameričanov v Ameriki je zgodovina Amerike"
5. maj 2017 ob 19:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

V zadnjem letu bi v ameriški (pop)kulturi težko našli relevantno delo, ki ne bi tako ali drugače tematiziralo pred- in povolilne tesnobe oziroma strahu pred negotovo prihodnostjo. A le redkokdo tako artikulirano in neposredno kot James Baldwin pokaže, kaj pomeni biti temnopolt v svetu, kjer slogan "Black Lives Matter" velik del populacije navdaja z besom. Pa je Baldwin svoja opažanja zapisal v sedemdesetih.

Haitijski režiser Raoul Peck skuša s svojim filmskim esejem zapreti nedokončano poglavje literarne zgodovine. Leta 1979 je priznani avtor James Baldwin v pismu svojemu založniku napovedal knjigo, v kateri bo povezal življenja treh svojih prijateljev, ključnih figur gibanja za državljanske pravice v šestdesetih: Medgarja Eversa, Malcolma X-a in Martina Luthra Kinga. Vsi trije so umrli nasilne smrti in nihče izmed njih, kot izpostavi Baldwin, ni dočakal svojega 40. rojstnega dne.

Baldwinov rokopis Remember This House, analiza rasnih in razrednih odnosov v ZDA, nikoli ni prerastel stopnje osnutka na tridesetih straneh. Skoraj štirideset let pozneje je zato Peck - s pomočjo in privoljenjem aktivistovih dedičev - z vidika filmske umetnosti razširil projekt v skladu s svojo interpretacijo Baldwinove vizije. (Že tri desetletja pokojnemu piscu je glas v nasneti naraciji posodil skoraj neprepoznavni, umirjeni Samuel L. Jackson.) Film, ki je pred nami, je opomin, da kljub neprestanemu mletju kolesja zgodovine osnovna protislovja ameriške družbe ostajajo enaka. Njena kolektivna sramota ni nekaj anahroničnega, kar bi liberalni družbeni napredek že zdavnaj prerasel.

Če se avtorji, kot sta Jeff Nichols (Loving) ali Steve McQueen (12 let suženj), naslonijo na zgodovino suženjstva, da bi spregovorili o tukaj in zdaj, uspe Pecku še toliko bolj velikopotezen ciklični pristop: z manj pretencioznosti in več iskrenosti poveže hipokrizijo sedanjosti in njene nastavke v preteklosti. Njegova teza je jasna: vprašanje rasizma v Ameriki je neodtujljivo od njene zgodovine: "Zgodovina črncev v Ameriki je zgodovina Amerike. In nič kaj prijetna ni. Če bi se danes ozrli po Združenih državah, bi preroki in angeli jokali." Največji družbenopolitični imperij sodobnega sveta je bil zgrajen na temeljih fizične, kulturne in gospodarske eksploatacije neizmernih razsežnosti.

Arhivski material - močno se nasloni na Baldwinov nastop v televizijski pogovorni oddaji leta 1965 - Peck preplete z novejšim gradivom: posnetki policistov, ki so na začetku devetdesetih brutalno pretepli Rodneyja Kinga, nasilni protesti v Fergusonu, Trayvon Martin, razglednice Obamove Amerike. Med dokumentarno gradivo so posejani utrinki filmov, ki so Baldwina začarali v otroških letih: Joan Crawford, ki divje miga z boki v muzikalu Dance, Fools, Dance (1931); John Wayne in Gary Cooper, utelešenje možatosti v klasičnih vesternih. Takrat še ni razumel, da je on sam kot temnopolti Američan bližje Indijancem, ki sta jih tako zavzeto pobijala, kot pa kavbojem.

Ponekod film sicer uporablja poenostavljene, stereotipne interpretacije: Doris Day je - morda po krivici - prikazana kot simbol razvajenih belih Američanov, ki bi jih trpljenje njihovih rojakov težko manj zanimalo. A poanta ostaja na mestu, z Doris ali brez nje: bela Amerika se zavestno ograjuje od rasnega nasilja v svoji neposredni bližini; Baldwin spregovori o njeni "moralni apatiji" in neizmerni sposobnosti samoprevare.

Zdi se, da skuša Peck vsaj posredno načeti vprašanje kontradiktornega vedenja belcev. Moderator omenjene televizijske oddaje je do Baldwina spoštljiv; študentje ga po predavanju nagradijo s stoječimi ovacijami. Priča smo kolažnemu posnetku (belih) politikov, ki se pred kamero v imenu svoje rase opravičujejo za storjene grozote (samo pri Donaldu Trumpu temu sledi "ampak" ...) A vendar. Baldwin (in z njim Peck) nakaže, da se bela Amerika še ni sposobna soočiti in izenačiti s "tujcem", ki ga je tako dolgo črnila. Kategorični obsodbi se ne izogne niti Cerkev: že Malcom X je izpostavil, da je segregacija ameriške družbe najdoslednejša prav "v nedeljo opoldne".

"Čudež je", da se temnopolto prebivalstvo še ni vdalo besu in paranoji, ugotavlja Baldwin, medtem ko platno preplavijo prizori brutalnosti od Birminghama do Fergusona. Ta čudež ima seveda predzgodbo: "Če Izraelci pograbijo za orožje ali Poljaki ali Irci - vsak belec, ki zahteva "svobodo ali smrt", mu ploska ves svet. Če črnec reče popolnoma isto stvar, z istimi besedami, ga imajo za kriminalca in ga tako tudi obravnavajo. Vse je naredijo, da se iz tega pokvarjenega zamorca naredi zgled, da se ne pojavijo še drugi, kakršen je on."

Baldwin je tako fascinanten protagonist tudi zato, ker ni klasičen politični aktivist ali borec za državljanske pravice. Poleg svoje politične identitete ima še eno, umetniško: zapustil je Harlem in kot boem preživel dolga leta v Parizu; vrnil se je šele, ko ni več mogel preslišati klica dolžnosti iz domovine. Političnih vprašanj se loteva iz perspektive pesnika; njegovi strastni, improvizirani monologi služijo kot protiutež Peckovemu sistematičnemu, študijskemu pristopu k temi.

Zapiski, ki jih je Raoul Peck tako inovativno prelil na film, so nastajali pred tridesetimi leti. Njihovo sporočilo je danes aktualno bolj, kot bi si Baldwin najbrž želel. A Nisem tvoj zamorec vseeno ni tako fatalističen film, kot bi iz napisanega najbrž lahko sklepali. Ostra obsodba, ki jo podaja, ni sama sebi namen: Peck poziva k ozaveščanju težav, aktivizmu in spremembam, ne pa k sovražnosti ali obupu. "Ne da se spremeniti vsega, s čimer se soočiš. A spremeniti se ne da ničesar, s čimer se nisi soočil."

Ocena: +4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
dopisnik
# 05.05.2017 ob 20:55
... slogan "Black Lives Matter" velik del populacije navdaja z besom.

BLM je rasistično gibanje. V obratni smeri.
kosmatamuca
# 05.05.2017 ob 22:34
vsi mamo rasista v sebi beli črni in rumeni
Grof_von_Baron
# 05.05.2017 ob 21:34
Smo v globalnem svetu kot radi poudarjajo globalisti. V Afriki je več kot 50 držav, od tega večina z absolutno črnsko večino, kjer črnci sestavljajo vse nivoje oblasti. Pa nikjer nisem zasledil, da črnci masovno bežijo iz tega raističnega ZDA pekla k svojim svobodnim bratom v Afriko. Imajo celo državo bivših osvobojenih sužnjev Liberijo na voljo. Medtem ko se obratno dogaja praktično vsakodnevno. Na tisoče črncev, ki niso imeli kakršnekoli veze s suženjstvom danes prihaja k belemu hudiču. (bi jih še več, če bi jih več spustili not).
virus.013
# 05.05.2017 ob 23:18
"Zgodovina črncev v Ameriki je zgodovina Amerike. In nič kaj prijetna ni. Če bi se danes ozrli po Združenih državah, bi preroki in angeli jokali."
Prav tako bi jokal Martin Luther King, ko bi videl svoje brate in sestre, kako so hitro pozabili vse kar jih je učil.
JANEZ BLOND
# 05.05.2017 ob 20:00
Eden najslabših filmov. totaln podn
Skippy
# 06.05.2017 ob 00:16
Detroit je najlepši primer. Nekoč sedež ameriške industrije, danes pa ...

@Grof_von_Baron
črnsko prebivalstvo imaš tudi na karibskem območju in na območju Gvajan v Južni Ameriki. Čeprav so te države veliko boljše stoječe kot afriške (razlogov tu ne smem napisati), vseeno večinsko prebivalstvo beži iz teh držav, vračajo pa se ne.
Audy
# 06.05.2017 ob 00:04
Zakaj jih želijo mrtve ali nevidne? Mislim da kriminal igra veliko vlogo pri tem. Par procentov populacije (mladi temnopolti moški) povzroči polovico kriminala v Ameriki. Mesta, soseske, kamorkoli se naselijo, prej ali slej propade. Belci odidejo, služb zmanjka, poraste kriminal, revščina, nesnaga, tolpe,... vedno pa so drugi (belci) krivi za vse. Isti vzorec se ponavlja znova in znova že 50 let, kljub pozitivni diskriminaciji in vsem možnim manjšinjskim pravicam.

Ljudje so že naveličani njihovega jamranja.
Grof_von_Baron
# 06.05.2017 ob 12:52
7x7
1.Jaz se ne bi nikoli izselil v državo, za katero bi iskreno verjel, da izvaja sitematičen rasizem ali kakršnokoli diskriminacijo proti takim kot sem jaz. To je poanta celega mojega posta. Če bi Slovenci v Nemčiji stalno jamrali kako so zatirani, tisoče Slovencev bi pa še vedno migriralo tja, bi pri tej zgodbi definitivno nekaj smrdelo.
2. Rasizem obstaja zaradi tribalistične narave ljudi. Kot rečeno z obeh strani. In vedno bo, tam kjer več ras živi na istem prostoru.
3.60 let nazaj se je odpravila segregacija. Ne vem kaj ima to dejstvo opraviti s tem, da so črske družine razpadle zaradi neodgovornega ravnanja, kar je dejansko N1 problem črnkse populacije v ZDA. Tudi znotraj same belske populacije so daleč najbolj uspešni tisti, ki živijo v stabilnih in urejenih družinah. Problem je v tem, da tega dejstva zaradi PC brigade nihče ne sme omenjat (kaj bomo s "herojskimi" samskimi materami ipd..)
Grof_von_Baron
# 06.05.2017 ob 11:13
Grof: dobro si to zapisal za kaj gre v filmu. rešitev vidiš v tem, da črnci, ki jim ni všeč v ameriki, odidejo v afrik

Ne jaz nisem predlagal nobene rešitve. Sem samo navedel dejstvo, da praktično noben črnec iz ZDA ne odide živet v katerkokoli državo, ki ji vladajo črnci, medtem ko mnogo črncev pride ali želi v države, ki jim vladajo "rasisitčni" belci. Že to samo po sebi govori, da "rasizem belcev" ni tako velik problem, kot bi ga nekateri profesionalni večni aktviisti radi prikazali. Črnci v ZDA imajo še vedno boljše življenje kot katerakoli druga črnska populacija na svetu. Sicer nihče ne zanika, da določena stopnja rasizma obstaja - seveda z obeh strani. To da pa ne dosežejo standarda ameriški belcev, so si v veliki meri krivi sami. Noben belec ne sili črnca, da naredi 6 babam po 25 otrok, ki jih potem ne vzgaja, ampak jih vzgajajo tolpe. Niso belci izmislili "gangsta rapa", ki glorificira kirminal in luzerstvo, ne silijo belci uspešnih črncev, da se morjao zagovrajati, ker so se "prodali" itd..
KovacevaKobila
# 06.05.2017 ob 10:40
Detroit je najlepši primer. Nekoč sedež ameriške industrije, danes pa ...

Črnci so torej krivi, da je avtomobilska industrija, ki je preživljala mesto, propadla ali preselila proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo? Črnci so torej krivi, da se je Detroit zadolžil do ušes in postal največje mesto v ZDA, ki je bankrotiralo? Eni jih res streljate.

To je relevantno za slovenskih 100 črncev.

Že to, da se pod recenzijo filma nabere toliko žolčnih komentarjev, da jih je potrebno moderirati, dokazuje, da so takšni filmi še kako relevantni. Ne samo za Ameriko in slovenske črnce.
feminist
# 06.05.2017 ob 10:15
Eden najslabših filmov. totaln podn

film je dejansko dober, sploh ce so ti vsec zgodovinsko bazirani (*filmske olepsave in nekorektnosti treba vzet v zakup) - ce pa ti sedaj vse kar ima veze z crnci povezujes z rasisticno skupino blm pa je tvoj problem. je potem film o Johnny Cash-u furanje kkk propagande?
Conchis
# 06.05.2017 ob 12:05
"Zakaj jih želijo mrtve ali nevidne? Mislim da kriminal igra veliko vlogo pri tem. Par procentov populacije (mladi temnopolti moški) povzroči polovico kriminala v Ameriki. Mesta, soseske, kamorkoli se naselijo, prej ali slej propade."

Hm, morda pa človeka bolj kot barva kože definira okolica, možnost študija, napredovanja itd., tudi Slovenci smo bili in za mnoge Nemce in Avstrijce še vedno smo slovanski kmetje, ker smo to večino zgodovine tudi bili, po mnenju mnogih komentatorjev na mmc očitno zasluženo, saj smo pač neki Slovani in imamo to v krvi...
feminist
# 06.05.2017 ob 10:16
Prav tako bi jokal Martin Luther King, ko bi videl svoje brate in sestre, kako so hitro pozabili vse kar jih je učil.

se Malcolm X bi blm clane verjetno postavil v vrsto in jih zacel klofutat
ti-ne
# 06.05.2017 ob 12:39
JANEZ BLOND

# 05.05.2017 ob 20:00
Eden najslabših filmov. totaln podn

::::::::::::::

Jaz sem 100% prepričan, da ti ta film nisi gledal!
Pomembno je trolati press
sirus
# 05.05.2017 ob 20:58
To je relevantno za slovenskih 100 črncev.
7x7
# 06.05.2017 ob 14:14
Grof: poanta tvoje objave je po mojem mnenju zgrešena. na prvem mestu, ker se črnsko prebivalstvo ni izselilo v ameriko, tako kot se ni izselilo na karibe (če slediš zgodovini proizvodnje sladkorja, ugotoviš kako so prišli tja). Ne vem ali je kakšen nesporazum glede razloga zakaj so afričani prišli v ZDA. Imaš pa prav ko zapišeš:
"tisoče Slovencev (v tem primeru afričanov) bi pa še vedno migriralo tja, bi pri tej zgodbi definitivno nekaj smrdelo."

Tukaj nekaj definitivno močno smrdi.

2. Zaradi tribalistične narave ljudi, lahko razložiš?
3. Dejstvo je, da če ima otrok očeta in mamo in urejene razmere, bo bolj uspešen. Se strinjam. Če pa verjameš, da so črnci in belci od 60 let nazaj izenačeni v ZDA, mislim da se motiš. Če bo ena skupina belcev živela v boljših pogojih, druga pa v slabših, v kateri skupini bo razpadlo več zakonov in kje bo več nasilja? Kaj pa če se to ponavlja 400 let, kakšne razlike lahko pričakuješ?
7x7
# 06.05.2017 ob 12:14
Aha, torej je dejstvo, da je pri nas dobra situacija in npr. ti si zadovoljen kako deluje pravni in davčni sistem. Ker v nasprotnem primeru bi se izselil v državo, kjer je to urejeno. Niti ni pomembno ali je to poljska, nemčija, avstrija. Imam pa občutek, da bi te recimo nemci gledali zelo na dol, kot na begunca, ali imigranta delavca. Kar je čudno, glede na to da je nemčija tvoj rojstni kraj, saj veš, tam so večinoma belci. Že to samo po sebi govori, da življenje v sloveniji ni tako velik problem, kot bi ga nekateri slovenci radi prikazali. Če bi bil, bi se že vsi izselili. Je tako?

Glede na to, da se strinjaš da rasizem v ZDA obstaja (z obeh strani), imaš kakšno teorijo zakaj ga je toliko? Je to morda povezano s suženjstvom? Da ne dosežejo standarda belcev, ima to kaj veze s položajem črncev 50 - 60 let nazaj? Ali si zmožen videti razliko med vzrokom in posledico? Tudi o tem govori film, ampak imam občutek, da ga nisi gledal...
7x7
# 05.05.2017 ob 23:55
Grof: dobro si to zapisal za kaj gre v filmu. rešitev vidiš v tem, da črnci, ki jim ni všeč v ameriki, odidejo v afriko. avtor filma rešitev vidi v tem, da ljudje kot si ti, dojamejo zakaj želijo črnce nevidne ali mrtve. Čista rasa ne bo rešila problemov, s katerimi se soočamo. Bogato večino belcev pa bo vedno nečesa strah.

Super film, še kdaj za pogledat.
kaliber1
# 06.05.2017 ob 01:09
Shit in wack je ta film... neoliberalci so uničevalci.
Filmske recenzije
link
Ognjišče: islandska drama o prvi ljubezni, ki je navdušila občinstvo Liffa
6
20. november 2017 ob 13:57 Po izredno tesnem boju in preobratu v zadnji etapi je s povprečno oceno občinstva 4,79 v "tekmovanju priljubljenosti" na Liffu zmagala islandska drama Ognjišče.
Več novic ...
Ocenjujemo
link
Elena Ferrante: O novem priimku
22. november 2017 ob 15:49 Genialna prijateljica , prvi del neapeljske tetralogije Elene Ferrante, je popisovala otroštvo in zgodnjo puberteto prijateljic in tekmic, prvoosebne pripovedovalke Elene ter samovoljne in ...
Več novic ...
Kazalo