Slovenija

Poudarki

  • Dva tisoč študentov na novo brez zdravstvenega zavarovanja
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 20 glasov Ocenite to novico!
Študenti
Vseh študentov, ki so po novem zakonu ostali brez zdravstvenega zavarovanja, je po podatkih ministrstva 2.133. Foto: BoBo
Aleksandar Spremo
Spremo od ministrstva zahteva, naj nemudoma spremeni "napačno razumevaje določil zakona". Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Dodaj v

Kopica študentov ostala brez statusa, ŠOS meni, da po krivici

Ministrstvo: ŠOS je sodeloval pri pripravi zakona
12. oktober 2017 ob 19:34
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Na študentske organizacije se obrača vedno več študentov, ki so ugotovili, da so ostali brez pravic, ki izhajajo iz statusa študenta. Na ŠOS-u so prepričani, da je težava v napačni interpretaciji zakonodaje.

Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) so prepričani, da je ministrstvo za izobraževanje, čeprav zakon omogoča študij kadar koli v življenju in tudi več zaporednih študijev, postavilo omejitve pri brezplačnem študiju in koriščenju pravic iz statusa študenta. Predsednik ŠOS-a Aleksandar Spremo zato poziva ministrstvo, da nemudoma spremeni "napačno razumevanje določil zakona".

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pa so prepričani, da je njihova interpretacija novele, ki sledi nacionalnemu programu visokega šolstva 2011-2020, pravilna. Kot so navedli, novela namreč jasno določa pravice in ugodnosti iz statusa študenta za čas trajanja enega študijskega programa na posamezni stopnji ob upoštevanju nekaterih izjem.

Študenti imajo v skladu z zakonom med drugim pravico do zdravstvenega varstva, subvencionirane prehrane, prevozov in bivanja ter do štipendij. Če je na primer študent vpisan na visokošolski strokovni študijski program prve stopnje, ki je ovrednoten s 180 kreditnimi točkami, kar pomeni, da traja skupaj tri leta, potem lahko omenjene pravice in ugodnosti uveljavlja skupaj štiri leta na prvi stopnji študija. Ob tem so spomnili, da so bili predstavniki ŠOS-a vpeti v pripravo zakona.

Sicer je vseh študentov, ki so po novem zakonu ostali brez zdravstvenega zavarovanja, po podatkih ministrstva 2.133, od tega je 954 mlajših od 27 let. 471 študentov pa je vpisanih na izredni študij, kar predpostavlja, da so svoje pravice iz zakona večinoma že prej porabili, 1.179 pa je takih, ki že po prejšnjem zakonu niso bili upravičeni do teh pravic (starejši od 27 let).

"483 študentov je torej redno vpisanih, vendar so se po vsej verjetnosti prepisali na drug študijski program in so svoje socialne pravice že izkoristili prek obsega študijskega programa in dodatnega leta na prejšnjem programu," so navedli z ministrstva in dodali, da ti študenti imajo status in lahko delajo prek študentske napotnice, ne morejo pa koristiti bonov za prehrano, subvencij za prevoz in bivanje in štipendije.

Kaj svetujejo na študentski svetovalnici
Kot eno izmed mogočih rešitev za študente, ki so zaradi spremembe zakona izgubili svoje pravice in ugodnosti statusa študenta, na študentski svetovalnici predlagajo fiktivni vpis na eno izmed drugih (nižjih) oblik izobraževanja, s čimer lahko dobijo vsaj nekatere pravice (denimo zdravstveno zavarovanje in delo prek napotnice). "Pogost primer je predvsem vpis na izobraževanje odraslih. V veljavni zakonodaji namreč ni nobenih omejitev, ki bi študentu prepričevale, da bi bil hkrati vpisan na visokošolsko izobraževanje in dodatno še na izobraževanje odraslih," so navedli za Slovensko tiskovno agencijo in tudi sami izpostavili absurdnost te možnosti.

Za ministrstvo pa je "vsako napeljevanje k zlorabi sistema" popolnoma nesprejemljivo, ker je "študij namenjen pridobitvi izobrazbe, in ne koriščenju socialnih pravic".

ŠOS je tudi pozval poslance, naj sprejmejo avtentično razlago zakona ali pa v tem delu spremenijo zakonsko novelo. Za zdaj so jim prisluhnili v Levici, ki je v DZ že vložila predlog sprememb.

Novega sistemskega zakona ne bo
Medtem pa z novim sistemskim zakonom o visokem šolstvu, ki se pripravlja že več let, tudi v tem mandatu, kot kaže, ne bo nič. Namesto celovitega zakona na ministrstvu namreč pripravljajo nove spremembe zakona, v katerem bodo opredelili javno službo, koncesije v visokem šolstvu, delovno obveznost visokošolskih učiteljev ter redni in izredni študij. Načrtujejo, da bo novela v decembru v obravnavi na vladi.

Al. Ma.
Prijavi napako
Komentarji
SamoRes
# 12.10.2017 ob 19:44
Država dopušča možnost fiktivnih vpisov, da lahko prikaže manj brezposelnih. Vsaka država ima mafijo, pri nas pa ima mafija svojo državo.
ZETAC
# 12.10.2017 ob 20:22
Za ministrstvo pa je "vsako napeljevanje k zlorabi sistema" popolnoma nesprejemljivo, ker je "študij namenjen pridobitvi izobrazbe in ne koriščenju socialnih pravic".

Naj ukinejo že enkrat ta status študenta in uvedejo šolnine, ŠOS se pa naj financira s prostovoljnimi prispevki študentov, če mislijo, da jim kaj koristi, da bo že enkrat red s tem študijem. Takrat bo tudi vsak dijak prej dobro premislil kaj in če bo sploh šel šdudirat, študentii pa naj redno študirajo, pa ne bo kar naprej problemov s tem in onim.
pomladnidnevi
# 12.10.2017 ob 21:57
Pravočasno naj doštudirajo,pa menda nebo problemov. Ne pa viset 10 let na državi. Praviln je taki ukrep,redni in pridni študenti niso nič prikrajšani.
Noob
# 12.10.2017 ob 22:01
V prostorih ŠOŠ-a sedijo bodoči roparji države. :)
xnplater
# 12.10.2017 ob 21:42
če bi bile šolnine in vpisni testi, bi bilo veliko manj lolekov na faksu. ljudje bi pač šli delati. kako lahko nekdo, ki je komaj naredil srednjo šolo ali gimnazijo gre na faks? samo pri nas
malcolmx
# 12.10.2017 ob 22:05
Dr. Dušan Mramor, Sobotna priloga, 26.9.2010: Dekani nikakor niso mogli razumeti

****************************************
****************************************
***********

Lani in letos je šest dekanov najprestižnejših ekonomsko-poslovnih šol do potankosti proučevalo delovanje Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, da bi ugotovili, ali izpolnjuje 31 standardov kakovosti najpomembnejše evropske (EQUIS) in ameriške (AACSB) akreditacije. V tem okviru je bila njihova naloga najprej razumeti slovensko visokošolsko ureditev. In ravno ta del njihove neodvisne evalvacije je povzročal največ težav.

V tem sestavku opisujem štiri verjetno najpomembnejša vprašanja, na katera so med drugimi poskušali dobiti ustrezne odgovore, in nujne spremembe te ureditve, ki sledijo ugotovitvam.

Katastrofalna prehodnost med letniki in zaključevanje študija

Najprej dekani nikakor niso bili pripravljeni sprejeti dejstva, da v Sloveniji manj kot tretjina študentov zaključi študij v predvidenem roku. Ko pa smo jim povedali, da je na naši fakulteti samo približno 10 odstotkov prve generacije bolonjskih študentov končalo prvo stopnjo študija v predpisanem roku treh let, so nam dejali, da se šalimo, saj to ne more biti res. Na njihovih šolah namreč konča v roku več kot 90 odstotkov študentov. Dokazali smo jim, da ima fakulteta zelo močan vsebinski in finančni interes, da bi bil ta odstotek čim višji, in priznali so, da je fakulteta za to naredila skoraj vse, kar je bilo v njeni moči. Čudili so se, da to državljani mirno sprejemajo, ko pa bi zagotovo zelo ostro zahtevali takojšne ukrepe, če bi se v drugi razred osnovne šole lahko sproti vpisal samo vsak drugi, v četrti pa vsak deseti učenec. Nikakor se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je lahko ureditev visokega šolstva v kaki državi tako neverjetno neracionalna in nekakovostna, ter zahtevali podrobno razlago, kako je tak rezultat sploh mogoč.

Najprej smo jim razložili, da ima Slovenija 56 odstotkov generacije, stare 20 let, in 50 odstotkov, stare 22 let, vključene v terciarno izobraževanje, kar jo uvršča na vrh EU, z 20 odstotnimi točkami nad povprečjem. To pomeni, da ima dostop do študija skoraj vsak, ki to želi, ne glede na sposobnosti. Nesposobni študija se največkrat izločijo šele po dveh letih, po prvem letniku in njegovem ponavljanju, nekateri pa tudi kasneje, pogosto po opravljeni večini izpitov in neopravljenem diplomskem delu. Naši evalvatorji so opozorili na to, da gre tu za prikrito brezposelnost, in pojasnili, da pri njih sprejmejo le študente, za katere ocenijo, da so sposobni sprotnega opravljanja obveznosti. Hkrati so si težko predstavljali, koliko dragocenega časa moramo na naših fakultetah posvečati študentom, ki študija ali nikoli ne zaključijo ali pa ga zaključijo mnogo let po predvidenem roku. Spraševali so, kako sploh najdemo čas za odlične študente, raziskovalno delo ...

Sledilo je vprašanje, ali imamo za to množico študentov ustrezno relativno več učiteljev. Žal smo morali odgovoriti, da ni tako, saj je relativni obseg financiranja študijske dejavnosti na študenta v Sloveniji najnižji v EU (27 odstotkov proti povprečnega 36,6 odstotka BDP na prebivalca). V absolutnem znesku se v Sloveniji na leto za študenta nameni 9 odstotkov manj sredstev kot za osnovnošolca, v EU pa 76 odstotkov več. To pomeni bistveno več študentov na profesorja in boječe smo priznali, da medtem ko imajo osnovnošolski učitelji višjih razredov v povprečju 9 učencev, imamo redno zaposleni učitelji EF približno 70 študentov. Na šolah evalvatorjev je to število okoli 20.

Natančno smo jim tudi razložili, da ima naš študent pravico ponavljati en letnik in imeti kot absolvent študentski status še najmanj eno leto, pod določenimi pogoji celo dve leti, po enem letu ponavljanja in rednih treh letih prve stopnje in še enkrat po dveh letih druge stopnje, ter kako je mogoče podaljševati študentski status neverjetno število let. Ker študentski status prinaša izjemno veliko socialnih in delovnih pravic, je veliko vreden. Tako je interes veliko mladih, da ne končajo v roku ali pa si celo pridobijo študentski status brez namena študirati, samo zaradi izkoriščanja njegovih ugodnosti. To jim omogoča tudi pravica do najmanj treh izpitnih rokov v šolskem letu in do tega, da lahko šestkrat v šestih letih opravljajo izpite po programu, ki so ga poslušali. Dekani nikakor niso mogli razumeti, da moram kot profesor pripraviti izpitna vprašanja tudi za šest generacij študentov in nekatere študente izprašati že vsaj delno zastarelo snov, ki sem jo predaval pred leti. Pri njih študij prve stopnje pač traja tri ali štiri leta in druge stopnje eno ali dve leti, študent pa lahko pristopi k izpitu samo enkrat takoj po predavanjih, na nekaterih fakultetah izjemoma dvakrat, na primer še čez dva tedna. Če ne zbere dovolj kreditnih točk, lahko to naredi na plačljivi poletni šoli, in če tudi s tem ne opravi obveznosti, mora pač neuspešno zaključiti študij. Začetni izbor sposobnih študentov, ustrezno majhne skupine, kjer se profesorji lahko posvečajo tudi dobrim študentom, in stroge sprotne obveznosti študentov med drugim zagotavljajo zaključek študija v roku in zmanjšujejo neuspešnost študentov na najnižjo možno raven.

Ko pa smo jim še razložili, da imajo v Sloveniji pravico vpisa v redni študij tudi tisti, ki so redno zaposleni, so imeli argumentov za tako slab rezultat več kot dovolj. Vprašali so samo še, kako nam uspe organizirati redni študij skupaj za nezaposlene in redno zaposlene študente, ter se čudili naši inovativnosti, ki pa ima pri takšnih pravicah študentov seveda zelo resne omejitve.

Rezultat takšne ureditve je, da dobra tretjina študentov nikoli ne zaključi študija in da ga skoraj polovica študentov po mnogo letih sicer zaključi, so pa pogosto brez ustreznih delovnih navad in z zastarelim znanjem. Poleg njih so dobri študenti, ki pa ne dobijo dovolj velike učiteljske podpore pri študiju, ker so se učitelji prisiljeni ukvarjati s prvima dvema skupinama. Zaposlovalci tako zaposlujejo mnogo preslab kader, kar med drugim dela Slovenijo bistveno manj konkurenčno. Takšna neučinkovita raba davkoplačevalskega denarja bi verjetno morala biti tudi predmet obravnave računskega sodišča.

Nezadostna internacionalizacija

Nadalje jih je zanimalo, v kakšnih pogojih internacionalizacije deluje fakulteta v državi, ki je članica EU, ki se uvršča med peščico razvitih držav in ima enega najbolj mednarodno odprtih gospodarstev, zato izjemno odvisnega od mednarodnih povezav, vplivov, gibanj itd. Strategije razvoja univerz in fakultet v takšni državi bi morala imeti poseben poudarek na internacionalizaciji in visokošolska ureditev bi to morala podpirati.

Glede tujih učiteljev, ki jih je na fakultetah evalvatorjev od 10 do 30 odstotkov, smo povedali, da je Univerza v Ljubljani uvedla obvezni mednarodni razpis učiteljskih mest, in hkrati razložili vse formalne postopke, njihovo trajanje, delovno zakonodajo in ponekod skoraj nepremostljive ovire, pri redni zaposlitvi tujega profesorja za obdobje, daljše od dveh let. Razložili smo jim tudi sistem plač v javnem sektorju, z napredovanji vred, in zakonsko zahtevo po ustrezni slovenski habilitaciji učiteljev in pedagoškem procesu v slovenskem jeziku. Njihova končna ugotovitev je bila, da pod takšnimi pogoji oni ne bi bili sposobni redno zaposliti nobenega dovolj kakovostnega tujega profesorja. Morali smo priznati, da tudi nam na Univerzi v Ljubljani to še ni uspelo, razen dveh tujih slavistov iz vzhodne Evrope, ki govorita slovensko in pri nas poučujeta njun materni jezik.

Od mednarodno priznanih fakultet in univerz se nadalje pričakuje velik delež tujih študentov – tudi do 50 odstotkov in več. Samo z mednarodnimi izkušnjami namreč študenti dobijo ustrezno širok pogled na globalno okolje in njegovo razumevanje. Zakonska zahteva po programih v slovenskem jeziku, omejitev tujih študentov na študijih, ki jih financira država, na 5 odstotkov, vpis v študij v septembru, medtem ko je običajno na tujih kakovostnih univerzah spomladi, po vpisu čakanje na vizum tudi do štiri mesece (tuji študent se vključi v študij na primer januarja), nezagotovljeni študentski domovi, zahteve po dvojnem zdravstvenem zavarovanju, nefinanciranje prezaposlenih mednarodnih pisarn in druge »rešitve«, omejujejo slovenske univerze in fakultete na slovenske študente.

Težave naših študentov, ki želijo na izmenjavo za semester ali dva na tuje partnerske univerze, so prav tako velike. Lani se je prvič zgodilo, da je na Ekonomsko fakulteto iz tujine na izmenjavo prišlo več študentov, kot je naših odšlo v tujino. Medtem ko tuji študenti, ki morajo praviloma vsaj en semester študirati v tujini, običajno od svoje države dobijo dodatna sredstva za povečane življenjske stroške, je za naše študente to velikokrat nemogoče. Posebno za najbolj kakovostne tuje univerze pogosto velja, da so življenjski stroški bistveno višji kot v Sloveniji (v skandinavskih državah, Veliki Britaniji), in čeprav mesta za naše študente z veliko truda pridobimo, pomanjkanje financiranja prepreči takšen kakovostni študij.

Enake težave imamo slovenski učitelji pri odhodu v tujino, saj že z zakonom opredeljeno in mednarodno uveljavljeno sobotno leto, ko se učitelj praviloma po vsakem petem letu na tuji univerzi do eno leto posveti posodabljanju svojega znanja in raziskovalnemu delu, ni financirano. Podobno, zagotovljena sredstva za izmenjavo s tujimi univerzami včasih ne pokrijejo niti letalske vozovnice, čeprav je zakonsko določena obveznost pokrivanja vseh stroškov poti in bivanja ter dnevnic. Tuji dekani so sklenili, da je, medtem ko je svet že dodobra globaliziran in je slovensko gospodarstvo trdno vpeto vanj, naš visokošolski prostor predvsem nacionalen in tako z vidika potreb Slovenije in širše neustrezen in zato neprimerljiv z visokošolskimi prostori razvitih držav.

Nesmiselna struktura bolonjskih študijskih programov

Kako razložiti dekanom ekonomsko-poslovnih šol, ki so razumele bolonjski študij kot prehod na učinkovitejši, krajši in kakovostnejši študij, z večjimi zahtevami za učitelje in študente, naše bolonjske »cvetke«: štiri leta starega študija je enako pet let bolonjskega študija, eno leto absolventskega staža se prevede v dve leti, podiplomskega naziva znanstveni magister v bolonjskem študiju sploh ni več mogoče doseči, doseže se lahko samo naziv magister stroke, ki je enak prejšnjemu dodiplomskemu nazivu ipd. Ko so nas dekani spraševali, kako lahko primerjamo naš z njihovim bolonjskim študijem, smo odgovorili, da zakon primerjave ne dopušča, ker se po zakonu naši bolonjski nazivi ne prevajajo. Tega spet niso razumeli, saj je bil eden pomembnih ciljev bolonjske reforme mednarodna primerljivost programov in njihovo medsebojno priznavanje. Če sem pošten, tega tudi sami ne razumemo.

Razložili smo jim, da s tujino intenzivno sodelujemo, na primer v obliki študentskih izmenjav, dvojnih diplom in skupnih programov, in tu brez prevajanja kljub zakonu pač ne gre. Pri tem sledimo logiki bolonjske reforme in prevajamo prvo stopnjo v prejšnji dodiplomski študij in drugo stopnjo v prejšnji magistrski študij. Še vedno pa so spraševali, ali so njihovi bolonjski magistri pri nas res manj vredni kot naši »stari« znanstveni magistri. Za primer zaposlitve v Sloveniji smo jim morali pritrditi.

Brez avtonomije pri programih in vpisnih pogojih

Ko smo razložili, da moramo za vsak program ali spremembo programa pridobiti dovoljenje države in da celoten postopek lahko traja tudi dve leti, preden lahko novi ali spremenjeni program začnemo izvajati, se niso mogli načuditi. Vprašali so nas, kako se potem lahko hitro prilagajamo spremembam v strokah, kako lahko vključujemo odlične tuje profesorje, ki bi bili pripravljeni izpeljati neki zanimiv nov predmet, in kaj je logika tega, saj učitelji na univerzi bolje poznajo potrebe kot država. Vse, kar smo lahko našli kot odgovor, je bilo, da je to ostanek prejšnjega sistema financiranja, kjer je bilo z odobritvijo programa odobreno tudi ustrezno financiranje, kar pa sedaj ob kosovnem financiranju ne velja več.

Še bolj pa so bili nezadovoljni ob dejstvu, da so vpisni pogoji tako natančno in dokončno določeni v zakonu, da fakultete, razen redkih izjem, ne morejo izbirati študente drugače kot po povprečni oceni predhodnega šolanja, in še to samo, če je študentov več kot razpisnih mest. V skrajnem primeru se lahko prijavi toliko nesposobnih študentov, kot je vpisnih mest, in imajo zakonsko pravico do vpisa, pa tudi posamezne šole imajo zelo različen odnos do visokih ocen – ponavadi imajo slabše šole za isto znanje višje ocene. To je še posebej v nebo vpijoče pri doktorskem študiju, kjer preverba ključnih raziskovalnih sposobnosti sploh ni predvidena.

Kaj narediti oziroma kaj lahko pričakujemo?

Univerza v Ljubljani in Ekonomska fakulteta sta nekako našli inovativne rešitve za nekatere probleme neustrezne ureditve visokega šolstva in naši tuji ocenjevalci so nam za to in za odlično delovanje v danih okvirih izrekli priznanje – pozitivni mnenji za obe akreditaciji. So pa te rešitve praviloma drage in administrativno zahtevne in z njimi ni mogoče odpraviti vseh slabosti. V evalvacijah so zato izrazili trdno pričakovanje hitrih sprememb visokošolske ureditve.

Iz Slovenije so odšli s sklepom, da sedanja ureditev našega visokega šolstva podpira predvsem nekakovostno kvantiteto. Takšna ureditev v veliki meri onemogoča stopnji razvoja in ambicij Slovenije ustrezno kakovost in učinkovitost. Sam dodajam, kar sledi tudi iz vrste mednarodnih in naših raziskav, da je v sedanjih svetovnih razmerah na raziskovalno razvojni dejavnosti temelječe, učinkovito in kakovostno visoko in ne osnovno šolstvo ključni pogoj za napredek slovenske družbe. Samo to omogoča tudi ustrezno povečanje produktivnosti in dolgoročno konkurenčnost gospodarstva, z visoko dodano vrednostjo, kar so že zdavnaj spoznale najbolj razvite in produktivne države na svetu (ZDA, Finska …).

Osnutek nacionalnega programa visokega šolstva rešuje nekatera izmed navedenih vprašanj. Predviden je na primer del potrebnih ukrepov, ki bodo pospešili internacionalizacijo, fakultetni izbor sposobnih študentov pri vpisu na višjih stopnjah, akreditacijo naj bi pridobile visokošolske institucije in ne več programi, spremembe strukture programov pa so bliže bolonjskim načelom. Vendar pa ne rešuje nekaterih ključnih. Vključenost mladih v terciarno izobraževanje ostaja nespremenjena, prevelika in brez preverjanja sposobnosti na ključni prvi stopnji, ni nujnih ukrepov, ki bi učinkovito omogočili sprotni študij, financiranje univerzitetnih programov pa naj bi bilo celo manjše kot sedaj. Osnutek načenja vprašanja, ki so povsem nepotrebna, kot sta nasilno izločanje izvajanja visokošolskih strokovnih programov z univerz v nekakšne politehnike in nepotrebno vsiljevanje strokovnih programov tudi na drugi stopnji. Našim evalvatorjem je bila na primer vzporednost strokovnega in univerzitetnega programa prve stopnje na isti instituciji povsem normalna, zahtevali so le strožje pogoje za prehod iz strokovnega programa na programe druge stopnje. Nadalje so nekatere predlagane rešitve neprimerne, kot recimo predvidene habilitacije, veljavne na ravni Slovenije, in centralizacija univerz, ki grobo posegata v njihovo avtonomijo, ter centralnoplanska zahteva po specializaciji univerz. Nekatere rešitve pa to preprosto niso, na primer zamišljeni sistem financiranja, kjer je poudarek spet na nesmiselni rasti namesto na kakovosti, vsota posameznih postavk pa je nekajkrat nižja od navedenega ciljnega skupnega deleža javnega financiranja visokošolskih institucij v BDP in predstavlja v letu 2020 namesto ciljnih okoli 1,6 odstotka, celo manjši delež (0,6 odstotka) kot sedaj (0,84 odstotka).

Ali bodo sprejeta različica nacionalnega programa visokega šolstva in pravni predpisi, sprejeti na njeni podlagi, ustrezno naslovili ključna vprašanja z vidika razvoja družbe in njenega gospodarstva ali pa bo, kot vedno do sedaj, prevladal politični motiv doseči čim več volivcev (na primer politehnika v vsako vas – predvsem spet na račun Univerze v Ljubljani, vsi lahko študirajo, ohranitev nesmiselnih študijskih pravic, ohranitev nerazumljivo bogatega financiranja osnovnega šolstva, kjer dani evro prinese več glasov kot v visokem šolstvu), bomo videli čez kakšno leto. Kakšne posledice je imela dosedanja ureditev visokega šolstva, danes občutimo prav vsi, saj je sposobnost slovenskega gospodarstva premagovati svetovno gospodarsko krizo in izzive prihodnosti bistveno slabša, kot velja za druge razvite države. Ker gre za dolgoročne posledice, jih bomo čutili še kar nekaj časa. Če pa bomo tudi tokrat zatajili pri prepotrebnih ključnih spremembah visokošolske ureditve, lahko z veliko gotovostjo za prihodnost z obžalovanjem napovem hitro nazadovanje Slovenije s še bolj dramatičnimi pretresi.

Dušan Mramor je dekan EF in predsednik upravnega odbora UL.
malcolmx
# 12.10.2017 ob 22:37
jst pa glih zato študiram da mi ne bo treba delat za 503€/mesec
ciljam na vsaj 1503€ :D


kratek nasvet: ne mislit, da boš po študiju lahko takoj prišel na 1.500.
Jaz sem študiral sredi devetdesetih, moja prva plača je bila po končanem študiju nižja kot 500 EUR (s tem, da sem prvih 6 mesecev kot pripravnik prejemal le 80% tega, tj. 400). Z delom, rezultati in sprotnim učenjem (predvsem odlični forumi s področja dela) sem postopoma prišel na 700, nato na 900. Po petih letih sem zamenjal firmo, ker sem ocenil, da v prvotni niso dovolj cenili mojega truda. Z 900 sem šel na 1.400. Od takrat je minilo več kot deset let, sproti sem se dodatno še formalno izobraževal, pridobival znanje, tako da sem prišel na 2.000. Nedavno sem odšel v tujino, kjer so pogoji še boljši in se znanje precej ceni. Zadnjo plačo sem podvojil....na osnovi CV, referenc (ki jih preverjajo) in vsakodnevnega dokazovanja. Tudi žena je šla po podobni poti kot jaz...tako da: srečno pri študiju in ne pozabi na učenje tudi po njem. Pa tudi 1.500 ne bo problem.
marcelinho90
# 12.10.2017 ob 22:01
Jaz bi pa naredil takole: Brezplačni študij vsem, npr. če študij traja 3 leta bi dal predvideno obdobje 3 + 1 leto absolventa oz. če traja 4 leta bi dal 4 +1 za dokončanje. Če v predvidenem obdobju ne bi končal - bi študent moral plačati celotno šolnino za tista za leta v katerih je bil vpisan.
heristalski166
# 12.10.2017 ob 21:39
no ja država dopušča fiktivne vpise po moje prvenstevno zato da se pokrije keš za njihovo klapo na faksih, ki jih tudi hvali naokrog po potrebi in pa zato ker so danes tak fetiš delovne izkušnje za tako zahtevna dela prenašanja papirjev, oglašanja na telefon zlaganja gajb ... ki jih pol dobijo univerzitettne zgodbe o uspehu ki so zadost delala prek študentskega dela
ragnar
# 12.10.2017 ob 22:19
Osebno nisem za idejo, da se uvede šolnina, ker potem veliko študentov nebo moglo študirati. SE pa strinjam. da če ne diplomiraš/magistriraš, da pokriješ leta študija državi. Tako bi dejansko šli študirat tisti, ki jim je želja diplomirat.
kovalenkov
# 12.10.2017 ob 23:14
Morda bi bilo dobro, da se študentom, pa morda tudi dijakom razloži, kako pravice delujejo.

Pravice nastopijo iz naslova dolžnosti. Kar pomeni, da, če ne izpolnjuješ svojih dolžnosti, prav tako ne moreš imeti vseh pravic.
Oz. povedano na kratko. Dolžnost študenta je, da študira. S tem pridobi pravico do statusa in kopice ugodnosti. Če ne študira, teh ugodnosti ne more imeti. Kot tud vsi ostali državljani Slovenije.
Valuk_
# 12.10.2017 ob 23:14
Ena boljših odločitev vlade. Upam, da tu ne bo popuščala.
Vitamin-B
# 12.10.2017 ob 23:11
@zmajmun (in podobni)

upam da ne studiras v upanju na dobro sluzbo. Pri teh letih, ko se gre studirat, mores ze imet jasno vizijo kaj tocno hoces v zivljenju delat in ce ti faks pri tem sploh kaj pomaga (ker v vecini primerov ti ne in je boljse da se sam naucis nekih spretnosti, ki jih potem ponudis delodajalcu).

pac faks je privilegij, ki morda lahko pomaga na tvoji poti

najbolj slepo razmisljanje je pa to, da je faks kot neko nujno zlo, da te pol za nagrado caka pravljicna sluzba, kot luc na koncu tunela... Ko pa student lagano po sili dostudira pa ugotovi, da ta pravljica ne drzi, da nima izkusenj in ne spretnosti, ker se je zanasal na to, da ce faks sfura je pa ziher to to (tud sam sem bil dolgo v tej zgreseni mentaliteti, oz. sploh nisem razmisljal o tem kaj prevec)

Se enkrat, vazno je da kristalno jasno ves kaj hoces delat v zivljenju in ugotovit ce ti faks pri tem kaj pomaga ali ne, med studijem je tudi zlati cas, da si naberes dodatna znanja, izkusnje in kontakte. Ne pricakovat, da ti bo papir na koncu kakorkoli pomagal.
fgmb
# 12.10.2017 ob 21:55
Danes sem govoril s snažilko, ima 6 - 7 urni delovnik, dela ob sobotah; sobotno delo ni več plačano - samo bonus ure...503 EUR plače....
Potem se pa pojavi tak zapis, poziv k zlorabi in ne-študiranju, nedelu ter uničevanju študentove prihodnosti s strani študentske organizacije....
Joker
# 12.10.2017 ob 22:47
akcent25,

v Jugi je bilo lepo, študentom pa še lepše, a vendarle statusa nisi mogel imeti neskončno. Tako kot danes je veljalo čas študija + 1leto + absolventski staž.
Kar je bilo več, si moral za zavarovanje poskrbeti sam. Ni pa bilo treba plačevati izpitov, če nisi imel statusa.
Robin Lood
# 13.10.2017 ob 07:17
Korak v pravo smer. Še ŠOS ukinemo, pa zmagamo.
malcolmx
# 12.10.2017 ob 22:51
@xnplater - kako so sploh lahko sloveniji odobrili tako kavbojsko šolstvo?

kavbojsko šolstvo je že od osamosvojitve dalje. Na spodnjem linku poglej kako se je gibal splošni učni uspeh osnovnošolcev od 1991 dalje (graf pove vse):
http://periskop.si/2011/06/20-let-3-slike/#.Wd_VCNFpHIU
Ursus1984
# 12.10.2017 ob 23:36
Dve zadevi je potrebno premisliti.

Ali študenti res potrebujejo vse bonitete, ki se jim nudi? V primerjavi z drugimi evropskimi državami je študij v Sloveniji raj.

Ali je študentska organizacija dejansko opravila svoje delo? Če gre za nov zakon, ki na glavo postavi celotni sistem, potem ne zadostuje, da pač ena stran interpretira tako. Potrebno je konstruktivno sodelovati in predvsem tudi informirati oziroma opozoriti svojo javnost.
galoper
# 12.10.2017 ob 21:44
Normalno je, da avtor zakona podaja avtentično razlago vsebine.
Haloo
# 13.10.2017 ob 08:54
Tako imenovane "stare bajte" so v šoku, kajti godi se jim neizmerna krivica in kršenje človekovih pravic do nujne oskrbe.

Niti na misel jim ne pridejo ugodnosti prekerne ali redne zaposlitve saj so naumili, da ni vredno ali pa dokončati študij v rednem času.
tanj
# 13.10.2017 ob 07:14
Samo eno vprašanje:
* So prizadeti tisti, ki redno in v rokih opravljajo svoje študijske dolžnosti?
Če je odgovor ne, potem tu ni parlamentiranja.
Če je odgovor da, je potrebna korekcija.

In odgovor je... Torej smo zaključili.
arhitektka
# 13.10.2017 ob 07:12
Tisti, ki študirajo, niso ostali brez pravic.
smithies
# 13.10.2017 ob 00:46
Sem študent, redno opravljam obveznosti in s tem nimam težav. Kdor ima voljo, bo vsak faks lahko končal brez ponavljanja (izjeme resna bolezen, porodniška). Fiktivno študiranje le zaradi statusa se mi ne zdi pravično do ostalih resnih študentov. Izgubljena sredstva bi se lahko namenila v bolj kakovostne programe za resne studente. Podpiram dodatno leto na stopnjo študija. Sem proti šolninam, saj pot nekateri ne bi mogli študirati. V primeru, da student studija ne konca v predvidenem casu(cas studija + dodatno leto), predlagam, da se poplaca solnina za vsa leta studija, ko je bil tak student vpisan v letnik (izjeme bolezni in porodniske).
xnplater
# 12.10.2017 ob 22:22
@malcolmx

kako so sploh lahko sloveniji odobrili tako kavbojsko šolstvo? ali so na koncu ugotovili, da izpolnjujejo ali da ne?
Robin Lood
# 13.10.2017 ob 11:18
Še nekaj v razmislek, mogoče. Sam nikoli nisem dajal velike prioritete izobraževalnemu sistemu. Vedno mi je bil cilj "priti mimo". Že v osnovni šoli sem vedel, da bom ne glede na ocene, prišel na gimnazijo in kasneje na faks. Na gimnaziji sem dajal 10%, saj več za pozitivno žal ni potrebno. Za maturo nisem prebral niti knjige za esej pri slovenščini, pa sem s svojo sposobnostjo klobasanja prišel z lahkoto mimo. Nato sem se vpisal na Ekonomako fakulteto v LJ, vedoč da ni omejitev.
Ko sem prišel na faks, sem vedel, da imam pred sabo kar nekaj let lepega življenja. Veliko prostega časa, neobvezna predavanja, kampanjsko učenje iz zapiskov od zapiskov. Dejansko sem svetel primer izkoriščanja sistema, ker sem delček prostega časa namenil svojim vizionarskim projektom, ostal čas sem lahko igral igrice in kadil m. Dejansko najlepša leta življenja, ki nam jih država omogoča. Krivi smo tudi sami, ker si takega lahkega študija sami želimo. Imaš možnost probat narest izpit brez ucenja. Meni je parkat uspelo. Če ni uspelo, sem se malo učil in probal z malo učenja. Če ni uspelo, sem imel še eno možnost, brez doplačila.

Ko sem med študijem gledal oostale študente, me je kar srat prijelo. Delim jih na 3 skupine:
1. Študenti, ki full time študirajo in so jim ocene najpomembnejše (znanje jim v karieri ponavadi ne pomaga kaj dosti, saj se učijo neumnosti) 20%
2. Študenti, ki študirajo, da študirajo (mamice hočejo, da študirajo, po končanem faksu so za nedoločen čas ali nazaj pri mamicah, ali na zavodu in nesrečni) - cca. 30%
3. Študenti, ki ne želijo doštudirat, ampak izkoriščajo sistem, da imajo ugodnosti (iskanje lukenj, kako čim bolj podaljšati status, velikokrat študentski funkcionarji) 10%
4. Študenti z vizijo, ki študirajo zgolj zaradi tega, da imajo čas za razmišljanje o svojih vizijah (ponavadi jim je faks drugotnega pomena, iščejo priložnosti, najboljši delavci, vendar zaradi slabših ocen pri delodajalcih izvisijo) 10%
5. Ostali (30%) se vpišejo in jih nikoli ne vidiš.
Razmislite: v prvem letniku univerzitetnega programa sem bil eden od 550 študentov, 350 jih je bilo še na visoki šoli in 300 padalcev. Več kot 1000 ljudi v prvem letniku, večinoma ekonomistov brez prihodnosti. Čemu taka številka? Odgovor vseh odgovorov: glavarina.
Robin Lood
# 13.10.2017 ob 07:00
Bil je čas, da se naredi red. Šos je pa šokiran, ker je večina te kopice, njihovih pripadnikov.
samogledam
# 13.10.2017 ob 04:33
Skrajni cas je, da se v solstvu naredi red. Vse osnovne in srednje poklicne sole naj bodo brez placila. Tako da drzava zagotovi osnovni poklic vsakemu drzavljanu. Kar je vec je stvar posameznika in naj za dodatno znanje placa sam. Krivica je da breme nosijo vsi drzavljani, izobrazba je pac osebna odlicitev in privilegij. Gospodarstvo kroji potrebo po kadru in v svetu tudi finansira posameznika.Nedopustno je da vsi drzavljani morajo 40 let placevati v zasebni kapital, pa od tega nima nobene koristi.
Valentin57
# 12.10.2017 ob 23:12
@marcelinho90
A mi lahko našteješ države, kjer ima 1. stopnja bolonjca še eno leto absolventskega staža?

Glede šolnin pa ni treba strašiti z Ameriko. Lahko se uvedejo tako, da odplačuješ obročno, ko si zaposlen in zaslužiš več od npr. povprečne plače.
Andrej2017
# 12.10.2017 ob 22:47
Kolega študira na Fakulteti za arhitekturo. Težava, ki se je pojavila, da imaš pri študiju Arhitekture, ki je enovit magistrski študij in traja 5 let, na voljo pri 300 kreditnih točkah eno dodatno leto koriščenja - pomeni vse skupaj 6 let statusa. Pri večini ostalih faksov, kjer greš ponavadi po diplomi (3 leta) še na podiplomca (2 leti) dobiš za vsako stopnjo eno dodatno leto, skupaj pa zbereš isto 300 KT. Long story short. 3+2 program (s 300 KT skupaj) = 7 let statusa. 5 letni magistrski (300 KT) = 6 let 'statusa'
zmajmun
# 12.10.2017 ob 22:05
jst pa glih zato študiram da mi ne bo treba delat za 503€/mesec
ciljam na vsaj 1503€ :D
lordstandish
# 12.10.2017 ob 21:40
@samores

Ja in to mafijo narod izvoli, kar volis to imas. Najlepse pa je za stanje v drzavi kriviti politiko, politiko izvoli narod, politika je ogledalo ljudstva, drzava smo ljudje... eni pozabljate da smo ze 27let v demokraciji, ali pa ste le vajeni (po slovensko) biti ne odgovorni, drugi je bil ne jaz
kolibri123
# 13.10.2017 ob 10:43
Aja, bitno da ste vi končali v yugi študije in plačali 0 za študij vse do dr. titule, študirali 10+ let ali več, niste rabili slišati predavanja kot mi danes, se pravi skratka, mogli ste se zaheb...avat dolgo let na račun YU in imeti zdravstveno zavarovanje za razliko od nas danes, ki imamo omejen čas študija, obveznosti proti študiju dosti več, plačamo in še obstaja možnost da izgubiš zavarovanja hahah
To pa ni res.
Študentski status nam je dal samo zdravstveno zavarovanje v letu, ko je bil študent redno vpisan. Pavzerji so ostali brez zdravstvenega zavarovanja. Prepisal si se lahko samo enkrat ponovno v prvi letnik na drug faks, potem je bilo konec, če nisi naredil pogoje na enem ali drugem vpisanem faksu. NI bilo bonov,študentski aktivisti so opravljali svoje boje za študentske pravice v svojem prostem času in za svoj denar. Kofe smo si kuhali na Aškrčevi na protestih na taborniških plinskih gorilnikih. Tudi piškote smo sami kupili ali naredili.
Natasya
# 13.10.2017 ob 08:49
Če se prijaviš na zavod kot brezposelna oseba tudi dobiš plačano zavarovanje. Se motim?

Za delat se pa po novem dobi brez problema, ker je tako veliko dela in najnižja brezposelnost po zelo dolgem času. A je tako?
aktivist
# 13.10.2017 ob 06:20
Edvard Kardelj je ze davnega leta 1969 predlagal povecanje davkov za tiste, ki zavlacujejo s studijem.
NNNP
# 13.10.2017 ob 11:18
V naši državi radi pomagamo nekaterim na račun tistih, ki si to res zaslužijo:
- slabim študentom na račun dobrih,
- različnim zaslužnim ali socialnim penzionistom na račun tistih, ki so si penzijo zaslužili s svojim delom,
- tistim, ki ne plačujejo preživnin za svoje otroke namesto njihovim otrokom
- lažnim invalidom na račun pravih
- delomrznežem vseh vrst na račun delavnih
- ... da ne naštevam dalje. Vsak pozna kak podoben primer.
gre888
# 13.10.2017 ob 10:25
Imeli bi kapitalizem, študiral bi pa kot v Yugi. Pa razumi, če moreš.
ZETAC
# 13.10.2017 ob 09:48
Tempo@Jaz sem študiral zastonj, ti za mano mano pa naj plačajo! Banda socialistična

Nihče ni bilo nikoli zastonj od vrtca naprej do fakultete, ne razumem, kako to, da enim to še vedno ni jasno, , Vprašanje je samo na kakšen način se kaj financira. Lahko plačujemo vsi več v skupno blagajno in gre potem iz tega nazaj j za "brezplačne" stvari ali pa plačuješ manj in s tem denarjem potem sam razpolagaš...
ZETAC
# 13.10.2017 ob 09:28
akcent25@..Aja, bitno da ste vi končali v yugi študije in plačali 0 za študij vse do dr. titule, študirali 10+ let ali več, niste rabili slišati predavanja kot mi danes, se pravi skratka, mogli ste se zaheb...
Ravno nasprotno, tisti ki so v yugi diplomirali, bi v primeru plačljivega študija morali biti še bolj zaskrbljeni, saj bi oni sedaj plačevali otrokom šolnino...Sem pa prepričan, da bi se z (delnim) plačilom študija bistveno spremenil odnos do študija sam po sebi, če poenostavim, odnos do študija bi bil bolj resen, izbira študijske smeri pa dosti bolj odgovorna in usmerjena predvsem v tiste smeri, ki dajejo večjo možnost zaposlitve. ŠOS je pa, kolikor ga poznam, itak bolj sam sebi namen, kot pa koristen za študente in z denarjem, ki se ga zmeče vanj bi npr. raje štiipendirali sposobne mlade študente,, ki so socialno ogroženi.
ZETAC
# 13.10.2017 ob 09:40
smithies@ ..Sem proti šolninam, saj pot nekateri ne bi mogli študirati...
Za tiste, ki ne bi zmogli plačati šolnine (ta ne bi smela biti tako visoka, kot je npr. v ZDA ali nekaterih zahodnih državah, bi morali omogočiti ugodna študentska posojila, ki bi jih študentje potem, ko bi dobili službo, postopno vračali. Premožnejši starši pa naj namesto, da si kupujejo luksuzne stvari, investirajo v znanje svojih otrok in prepričan sem, da bodo študenti potem bolj resno študirali in imeli tudi drugačen odnos do dela. Seveda pa vseh ne moremo metati v en koš, mnogi so zelo odgovorni in redno študirajo tudi v tem sistemu.
JBT
# 14.10.2017 ob 06:32
Najboljše, da jim priznamo pravice do izpolnitve starostne dobe za socialno pokojnino. Mogoče se bodo strinjali.....
malidelnicar
# 13.10.2017 ob 22:50
Uvedimo šolnine takoj! Nehajmo s socializmom v visokem šolstvu!!!!!!!! Omejimo vpis na družboslovje in uvedimo sprejemne izpite povsod!
galoper
# 13.10.2017 ob 20:06
Izogravanja so se iz študentskih časov prenesla v delo in v prenatrpan zapore. Novost je dober vzgojni prijem, kar sicer ni ministrski nivo
thesteve
# 13.10.2017 ob 15:42
Bedarija od zakona. Nič niso naredili, da bi preprečili izkoriščanje študentskega statusa! Preprečit bi morali fiktivne vpise, ne pa da študenti, ki že tako delajo faks izredno, se pravi plačujejo 2000-3000 evrov letno, bodo zdaj plačevali še več + 600 na leto za zavarovanje. Razen, če se še ti fiktivno vpišejo v izobraževanje za odrasle...se pravi bo še več izkoriščanja fiktovnih vpisov. Pa razumi, če lahko.
mikic007
# 13.10.2017 ob 13:29
Tudi sam sem vlekel, zdelo se mi neumno, da ne bi. Ni mi žal ničesar, a če bi bili pogoji strožji, bi faks naredil v roku. Vedno sem vse raztegnil na maksimum, vedno čez šivankino uho. Če bi bili pogoji strožji, bi se jim v par letih vsi prilagodili in imeli bi bolj učinkovito visoko šolstvo.

Pa še o absurdu. Kolegici, ki je v tujini 6 let na polno študirala, bila ena boljših v letniku, bodo v Sloveniji priznali 3 leta (ne gre za vrednotenje izobraževanja, pač pa naziva). Ker na ministrstvu ne gledajo na leta in KT, ampak naziv. In one je diplomirala, na magistrirala... Sintaksa, a očitno je to najpomembnejše..
ZETAC
# 13.10.2017 ob 12:48
Grešnica@Na drugi strani pa nam vsaj nekaj ostane od tistih, ki bi v Sloveniji samo študirali, znanje pa takoj po diplomi odnesli (nazaj) čez mejo....

Amerikanci so to že zdavnaj pogruntali in s pridom (to je z dobrimi plačami) pobirajo smetano mladih strokovnjakov od vsepovsod, tudi od tam, kjer je študij "zastonj", kot npr. pri nas. Vsi, ki kategorično zagovarjajo "zastonj" študij, razsipništvo ŠOS-a, številne ugodnosti za študente, itd...se sploh ne zavedate, koliko je naša država na zgubi, ko en mlad strokovnjak nato lepo "zastonj" odkoraka v tujino. največkrat na "gnili" zahod In to so praviloma najboljši diplomanti!
Grešnica
# 13.10.2017 ob 10:02
ZETAC - samo dopolnilo k ideji delnega plačila študija:

Študijski programi, ki jih gospodarstvo potrebuje, bodo na ta način zelo hitro štipendirani iz strani firm (ostali pač ne). S tem se študent tudi zaveže, da bo leto/dve ali tri delal pri štipendistu, običajno tam opravi tudi prakso (stik z gospodarstvom!).

Na drugi strani pa nam vsaj nekaj ostane od tistih, ki bi v Sloveniji samo študirali, znanje pa takoj po diplomi odnesli (nazaj) čez mejo....
Figeto
# 13.10.2017 ob 08:50
Odlično.
aktivist
# 13.10.2017 ob 07:01
@Andrej 2017

Problem, ki ga omenjas, je sprememba na bolonski studij.
RollingStone
# 12.10.2017 ob 23:22
@malcolmx
... da pod takšnimi pogoji oni ne bi bili sposobni redno zaposliti nobenega dovolj kakovostnega tujega profesorja. Morali smo priznati, da tudi nam na Univerzi v Ljubljani to še ni uspelo, razen dveh tujih slavistov iz vzhodne Evrope, ki govorita slovensko in pri nas poučujeta njun materni jezik.

No, po mojem vedenju so tudi na FMFju zaposlili vsaj enega - Alex Simpson. Poucuje v anglescini, zato ima cez predmete na 2. in 3. stopnji.
MaticPecovnik
# 12.10.2017 ob 21:45
ZETAC

Imaš popolnoma prav. Dajmo uvest šolnine po zgledu Amerike, ki ima tako dobro šolstvo in vse s tem povezane stvari kot je industrija posojanja denarja študentom, ki cveti. To ti je pravi zgled.
Kazalo