Pravo, politika in vera so mu bili tako rekoč položeni v zibko. Rodil se je 4. avgusta 1922 v Ljubljani očetu, pravniku in politiku Ivanu Stanovniku ter mami Anki, nečakinji nadškofa Antona Jegliča. Oče je bil član delavskega krila Slovenske ljudske stranke in podžupan Ljubljane.
Zgodaj je v njegovo družino posegla tudi delitev. Kot mladi Janez se je namreč veliko družil z bratrancem Jožetom Velikonjo, oba sta bila člana jezuitske kongregacije. Družini pa sta se v drugi svetovni vojni razšli, saj so eni podprli partizane, drugi pa domobrance, piše v biografiji, ki jo je za Stanovnika pripravil tednik Mladina.
Dokončal je ljubljansko klasično gimnazijo, se leta 1940 vpisal na pravno fakulteto, a je študij prekinila vojna. Dokončal ga je po vojni v Beogradu. Že v gimnaziji je počasi prekinjal stike s Cerkvijo in se družil s krščanskimi socialisti, kot je bil Edvard Kocbek.
Intervju:
Janez Stanovnik in Lado ambrožič (2009)
Med drugo svetovno vojno se je takoj pridružil Protiimperialistični fronti slovenskega naroda in postal član matičnega odbora. Italijanskemu arestu se je izognil, ker je s seboj nosil verske pripomočke in se tako februarja 1942 uspešno pridružil partizanom v Polhograjskih Dolomitih. Pod partizanskim imenom Tine je opravljal večinoma politične naloge in se dve leti po vstopu vanje pridružil še komunistični partiji, še piše Mladina.
Po hierarhiji je hitro napredoval in ob koncu 2. svetovne vojne že vodil kabinet zunanjega ministra Edvarda Kardelja. V tej vlogi sta se oba udeležila Pariške mirovne konference leta 1947. Država ga je leta 1952 imenovala za ekonomskega svetnika misije v OZN-ju, zato se je po vrnitvi domov štiri leta pozneje posvetil ekonomiji. Leto pozneje je postal zvezni poslanec, pa tudi direktor beograjskega inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo.
Sodeloval je še v dveh zveznih vladah Borisa Kraigherja in Mike Špiljka ter si v tej vlogi prizadeval za liberalne reforme, vendar neuspešno.
Leta 1972 je postal izvršni sekretar Ekonomske komisije OZN-a za Evropo in na tem položaju ostal do leta 1982, ko se je iz Združenih narodov upokojil.
Po vrnitvi z mednarodnih funkcij je znoval postal dejaven na domačem političnem parketu, saj je bil med letoma 1984 in 1988 član predsedstva Socialistične republike Slovenije.
Leta 1988 je v tekmi s Cirilom Zlobcem, Mojco Drčar Murko in Ivom Fabincem zmagal in se zavihtel še na mesto predsednika predsedstva SRS. Položaj je nastopil v napetem času, saj se je začenjalo obdobje osamosvajanja, tudi z aretacijami četverice JBTZ.
"Izdaje" sta ga obtožila tako jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević kot pozneje predstavniki osvoboditeljev, saj naj bi dovolil predajo orožja teritorialne obrambe JLA. Kritiki mu tudi očitajo, da je ob neki priložnosti izjavil, da bi bila osamosvojitev Slovenije "samomor".
Dogodki so v Jugoslaviji dosegali vrelišče s srbskim nacionalizmom in Kosovom, Stanovnik pa je pozival k pomiritvi: "Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je čas." Zavzemal se je za miren prehod v demokracijo, še piše v Stanovnikovi biografiji, ki jo pripravil tednik.
Aprila 1990 je oblast prepustil svojemu sosedu iz Murgel, Milanu Kučanu. Do leta 2002 se je umaknil iz javnosti. Dejaven je postal s predsedovanjem Zvezi društev za vrednote NOB. Več kot pol stoletja po vojni je tako postal vodja partizanske organizacije, njegov bratranec Velikonja pa domobranske. Da se duhovi med akterji 2. svetovne vojne niso pomirili, priča tudi Stanovnikova izjava, pri kateri je TIGR-ovo dejavnost označil za teroristično.
Velikonja je umrl leta 2010, Stanovnik pa še vedno javno nastopa in se odziva s komentarji aktualnega političnega in družbenega dogajanja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje