Vodji koalicije Za otroke gre! Metka Zevnik in Aleš Primc sta v torek v državni zbor dostavila 80.518 podpisov za pobudo za začetek zbiranja podpisov za razpis referenduma o spremenjenem zakonu o zakonski zvezi, za kar je sicer zadostovalo 2.500 podpisov.

Dvomov tudi po tem, ko je od veta roke dvignil državni svet, skoraj ni. Predlagatelji referenduma bodo – treba je poudariti, da z izdatno pomočjo nekaterih političnih strank, predvsem pa slovenske Rimskokatoliške cerkve - pravočasno vložili čezmerno število podpisov za razpis naknadnega referenduma o tako imenovani družinski noveli, Zakonu o zakonski skupnosti in družinskih razmerjih. Za razpis referenduma bi jih zadoščala polovica včeraj oddanih.

Če referendum bo, bomo državljanke in državljani 21. v samostojni državi (upoštevana niso lokalna glasovanja) odšli na volišča, kjer pa ne bomo volili, temveč glasovali o aktih.

Edina dilema, ki še ostaja, se dotika predlagateljstva ustavne presoje dopustnosti referenduma. Ni namreč popolnoma jasno, ali lahko državni zbor samostojno odloči, da referendum ne bi bil skladen s spremenjenim 90. členom Ustave (da bi torej poslanci odločili, da referenduma ne bodo razpisali, ker bi po njihovem mnenju odločal o človekovih pravicah), kot tudi ne, kdaj bi do odločanja o dopustnosti referenduma lahko prišlo: pred, med zbiranjem 40.000 podpisov po njem. Jasno je le, da bi ob morebitni poslanski zavrnitvi razpisa referenduma predlagateljstvo ustavne presoje verjetno padlo na ramena civilne iniciative, ki si za referendum prizadeva (več tudi v pripetem videu ob besedilu). Seveda je trebadopustiti tudi možnost, da bi se državni zbor z razpisom referenduma strinjal, česar pa prve izjave predlagateljev zakona ne nakazujejo.

To pa ni poglavitno vprašanje. Poglavitno vprašanje na tem mestu je, kakšna je predmetna domača sodna praksa in ali v sebi lahko skriva obrise dokončne odločitve? Približno 20-letna ustavnosodna praksa odobritev ali zavržb referendumskih pobud v Sloveniji ni izrazito dolga, še manj je predvidljiva. Prav tako pa je bila naloga ustavnih sodnic in sodnikov pri tem redko lahka.

Islamski versko-kulturni center
Med odmevnejšimi primeri najprej omenimo primer džamije. Aprila 2004 je Ustavno sodišče odpravilo sklep o razpisu referenduma v Mestni občini Ljubljana glede sprememb prostorskega akta, ki je ob Cesto dveh cesarjev umeščal džamijo. “Odločanje o prostorskih ureditvenih pogojih, katerega namen je preprečiti gradnjo džamije, ne bi pomenilo zgolj odločanja o umeščenosti objekta v prostor, temveč tudi odločanje o tem, ali pripadniki islamske verske skupnosti lahko izpovedujejo svojo vero v džamiji ali ne. Sklep o razpisu takšnega referenduma posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Če poseg v človekovo pravico zasleduje cilj njene omejitve, ne da bi pri tem imel namen varovati druge pravice, je takšen cilj nedopusten,” je bilo med drugim zapisano v odločbi, ki jo je sodišče sprejelo s 7 glasovi proti enemu (ena sodnica je bila iz odločanja izločena).
Podoben referendum je predlagatelju, takratnemu mestnemu svetniku Mihaelu Jarcu, junija 2009 preprečilo že Upravno sodišče. Napovedana gradnja džamije v bližini ljubljanske pivovarne, natančneje pa 40-metrskega minareta ob njej, je razgrela njene nasprotnike. Jarc (Lista za čisto pitno vodo) je vložil pobudo za začetek referendumskih postopkov, a jo je Mestna občina Ljubljana zavrnila. Pol leta zatem, junija 2009, je upravno sodišče s sodbo v celoti zavrnilo tožbo, ki jo je zaradi zavrnitve pobude vložil Jarc.
Pokojninska reforma
Sledilo je leto 2011 in zahteva za presojo odloka o referendumu o t. i. Svetlikovi pokojninski reformi. Ustavno sodišče je državni zbor (ter Pahorjevo vlado), ki je spremenjeni Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) sprejel, zavrnilo in izvedbo referenduma soglasno potrdilo. “Pravico volivk in volivcev, da o zakonu odločijo na referendumu, je mogoče omejiti le, če je to nujno za zavarovanje druge ustavne vrednote, katere kršitev že obstaja in jo je zato z novo zakonsko ureditvijo treba odpraviti. V danem primeru pa Državnemu zboru ni uspelo izkazati, da veljavna zakonska ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja že danes očitno posega v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in da je zato uveljavitev njenih sprememb z ZPIZ-2 nujna iz ustavnopravnih razlogov. Državni zbor in Vlada Republike Slovenije sicer lahko utemeljita, da so spremembe pokojninskega sistema v prihodnosti potrebne ali celo nujne iz makroekonomskih, javnofinančnih ali demografskih razlogov, saj je to v njuni pristojnosti in odgovornosti. Ustavnopravno pa ti razlogi niso merljivi in jih prav zato Ustavno sodišče pri svoji presoji ne more upoštevati in tudi ne sme ocenjevati njihove utemeljenosti. /…/ Zgolj zaradi vprašanj primernosti, koristnosti ali potrebnosti nove zakonske ureditve z ZPIZ-2 prepoved referenduma ne pride v poštev. Prav o teh vprašanjih se bo lahko odločalo na referendumu, tako da bodo za sprejemanje potrebnih ukrepov nosili odgovornost poleg Državnega zbora in Vlade tudi predlagatelj referenduma ter volivke in volivci, ki bodo o tem dokončno odločili,” je bilo odločno sodišče.

Družinski zakonik
Precedensu najbliže za morebitni prihajajoči referendum je ustavna odločitev z decembra 2011, v kateri so sodniki (v identični sestavi kot danes) po 121 dneh po vložitvi pobude odločili, da referendum o Družinskem zakoniku dovolijo. In to s tesno večino petih proti štirim.

Sodnice in sodniki so ob tem pojasnjevali, da je bila odločitev predvsem tehnična, formalna in se v ničemer ni dotikala vsebine izpodbijanega akta. Njihovo temeljno vprašanje, ki so si ga zastavljali, je bilo, ali bi zaradi izvedbe referenduma nastale protiustavne posledice, če bi bil zakon na referendumu zavrnjen.

Odločili so časovni roki. Ustavno sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da lahko nastanek protiustavnih posledic morebitne zavrnitve zakona na referendumu ugotovi, ali navedbe DZ-ja, ki je izpodbijal referendum, izkažejo "očitno protiustavnost, katere takojšnja odprava je nujna zaradi tako pomembnih ustavnopravnih vrednot, da jim je treba dati prednost pred ustavno pravico, da o zakonu odločajo volivci na referendumu". Predlagatelj bi moral sodišče prepričati, da gre za SEDANJO in OČITNO protiustavnost, ki je takšne narave, da terja takojšnjo odpravo ter je treba drugi ustavni vrednoti dati prednost pred referendumom, je dejal takratni podpredsednik sodišča, mag. Miroslav Mozetič.

Spomnimo, referendum je bil marca 2012. Udeležilo se ga je 30,31 % volilnih upravičencev. Družinski zakonik je zavrnilo 54,55 % volivk in volivcev, ki so oddali glas, podprlo pa 45,45 %. In še statistična zanimivost, ki bi lahko igrala vlogo tudi prihajajoči kampanji: najvišja udeležba je bila v volilni enoti Ljubljana Center (41,75 %), tam je padli družinski zakonik dobil najvišjo podporo (54,79 %). To je bila tudi edina enota, kjer je zakonik sploh dobil večinsko podporo. Najnižjo (35,63 %) je dobil v volilni enoti Ptuj, kjer je bila tudi splošna udeležba najnižja (23,9 %).

Poleg tega je treba navesti, da je padli Družinski zakonik vseboval 309 členov. Predlagana novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih jih vsebuje osem. Kampanja v obeh primerih bo, kot kaže, zožena na vprašanje (ne)izenačitve raznospolnih in istospolnih zakonskih zvez ter možnosti, da druge lahko posvajajo otroke.

Sodišče pod drobnogledom
Sledilo je obdobje glasnih in ostrih očitkov ustavnemu sodišču, da je pri obravnavi referendumskih pobud nekonsistentno, celo politično motivirano. Sredi decembra 2012 je namreč zavrnilo kar dve referendumski pobudi, ki sta se oblikovali proti zakonoma vlade Janeza Janše. Menilo je, da bi z odložitvijo uveljavitve in z zavrnitvijo Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH) in Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) na referendumih nastale protiustavne posledice.

Odločbo je sprejelo z osem glasovi proti enemu. Ustavno sodišče je presodilo, da morajo imeti prednost ustavne vrednote, ki bi zaradi izvedbe referendumov in še bolj zaradi morebitne zavrnitve ZSDH-ja in ZUKSB-ja ostale nezavarovane do te mere, da bi to ogrozilo ravnotežje med različnimi ustavnimi vrednotami. Zato se je morala umakniti pravica do zahteve za razpis zakonodajnega referenduma. Vrednote, ki jih je izpostavil državni zbor in ki imajo po presoji ustavnega sodišča glede na okoliščine hude gospodarske krize prednost pred pravico zahtevati razpis referenduma, so, kot jih je naštelo sodišče:
- učinkovito izvajanje funkcij države, vključno z ustvarjanjem pogojev za razvoj gospodarskega sistema,
- uresničevanje človekovih pravic, zlasti pravic socialne varnosti in varstva dela ter pravice do svobodne gospodarske pobude,
- spoštovanje sprejetih mednarodnopravnih obveznosti države,
- zagotavljanje učinkovitosti pravnega reda Evropske unije na ozemlju Republike Slovenije," so zapisali v odločitvi.

"Državni zbor je izkazal, da je treba nujno zagotoviti takojšnjo uveljavitev zakonskih ukrepov zaradi varstva navedenih vrednot v danih okoliščinah ekonomske krize. Predložitev sprejetih zakonov v referendumsko odločanje in njihova zavrnitev na referendumih bi zato pomenila protiustavne posledice. Zato referenduma o ZSDH in ZUKSB ustavno nista dopustna," se je glasila odločitev, ki je bila po mnenju mnogih diametralno nasprotna tisti, ki je bila sprejeta ob vprašanju pokojninske reforme, čeprav so bili argumenti Pahorjeve vlade – zahteven javnofinančni položaj – sorodni.

Spremembe ustave
Dileme o posegih ustavnega sodišča v referendumsko odločanje, predvsem v opredelitve njihovega morebitnega omejevanja, so se pojavljale že leta pred tem. Med njegovimi najbolj vztrajnimi zagovorniki je bil tudi dr. Ernest Petrič, ki je na potrebo po ustavnih spremembah opozarjal v več ločenih mnenjih, ki so bila priložena predmetnim odločbam. V enem izmed njih je zapisal: “To izjemno dalekosežno pooblastilo - poseg v zakonodajni postopek - je Ustavnemu sodišču dano z zakonom, ne v Ustavi. /…/ Sicer člen 90 Ustave govori o tem, da se referendum ureja z zakonom, kar pa ni nujno, da to tudi pomeni, da se z zakonom lahko določa tudi, kdaj je referendum dopusten. To naj bi šlo po mojem mnenju le Ustavi, saj je določanje zakonodajnih pristojnosti – torej tudi tega, kdaj je referendum dopusten – ustavna, ne zakonska materija, razen če bi Ustava za to zakon izrecno pooblastila. Tega pooblastila pa v 90. členu Ustave ni, saj govori le o 'urejanju referenduma', torej njegovih modalitet, z zakonom in ne o urejanju tega, kdaj je referendum dopusten in kdaj ni.”

Maja 2013 je bil dr. Petrič “uslišan”. Kaj se je spremenilo? Politika se je poenotila, potrebni dve tretjini poslancev sta potrdili ustavne spremembe, konkretneje, spremenjeni so bili 90., 97. in 99. člen Ustave. Referendum lahko od takrat zahteva le še 40.000 volivcev, ne pa tudi poslanci s podpisi. Referendumi o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu o izvrševanju proračuna niso dovoljeni. Prav tako tudi ne referendumi o zakonih za nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države, varnosti ali poprave posledic naravnih nesreč, o zakonih o ratifikacijah mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic oziroma drugo neustavnost. Za napovedani referendum bo seveda bistvenega pomena prav zadnja.

Uveljavljen je bil tudi model zavrnitvenega referenduma, ki je močno omejil možnosti za uspeh predlagateljev vsakokratnega referenduma. Zakon tako pade, če proti glasuje večina na referendumu, ki predstavlja najmanj petino vseh volivcev. Državni zbor pa ni več vezan na izid referenduma in lahko takoj po zavrnitvi predlaga ustreznejše rešitve.

Arhivska novela
Ob referendumu o arhivski noveli je bilo v imenih volilnih upravičencev vpisanih 1.715.157 ljudi. Skladno z zakonom bi predlagatelji za zavrnitev zakona potrebovali 343.032 glasov proti. Kot je znano, jim ni uspelo. Prevladujoča večina upravičencev pravice ni izkoristila, saj jih je na volišče odšlo le okoli 11,68 odstotka, čeprav je s PROTI odgovorilo 67,33 odstotka, z ZA pa 32,67 odstotka volilnih upravičencev.
Odmevalo je seveda tudi dogajanje pred referendumom, predvsem taktično prerivanje, ki bi v luči omenjenih ustavnih sprememb omogočilo prihod na volišča kar največjemu (ali pa najmanjšemu) številu udeležencev. Njegova predlagateljica, Eva Irgl, se je kar dvakrat obrnila na ustavno sodišče, ki pa mu tokrat ni bilo treba presojati o dopustnosti izvedbe referenduma, temveč o datumu. S prvim odlokom je DZ referendum razpisal za 4. maj. Irglovi je ustavna pritožba uspela. Ustavno sodišče je takrat presodilo, da bi izvedba referenduma po prvomajskih praznikih in počitnic volivcev otežila uresničevanje volilne pravice, DZ-ju pa je naložilo, naj določi nov rok glasovanja.
Določen je bil 8. junij 2014. Tudi ta Irglovi ni bil pogodu. Zahtevala je, da naj referendum spovpada z razpisanimi volitvami, ki bi na volišča verjetno pripeljale ustrezno večje število volivk in volivcev. Sodišče tokrat ni prisluhnilo njenim argumentom. "Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka ustavno sodišče le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Po oceni ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je zavrnilo," je zapisano v odločitvi, ki jo je sodišče sprejelo soglasno.

Precedens zoper politično norost?
Zadnji primer se morebitnega referenduma o družinski noveli, ki se obeta, ne dotika neposredno. Z vsemi naštetimi je lahko le bežen kazalnik tega, kako bo ustavno sodišče presojalo o referendumskem odloku, ki ga bo državni zbor najverjetneje izpodbijal. Ne more pa biti kazalnik končne odločitve ustavnega sodišča. Jasno pa je, da je ustavno sodišče po ustavnih spremembah dovolj opremljeno, da bo njegova odločitev lahko bolj vsebinska in manj tehnicistična, kot mu je bilo občasno očitano. Imelo bo priložnost za precedens, ki bo domačo referendumsko folkloro naredil preglednejšo, bolj predvidljivo, pri tem pa mu, upajmo, ne bo mogoče očitati demokratičnega primanjkljaja.

Predvsem pa, da bodo besede predsednika, mag. Mozetiča, ki jih je izrekel na zadnji dan ustavnosti, junija 2014, lahko mirno izzvenele: "Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti."