Velikokrat se je znašla med vrati, dvema pomožnima goloma na vsaki strani hodnika pri Oblakovih doma. Na eni strani Jan z vzdevkom Kepke, kot se je pisal nekdanji nemški reprezentančni vratar, na drugi Sepke oziroma njegova sestra Teja.
Z najdražjim vratarjem v zgodovini španskega nogometnega prvenstva, za katerega so v Madridu poleti Benfici plačali 16 milijonov evrov, se je v oddaji "V sredo" na Valu 202 več kot pol ure pogovarjal Luka Petrič in nastal je spodnji zanimiv intervju.

Sestra Teja je skoraj tri leta starejša od vas. Kdo je komu dal več golov?
Ona je dala več golov, bila je odlična nogometašica. Igrala je zelo dobro, mislim, da je bila celo boljša od fantov.

Bi vam še vedno lahko dala gol z 11 metrov?
Mislim, da bi lahko. Zna igrati nogomet, zna udariti žogo.

Je profesionalna košarkarica, slovenska reprezentantka, pred kratkim je prestopila na Slovaško v Košice. Sta kdaj igrala tudi košarko?
Seveda, še vedno jo kdaj na dopustu oziroma počitnicah igrava na igrišču, seveda ne tako pogosto kot včasih. Igrala sva vse športe, kar je bilo mogoče. Vse, kar se je v Škofji Loki dalo, vse sem poskusil in treniral. Rokomet, tenis, odbojka ... Vsi so mi zelo všeč (smeh).

Ko igrata košarko, imate še vedno kaj možnosti, da jo premagate?
Imam možnosti. Teja je zelo dobra, ampak sem večji in močnejši, tako da ji ni prav lahko proti meni.

Večkrat zmagate vi?
Večkrat ne, se pa kdaj zgodi.

Že od malih nog ste bili sprogramirani, da ste postali športnik. Ob vas je bila le žoga.
Ja, tako je, odkar se spomnim. Prvi spomini, ki jih imam iz otroštva, so spomini z igrišča, žoga je bila vedno ob meni. Že od rojstva je žoga sestavni del mene.

Kepke in Sepke sta odigrala tudi pomembno vlogo, da ste pristali pri Olimpiji. Kaj se je zgodilo?
V Olimpijo sem odšel z 9, 10 leti, ko je oče igral v medijski ligi v Ljubljani za Bežigradom (branil je za Dnevnik, op. a.). S Tejo sva vedno šla z njim. Med polčasom, ko je bilo igrišče prosto, sva šla na igrišče, jaz v gol, ona pa na sredino igrišča in je streljala proti meni. Takrat me je na srečo opazil nekdo iz Olimpije, pristopil do mene in očeta ter nas povabil na trening.

Neverjetno, kako lahko malenkosti tako močno zaznamujejo športno pot. Pravijo, da morajo biti vratarji nekaj posebnega, da morajo biti malce odtrgani, malce odbiti, da so lahko dobri. Se strinjate s tem?
Ne strinjam se s tem, čeprav mi vsi tako govorijo. Mislim, da je vratar čisto normalna oseba kot vsak drug igralec v polju.

Kaj pa naredi dobrega vratarja, da je kakovosten, dober in uspešen?
Ne vem. Mislim, da nisem strokovnjak za to, da bi lahko govoril. Vsak vratar je drugačen in ima svoj slog, prav gotovo pa je najpomembnejša mirnost v vratih in to, da poskušaš vnesti samozavest v soigralce.

Zakaj ste vi postali vratar?
Gotovo zaradi očeta. Vse življenje je igral nogomet, bil je vratar. Spomnim se, da sem ga posnemal za golom, ko je treniral, in se metal tako kot on.

Oče je rekel, da je imela pri vaši športni poti pomembnejšo vlogo mama, ki vas je večkrat peljala na trening.
Gotovo, mama je imela mogoče v tistem času celo malo več časa, da me odpelje na trening, ker je imel oče tako službo, da to ni bilo mogoče. Ampak oba sta enako zaslužna za to, vedno sta me spodbujala, nikoli v nič silila, tako da se lahko samo obema zahvalim, da sta taka, kakršna sta.

Povedala sta tudi, da je morala mama, ko je oče delal v Cerkljah, s kolesom po avto, priti z avtom nazaj v Škofjo Loko in vas peljati v Ljubljano na trening.
Iskali smo vse načine, kako bi prišel v Ljubljano, ker ni bilo vedno lahko izvedljivo. Oče in mama sta me vedno podpirala in se trudila, da bi mi omogočila, da grem na trening. Tako da me je res mama kdaj odpeljala na trening, včasih sva šla skupaj z mamo na trening v Ljubljano s kolesom, včasih sem šel sam, z vlakom, z rolerji. Bili so vsi mogoči načini. Lahko sem zelo vesel in ponosen na svoje starše, da so mi to omogočali.

Ste tu dobili tudi delovne navade? Tudi vaši trenerji vam pripisujejo, da ste bili vedno marljivi in pridni. Radi trenirate?
Ja, treniram zelo rad. Vedno sem z veseljem treniral, po vsakem treningu sem hotel še enega ali dva. Želel sem biti na igrišču ves dan.

Kako je bilo, ko ste prišli v novo okolje, v Olimpijo?
Bilo je zanimivo. Mogoče sem bil do takrat v Ljubljani dvakrat ali trikrat. Iz majhnega mesta sem prišel v večje mesto, ampak bili smo otroci, povezani, zelo dobro smo se razumeli in vsi z veseljem trenirali.

V tistem času ste igrali na nekem turnirju v dvorani v Kamniku, med dvema ekipama Olimpije. Takrat ste enkrat že dobesedno vrgli rokavice v kot.
Ko sem bil mlajši, nisem mogel prenesti poraza, bil sem zelo tekmovalen in nikoli nisem hotel izgubiti. Igrali smo proti leto, dve starejšim igralcem Olimpije, izgubljali smo z 2:0. Bil sem zelo živčen v golu, čeprav sem imel takrat kakšnih 12 let. Sredi tekme sem odšel z igrišča in rekel, da ne bom več igral nogometa ter da se z njim nočem več ukvarjati.

Koliko časa niste igrali nogometa?
Dva, tri mesece. Takrat sem bil odločen, da bom začel trenirati košarko. Igral sem jo že v osnovni šoli, tudi hodil na treninge, igral v šolski ligi. Ampak seveda ne tako kot nogomet. Takrat, ko sem imel pavzo v nogometu, sem se za dva meseca posvetil košarki.

Kako ste se odločili, da si znova nadenete rokavice?
Doma smo se pogovarjali. Niso me sicer silili, da bi spet začel, sem pa imel tudi sam veliko željo, da bi spet igral in treniral, tako da smo se odločili, da se bom vrnil v Ljubljano in spet treniral nogomet.

Kako je bilo, ko je Olimpija izpadla v peto ligo? Ste razmišljali, da bi odšli v kakšen drug klub, v katerem bi imeli morda lepše možnosti za razvoj?
Takrat so bili zelo težki časi v klubu, čeprav sem bil še zelo mlad. V klubu je ostal moj trener Darko Škrlj. Pogovarjali smo se. V celem klubu so ostali dva ali trije igralci. Zelo težko je bilo začeti na novo, ampak na srečo se je vse dobro izteklo. Ekipa se je zbrala na novo, nekaj selekcij, začeli smo v medobčinski ligi in potem napredovali iz leta v leto ter vrnili vse ekipe v prvo ligo.

V prvi ligi ste tudi igrali prvo sezono, ko je bil trener Brane Oblak. Stari ste bili 16 let in bili ste tretji vratar moštva. Imeli ste srečo v nesreči, da se je Matic Kotnik, ki zdaj brani pri Celju, poškodoval, prvi vratar Damir Botonjić pa je imel težave s prekomerno težo. Tako ste prišli v prvo moštvo in v Novi Gorici že takoj zablesteli na debiju. Se spomnite tiste tekme?
Seveda se spomnim, tega se bom verjetno vedno spominjal. V nogometu je tako, da vedno dobiš priložnost, ko se nekdo poškoduje ali mu ne gre. Lahko pa seveda tudi ti tako izgubiš mesto prvega vratarja. Zelo sem bil vesel, še vedno sem ponosen na to, da sem s 16 leti lahko debitiral v prvi ligi in da smo takrat zmagali.

Mnogi so bili takrat presunjeni, ko so vas prvič videli, da ste že pri 16 letih tako telesno izoblikovani. Kaj ste jedli, da ste postali tako veliki?
(smeh) Jedel sem čisto normalno hrano, nič posebnega.

Katera pa je vaša najljubša hrana?
Kar koli iz mamine kuhinje.

Pogrešate kaj zdaj na Pirenejskem polotoku ali ste se navadili na tamkajšnjo kuhinjo?
Hrana na Portugalskem in v Španiji je zelo dobra, tako da ne pogrešam slovenske hrane. Normalno pa je, da mi kdaj zapaše tudi kaj iz slovenske kuhinje. Zelo dobro je, ko se vrnem in imam možnost pojesti kaj doma.

Vaša evropska zgodba se je začela pri Benfici leta 2010. Kako ste takrat pri zgolj 17 letih prišli do te odločitve, da odidete na Portugalsko?
Nikoli nisem pričakoval, da bom imel kdaj možnost iti v tak klub oziroma kamor koli v tujino. Takrat sem se odločil, da sem pripravljen iti, delati in vse vložiti v nogomet.

Kaj so rekli starši?
Starši so me podpirali in rekli, da me bodo podpirali, kakor se bom sam odločil.

Kaj pa šola?
Takrat sem hodil v Škofjo Loko na strojno srednjo šolo. Ko sem se odločil, da bom odšel v Lizbono, nisem bil več tako zagret, ker sem si rekel, da bom dal vse v nogomet. Sem pa sam sebi obljubil, da bom šolo enkrat tudi končal.

Ste imeli kaj domotožja?
Domotožja niti nisem imel. Normalno, da sem mogoče malo pogrešal vse ljudi, ki so bili prej okoli mene, ampak prvih nekaj mesecev je bil oče z mano, tako da je bilo vse lažje.

Ste na Portugalskem hitro našli nove prijatelje in kolege?
Na začetku sem imel kar nekaj težav, ker nisem govoril niti angleško niti portugalsko. Skozi treninge, skozi vse življenje pa sem se vklopil v družbo, začel sem se pogovarjati s soigralci, resda na začetku bolj z rokami, a sem se kar hitro naučil jezika in potem je bilo vse lažje.

Kako pa vam gresta zdaj portugalščina in angleščina?
Zdaj mi gre kar v redu. Mislim, da govorim dobro, sporazumevam se z lahkoto, gotovo imam še kakšne slovnične napake, a v pogovornem jeziku to ni težava.

Kako prav vam pride portugalščina v Španiji?
Pride prav. Razumem skoraj vse špansko, čeprav Španci težko razumejo portugalščino, tako da moram včasih spraviti vmes kakšno špansko besedo, ki jo poznam.

Prva leta pri Benfici so vas posojali v druge klube. Najprej v Beira Mar, nato Olhanense. Prvo priložnost ste potem dobili v Leirii. Kako se spominjate teh let in klubov?
Bilo je kar težko, ni bilo ravno lahko, ampak vedno sem verjel vase, v to, kar zmorem. Vedno sem strmel k temu, da bom uspel in ne bom obupal. V Beira Maru prvih šest mesecev nisem igral nič, samo dve pokalni tekmi, ampak sem se veliko naučil, ogromno treniral in napredoval. Pri Olhanenseju je bil nov trener, drugačen način dela in sem se naučil še nekaj novih stvari. Čeprav nisem veliko igral, je bila vsaka posoja dobra za moj razvoj. Tudi v Leirii do januarja nisem nič igral, bil sem tretji vratar, večinoma na tribuni. Treniral sem, čakal na svojo priložnost, verjel vase, delal vse za to. Nato se je prvi vratar poškodoval, na Madeiri proti Nacionalu sem dobil priložnost pred drugim vratarjem, izkoristil sem jo in ostal v golu.

Pri Leirii so imeli tedaj težave s plačevanjem igralcev. Kaj se je dogajalo?
Leiria je imela tisto leto velike finančne težave, igralci so zadnjo plačo dobili oktobra ali novembra, aprila pa so imeli vsi tega dovolj in dan pred tekmo je 17 igralcev prekinilo pogodbo. Tako smo tisto tekmo odigrali samo z osmimi igralci. Bilo je zelo nenavadno, zelo čudno, ampak smo se do sodnikovega podaljška prvega polčasa dobro držali in zadržali 0:0. Trudili smo se. Za naslednjo tekmo v Lizboni proti Benfici so registrirali še nekaj mladincev, tako da smo odigrali z 11 igralci in dvema na klopi.

Morda odločilna poteza je bil vaš odhod v Rio Ave, kjer je bil trener Nuno Espirito Santo, ki zdaj vodi Valencio. Vedno je z izbranimi besedami govoril o vaših predstavah in o vas.
Po sezoni v Leirii smo se usedli z menedžerjem in pretehtali možnosti za naslednje leto. V Benfici zame še ni bilo prostora, zato smo iskali druge možnosti. Trener Espirito Santo je verjel vame, računal name in nas je prepričal, da sem odšel tja.

Tista sezona se je končala s tragičnim tednom Benfice, ko je izgubila državni naslov, finale pokala in finale Evropske lige. Kako ste to doživljali kot posojen igralec Benfice v drugem klubu?
Ni mi bilo vseeno, normalno, da bi raje videl, da bi Benfica zmagala vse, kar je igrala. Ampak nihče iz Benfice takrat niti ni govoril z mano niti me ni poklical. Nisem bil v stiku z Benfico cela tri leta, kar sem bil na posojah. Seveda pa sem imel rad ta klub in sem mu želel vse najboljše, ampak na žalost se v tisti sezoni ni izšlo.

Je to nekaj normalnega, da klub ne govori z vami, ko ste na posoji drugje?
Ne vem, kako je drugje, kako je pri drugih igralcih. Vem, kako je bilo pri meni. Tako je bilo.

Ste se počutili nekako zapostavljenega?
Ne bi rekel zapostavljenega, a normalno, da ni lepo in najbolje, če nisi v stiku z nikomer iz svojega kluba. Ampak, kot kaže, tako je v nogometu in s tem se moraš spopasti.

Ravno poleti, ko ste iz Rio Aveja prišli nazaj v Benfico, ste tudi želeli, da se stvari razjasnijo. Kako ste doživeli tisto poletje, ko je prišlo tudi do nekaj nesoglasij med vami in klubom?
Z menedžerjem Miho Mlakarjem sva želela odgovore iz Benfice, želela sva vedeti, kako naprej. Pogovarjali smo se kar nekaj časa in na koncu zadevo rešili.

Podpisali ste novo pogodbo, sezona pa se je za vas sanjsko razpletla. Na začetku sicer niste bili med vratnicama, v nadaljevanju pa ste odlično igrali in kar na 22 izmed 26 tekem niste prejeli zadetka, kar je izjemen izkupiček. Zmagali ste v treh tekmovanjih in igrali v finalu Evropske lige. Hvalili so vas tudi navijači.
Lepo je slišati, da si nekomu všeč, ni pa težko slišati tudi kritik. Vsaka kritika je dobra za nekaj novega, da se naučiš kaj novega.

Kako je pa zdaj, ko ste odšli iz Lizbone? Poleti je bilo slišati tudi nekaj ne najlepših misli lizbonskih navijačev.
Po navadi je tako, da ko si tam in ko je vse v redu, so tudi govorice o tebi lepše kot takrat, ko te ni tam in ko greš. To je nekaj čisto normalnega in nimam težav s tem.

Kako je sploh prišlo do prestopa?
Menedžer Mlakar je vse skupaj uredil, mi povedal o možnostih za naslednjo sezono, pogovorila sva se, kaj bi bilo najboljše. Tudi doma smo se pogovarjali, na koncu smo se vsi skupaj odločili, da sem pripravljen oditi iz Portugalske in podpisati za španskega prvaka Atletico Madrid.

So bile na voljo tudi druge ponudbe?
To zdaj niti ni tako pomembno. Ja, z menedžerjem sva govorila o kar nekaj možnostih.

Ko ste prestopili v Atletico, kot kaže, še vedno nekaj nepozabljenih zgodb iz Benfice. Predsednik Benfice je rekel, da vas je Atletico ponudil nazaj, da bi spet prestopili v Benfico. Atletico je to seveda zanikal. Kako si sploh razlagate, da je do tega prišlo?
Razlagati si tega ne morem. Vsi vemo, tudi ljudje iz Atletica, da tega niso naredili. Normalno, da me niso ponudili nazaj. Ne vem, kje je predsednik Benfice to slišal. Verjetno je nekaj slišal in potem tako tudi nekaj povedal.

Letos torej prestop v Atletico. Kakšni so prvi vtisi?
Zelo dobri, zelo vesel sem, zadovoljen. S klubom, z življenjem, z mestom. Za zdaj je vse v najlepšem redu.

Atletico je imel lani odlično sezono, postal je španski prvak in evropski podprvak. Trener Diego Simeone je bil eden izmed osrednjih likov te zgodbe. Kako ste ga doživeli?
Diego Simeone je odličen trener, temu v prid govorijo tudi rezultati v zadnjih letih. O njem za zdaj lahko povem vse najboljše.

Atletico ima tudi v tej sezoni velike ambicije. Poleti je moral nekaj igralcev prodati, a je kupil nekaj odličnih okrepitev - vas, Maria Mandžukića, Antoina Griezmanna. Kakšne so ambicije v tej sezoni?
Visoke, kot vsako leto. Gotovo se borimo za prva tri mesta v španskem prvenstvu in za to, da pridemo čim dlje v Ligi prvakov.

Na začetku, ko ste prišli v nov klub, ste se poškodovali. Kako ste doživeli ta čas glede na to, da niste mogli odigrati in se na polno pripravljati na novo sezono ter ste za zdaj na klopi?
Poškodbe so sestavni del nogometa. Normalno, da ni prijetno, sploh zdaj na začetku, da sem po enem tednu treninga moral počivati mesec dni. Na žalost sem izpustil večino priprav in se ekipi pridružil šele v tednu pred prvo tekmo superpokala.

Mnogi se sprašujejo, zakaj je Atletico plačal toliko denarja za vas, a vas ni postavil v vrata, ne glede na poškodbo. Kaj pravite tistim, ki vas to vprašajo?
Nimam kaj veliko povedati. Vedno govorim, da številke niso pomembne, pomembno je, kar pokažeš na treningu in igrišču. Nekaj časa sem bil poškodovan. To, da so plačali zame veliko denarja, ne pomeni, da moram braniti. Normalno, da moram pokazati, da si to zaslužim. Na tem delam in verjamem, da bom to pokazal.

Je težko čakati na priložnost?
Težko ali ne, tako je. Počakati moraš, trenirati. Konec koncev so pomembni rezultati ekipe. Na priložnost čakam tako kot vsi drugi igralci. Normalno se pripravljam na to. Vsak teden se pripravljam, kot da bom konec tedna igral. Poskušal bom izkoristiti priložnost, ko bo prišla.

Podobno je zdaj tudi v slovenski reprezentanci. Samir Handanović je prvi vratar, selektor Srečko Katanec je prejšnji teden povedal, da se vsi borijo za reprezentančna mesta, a da je na mestu vratarja odločeno, da je Samir številka ena. Kako ste razmišljali, ko ste to slišali? Ste to tudi pričakovali?
Niti nisem razmišljal o tem, ne prej ne zdaj. Samir je tu že kar nekaj let, brani odlično tako v klubu kot reprezentanci. S tem se ne obremenjujem. Ponosen sem, da sem zraven, ker zastopam svojo državo, to je bila od nekdaj moja želja. Kaj bo čez čas oziroma jutri, pa nihče ne ve. Vsi se trudimo, delamo. Ko me bodo potrebovali, bom dal vse od sebe, da bom pomagal državi.

Slovenija igra v skupini z Anglijo, Švico, Estonijo, Litvo in San Marinom. Kvalifikacijsko sito je tokrat širše, 23 ekip se bo uvrstilo na Euro 2016 poleg gostiteljice Francije. Apetiti v javnosti so veliki. Kaj pa v reprezentanci?
Tudi v reprezentanci imamo vsi željo, da bi nam uspelo in da bi prišli v Francijo. Normalno, da verjamemo v to in delamo za to. Najbolje bi bilo v ponedeljek kvalifikacije začeti z zmago.

Zadnje veliko tekmovanje je bil SP v Braziliji. Ste si ogledali veliko tekem?
Niti ne. Nisem toliko spremljal, pred štirimi leti sem zaradi Slovenije spremljal več.

Ste navijali za katero izmed reprezentanc?
Nisem navijal, v finalu pa bi mi bilo boljše, če bi zmagala Argentina, ker sta tam igrala dva moja nekdanja soigralca in sem stiskal pesti za njiju.

Za najboljšega vratarja je bil izbran Manuel Neuer. Kateri izmed vratarjev v svetovnem vrhu so vam najbolj všeč?
Trenutno nimam nobenega vratarja posebej, da bi ga lahko izpostavljal. Veliko je vrhunskih, ne vem, za koga bi lahko rekel, da je najboljši. Mislim, da jih je veliko.

Kaj je tisto, kar bi si želeli najbolj izboljšati, popraviti?
Vse bi rad izboljšal, ni ene stvari, ki bi jo prav posebej izpostavil, ker vem, da lahko v vsaki stvari še precej napredujem.
Luka Petrič, Val 202 (povzel M. R.)