Tihi protest obupanih priseljencev pred grškim parlamentom. Foto: Katja Lihtenvalner
Tihi protest obupanih priseljencev pred grškim parlamentom. Foto: Katja Lihtenvalner
Namestitveni center Korintos. Foto: Katja Lihtenvalner

Samo razumevanje jezika (in seveda poslušanje) ti osvetli, kako zelo rasistična, ksenofobna in nacionalistična je ta država.

Za številne upanja za lepšo prihodnost ni. Foto: Katja Lihtenvalner
Sirski begunci protestirajo že več kot teden dni. Foto: Katja Lihtenvalner

Ko so priseljenci enkrat uradno zaprosili za azil, se lahko poslovijo od legalnega življenja v kateri izmed drugih evropskih držav. Grčija postane njihova ječa, tudi če bo njihova prošnja zavrnjena.

Stena, popisana s pozivom "Svoboda Mihaloljakosu" (vodja Zlate zore, op. a.). Foto: Katja Lihtenvalner
Med stavkajočimi so tudi otroci. Foto: Katja Lihtenvalner

Mogoče je zaradi nas vseh. Mogoče je zato, ker to kot družba dovolimo in omogočamo. Ker nam je malo mar. Ker nas zgodbe tistih, ki so prebežali, da bi si zagotovili boljše življenje in so potem strpani v zabojnike, ne zanimajo. Ignoranca nas vseh je razlog za to, da namestitveni centri v Grčiji sploh lahko obstajajo.

Begunci pred elitnim hotelom Bretagne. Foto: Katja Lihtenvalner
Namestitveni center Korintos, obdan z bodečo žico. Foto: Katja Lihtenvalner

Nezakoniti priseljenci so tukaj živeli leta in leta kot poceni delovna sila za grške veleposestnike, gradbince, ipd. Takrat niso nobenega motili. Ko je Grčija zašla v krizo, je bilo potrebno s prstom pokazati na nekoga.

Pribežniki Grčije ne vidijo (več) kot dežele priložnosti. Foto: Katja Lihtenvalner
Po nekaterih podatkih naj bi bilo v Grčiji, državi z 11 milijoni prebivalcev, že milijon priseljencev - Lihtenvalnerjeva meni, da je podatek za najmanj 30 odstotkov prenapihnjen. Foto: Katja Lihtenvalner

Opazovanje trupel, izsušena telesa priseljencev, krvavi obrazi so postali evropski vsakdan.

Eden izmed beguncev. Foto: Katja Lihtenvalner
Letak, ki poziva na enega izmed številnih shodov Zlate zore v Atenah. Foto: Katja Lihtenvalner
Sirski begunci. Foto: Katja Lihtenvalner

Svobodna novinarka, ki že skoraj štiri leta živi v Grčiji, se je v zadnjem času posvetila predvsem priseljenski problematiki in v živo spremlja sojenje pribežnikom, ki jim sodijo zaradi lanskega upora v namestitvenem centru Amigdaleza.
Gre za enega tistih zloglasnih in kontroverznih centrov, ki jih je grška vlada postavila za "zajezitev" priseljenske problematike, kot to imenuje EU. Centri, kjer zaradi obupnih razmer ljudje vsakodnevno gladovno stavkajo, nastajajo upori in samomori, so le vrh gore.

Grčija se je namreč v letih krize nevarno radikalizirala, okrepile so se nacionalistične in ksenofobne težnje in danes država z milijonom priseljencev (po nekaterih ocenah, po drugih pa je ta številka vsaj za 30 odstotkov prenapihnjena) pač ne velja več za deželo prihodnosti, občutek, ki ga še krepi 300 sirskih beguncev (od tega 20 otrok), ki že od prejšnjega tedna gladovno stavkajo pred grškim parlamentom.

O stanju v državi in koliko je resnice na bruseljskem dopovedovanju, da Grčija okreva, pa več v spodnjem intervjuju s Katjo Lihtenvalner.


Prebrali smo že veliko o radikalizaciji Grčije, o Zlati zori in vzponu skrajnega nacionalizma, tudi od vašega kolega, Delovega dopisnika Boštjana Videmška. Nam lahko iz prve roke poveste, kako se na ulicah (če se) čuti ta nastrojenost proti priseljencem?
V štirih letih, odkar živim tukaj, sem ulični nastrojenosti proti priseljencem dejansko priča dnevno. Nastrojenost proti priseljencem - posebej tistim, ki so temne polti, temnejšega videza (ironično številni zdajšnji begunci iz Sirije drastično spominjajo na Grke) - uspešno napihuje Nova demokracija, vodilna stranka grškega premierja Antonisa Samarasa, v čigar stranki so številni povezani z neonacistično stranko Zlata zora ter tradicionalno radikalno patriotskim ultranacionalističnim Laosom. Obojim pri protipriseljenski retoriki prikimava še parlamentarna stranka Neodvisni Grki, nastala iz nekdanjih pripadnikov Nove demokracije.

Govorimo torej o štirih političnih strankah, ki so vse ostro usmerjene proti priseljevanju. Pri tem naj omenim, da se v vseh teh štirih strankah znajdejo tudi lastniki ali simpatizerji (v Grčiji je vodenje najvplivnejših medijev tesno povezano s tistim, ki vodi tudi vlado) najvplivnejših, najodmevnejših ter najbolj gledanih grških medijev. Popolna formula za kreiranje sovražne ideologije proti tujcem. Poveličevanja antične in grške kulture kot edine najbolj razvite, civilizirane, hrabre ipd. pa so polni tudi šolski učbeniki. "Crknite, Pakistanci!" in "Izginite, umazanci! Vojno so vam zakuhali Američani. Pojdite k njim in nas pustite na miru," je šop, ki sem ga na atenskih ulicah pobrala ta teden. Samo razumevanje jezika (in seveda poslušanje) ti osvetli, kako zelo rasistična, ksenofobna in nacionalistična je ta država.

Kakšna je trenutna obravnava nezakonitih priseljencev po prihodu v Grčijo?
Priseljenci še vedno množično prihajajo v Grčijo. (Samo letos je grško mejo zaradi sirske vojne prečkalo 30.000 sirskih beguncev.) Večina nezakonitih priseljencev si želi kmalu po prehodu meje s Turčijo (prečkajo jo s plastičnimi čolni in za svoje potovanje plačujejo 2.000 evrov in več) pobegniti iz Grčije in nadaljevati svoje potovanje v države osrednje, zahodne ter severne Evrope. Zaničevalno ravnanje z nezakonitimi priseljenci (številni med njimi so pobegnili državljanskim vojnam, etničnim nemirom ipd.) je številnim priseljencem zdaj že znano, saj njihovi rojaki sporočajo, kaj jih utegne čakati v Grčiji. Če se navkljub vsemu odločijo, da bodo zaprosili za azil v Grčiji, jih čaka dolga nadležna birokracija, razgovori ter čakanje v vrsti. Ko so priseljenci enkrat uradno zaprosili za azil, se lahko poslovijo od legalnega življenja v kateri izmed drugih evropskih držav. Grčija postane njihova ječa, tudi če bo njihova prošnja zavrnjena.

Spremljate sojenje priseljencem, ki so bili aretirani zaradi lanskega upora v namestitvenem centru. Kakšni občutki vladajo? Da gre za pošteno sojenje ali samo še utrjevanje krivic, ki se jim dogajajo?
Vzdušje je zelo napeto. V dvorani nas je 25 tistih, ki spremljamo sojenje, saj več zunanjih opazovalcev sodnica ne dovoli. Potem je 25 aretiranih priseljencev (skupaj se sodi 65) in 15 policistov. Do zdaj (za zdaj so minila tri zaslišanja) je bilo vseh sedem prič paznikov iz namestitvenega centra Amigdaleza, kjer se je zgodil incident. Pazniki se zapletajo v laži in ujemajo na lastne limanice. Tako npr. do zdaj nobeden izmed njih ni bil sposoben prepoznati niti enega obraza aretiranega priseljenca, za katerega so sami podpisali, da so jih na dan aretacije (13. avgust 2013) prepoznali kot storilce.
Pri sojenju gre za absurd brez primere: po nareku grške vlade so nezakonite priseljence zaprli v zabojnike, ki jih obdaja bodeča žica, z omejeno možnostjo gibanja tudi znotraj žice. Avgusta lani, ko so takrat zaprti priseljenci izvedeli, da bodo v peklu vročine morali nadaljevati svoje bivanje, so se odločili, da se bodo raje uprli, kot da nadaljujejo svoje življenje, zaprti v bele grške zabojnike: zanetili so požar, v paznike so metali plastične steklenice in kamne. V center so vstopile posebne enote policije. Aretirali so jih 65.
V sojenju, ki zdaj poteka proti tem priseljencem, so nezanesljivi pazniki zdaj edine priče v tem procesu, vendar niso sposobni prepoznati obtoženih. "Zame so vsi enaki," je eden izmed njih izjavil na zadnjem zaslišanju, četudi je podpisal, da je ob incidentu videl pet njih, ki so metali kamne, zato jih je aretiral. Še enkrat naj povem, da je od tega 25 priseljencev v zaporu že leto in pol. Številni izmed njih so tako v zaporu več kot dve leti.

Kakšne so sploh razmere v dotičnem centru? Slišali smo za brezup, za izgrede, frustracije, gladovne stavke ... Kaj ste slišali vi?
V centru Amigdaleza, blizu Aten, je zaprtih 1.500 priseljencev. Samo ta mesec sta tam umrla dva priseljenca. Priseljenci so mi pripovedovali srhljive zgodbe: hrane je premalo, je pokvarjena, zastrupljena. Policisti se do njih vedejo nasilno (videla sem rane). Številni izmed njih so enostavno zblazneli zaradi tega, ker so zaprti v zabojnike, ki jih obdaja bodeča žica. Nimajo televizije, nimajo interneta, nimajo knjig. In v takšnih pogojih jih lahko zadržujejo do leta in pol (jih pa tudi dlje).

Zdravniki, ki so obiskali te zloglasne centre za pridržanje, policijske postaje in centre obalne straže, poročajo o "živem peklu", ki ga trpi na tisoče priseljencev, da si niso mislili, da so take razmere na evropskih tleh sploh mogoče, da priseljencev sploh ne obravnavajo kot človeških bitij. Kako je v resnici to v evropski državi, članici EU-ja, sploh mogoče?
Mogoče je zaradi nas vseh. Mogoče je zato, ker to kot družba dovolimo in omogočamo. Ker nam je malo mar. Ker nas zgodbe tistih, ki so prebežali, da bi si zagotovili boljše življenje in so potem strpani v zabojnike, ne zanimajo. Ignoranca nas vseh je razlog za to, da namestitveni centri v Grčiji sploh lahko obstajajo. Pred nekaj leti sem naivno še verjela, da bomo z opozarjanjem na to problematiko dosegli, da bo grška vlada začela ukrepati. Danes vidim, da nas je takšnih tako malo, da so naši premiki neznatni in nepomembni. Ko sem poleti obiskala namestitveni center v Korintu, so domačini (in lokalna skupnost je prva, ki lahko odreagira), suvereno jedli suvlakije ter pili pivo pred z bodečo žico obdanimi nekdanjimi vojaškimi centri. Nemčija, druga svetovna vojna. Večina tistih, ki so živeli v neposredni bližini koncentracijskih taborišč, so trdili, da jim nacistična iztrebljanja in izživljanja niso bila znana.

V Grčiji naj bi bilo po nekaterih podatkih že milijon nezakonitih priseljencev. Je to velika tema pogovorov med prebivalci, v strankah, nevladnih organizacijah ... Kako se Grčija sploh loteva te problematike?
Kje pa! Koga zanimajo priseljenci in njihove zgodbe!? Televizijski mediji jih bodo uporabili samo, ko so katerega izmed njih zalotili pri kraji ali kakšnem drugem "zločinu". Potem bodo stalno omenjali, kako je "pakistanski državljan storil to in to". Ko grški politiki prenašajo milijone evrov v švicarske banke, sodelujejo pri utaji davkov ali so povezani s kakšnim drugim kriminalnim dejanjem, to ne zanima nikogar. Opozorila bi vas tudi, da številko, ki jo omenjate, uporabljajo desničarske stranke (na čelu z grško vlado) pri utemeljevanju svojih teženj po lovljenju priseljencev ali po iskanju (kar je še večji absurd) krivcev za nastalo ekonomsko situacijo te države. Nezakoniti priseljenci so tukaj živeli leta in leta kot poceni delovna sila za grške veleposestnike, gradbince ipd. Takrat niso nikogar motili. Ko je Grčija zašla v krizo, je bilo treba s prstom pokazati na nekoga. Najranljivejši - nezaščiteni priseljenci - so postali krvi za vse. Grešni kozli grškega ekonomskega, družbenega in političnega kolapsa.

Ali menite, da Grčija pri obravnavi nezakonitih priseljencev postopa v skladu z drugimi državami v podobnem položaju (npr. Italiji) ali je njena politika postala še precej bolj protipriseljenska?
Grčija ne postopa v skladu z drugimi državami, ker vsaka država pač postopa na način, kot najbolj zna. Grčija je za to problematiko neusposobljena, nezainteresirana in četudi ima že leta skupaj z Italijo enega izmed največjih vdorov priseljencev v Evropo, je popolnoma nekompetentna za ukvarjanje s priseljensko problematiko. Ob tem EU ne odreagira, četudi je seveda enako odgovoren. Opazovanje trupel, izsušena telesa priseljencev, krvavi obrazi so postali evropski vsakdan. Ne zanimajo nas več. Nanje smo se navadili. Begunsko–priseljenska tragedija ne vstopa več v naše domove z eksplozivnim učinkom. Ne zanima nas več. Ignoriranje in občutek, da težava pač ni naša, je prvo stanje razčlovečenja. Zato apatičnost do teh prizorov jemljem zelo resno. Sem zaskrbljena.

EU-politika do priseljenske problematike pa je, če prav razumem, brez rešitve - njihov poziv Grčiji je bil, naj "zajezijo" val priseljencev. Je tako?
Ja. In vsaka država si to razlaga po svoje: za grške obmejne policiste to med drugim pomeni tudi streljanje na priseljence, ignoriranje klicev na pomoč, aretacije in namestitev v otoške natrpane centre brez ogrevanja ipd. Različne zgodbe slišim. Tudi o podkupovanju policistov, seveda. Na meji sicer delujejo tudi policisti obmejne policije Frontex, da pomagajo pri "zajezitvi".

Videmšku so že očitali, da slika prečrno sliko Grčije, češ da stanje ni tako slabo. Vi Grčijo (sklepam?) poznate že izpred kriznih časov. Kako so se stopnjevale zadeve, kje so spremembe najočitnejše in občutne ...?
Vidiš to, kar hočeš videti. Če greš npr. danes v center Aten, pred grški parlament, in se tam fotografiraš skupaj z golobi in častno stražo Evzoni ter ne pogledaš, da na nasprotni strani ceste na belem marmorju sedi 300 sirskih beguncev, ki že deset dni skupaj z otroki spijo tam ter gladovno stavkajo, ima pač tvoj obisk Aten to, kar si pričakoval in kar ti je turistični vodič ponujal. Vse gre po načrtu. Živim tukaj v času, ko se je brezposelnost podvojila, plače so se povprečno zmanjšale za 40 odstotkov, zrasla je cela četica novih davkov, več kot 30 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, so v stiski, depresivni in obupani. Gretja ne uporabljajo več. Tudi jaz preživljam mrzle grške zime, saj za centralno ogrevanje stanovalci več enostavno nimajo denarja. Spremembe so občutne na vseh ravneh: šole so zanemarjene, bolnišnice zapuščene (primanjkuje zdravil, osebja ipd.), ljudje so ostali na cesti.

Ima Zlata zora in njej podobna gibanja še vedno tako velik vpliv, so še v porastu?
Zlata zora je zaradi notranjih trenj trenutno v procesu reformiranja. Prihajajoče sojenje članom in vsem najvidnejšim poslancem te neonacistične stranke, ki se najverjetneje ne bo zgodilo to leto, bo prineslo spremembe. Po vseh informacijah, ki jih imam, se zdi najbolj logično, da bosta nastali dve frakciji. V javnosti se omenjata kot "resna" Zlata zora ter "prvinska" Zlata zora. V drugo se bodo stekli vsi najbolj pristni neonaci huligani, na čelu z Janisom Lagosom (vodjem atenske pirejske Zlate zore, iz katere je prihajal morilec grškega raperja Pavlosa Fissasa). Ubrali bodo takšno pot, da bo ustrezala vladajoči politiki. Trenutno smo v obdobju zatišja pred nevihto. Hujšega porasta si skoraj ne predstavljam, če si predstavljate, da velik del ideologije, ki jo ima Zlata zora, lahko preslikamo v Novo demokracijo, Neodvisne Grke ter Laos. Ne uporabljajo neonacistične svastike in njihova retorika je bolj "sprejemljiva" (lahko bi rekli politična). To je pogosto edina razlika. Upala bi si trditi, da več kot polovica grškega prebivalstva podpira te stranke. Njihov skupen cilj je: "Vse za Grčijo in Grke!" Metode, s katerimi se lotevajo uresničevanja tega cilja, so različne.

Predstavniki EU-ja in ZDA nas skušajo prepričati, da reforme v Grčiji delujejo in da se stanje izboljšuje. Koliko je resnice na tem?
Znane floskule - "primarni presežek, zgodba o uspehu ter vrnitev Grčije na mednarodne trge" - so, milo rečeno, nateg, ki ga vsak teden oddeklamira Samaras ter zraven še vedno znova pove, "da smo preživeli težke čase, da moramo še malo potrpeti, da se bo kmalu kazal razvoj". Noben realen pogled niti v statistike, niti v grška gospodinjstva, niti v grško socialno sliko tega ne more potrditi. Slišala sem, da tudi nekateri slovenski politiki uporabljajo to in Grčijo uporabljajo kot zgleden primer, kjer je dobro in potrpežljivo zategovanje pasu vodilo v rast. Grčija ima najvišjo brezposelnost v EU-ju, revno in obupano prebivalstvo, razparan in shujšan javni sektor. To je njena edina realnost.

Samo razumevanje jezika (in seveda poslušanje) ti osvetli, kako zelo rasistična, ksenofobna in nacionalistična je ta država.

Ko so priseljenci enkrat uradno zaprosili za azil, se lahko poslovijo od legalnega življenja v kateri izmed drugih evropskih držav. Grčija postane njihova ječa, tudi če bo njihova prošnja zavrnjena.

Mogoče je zaradi nas vseh. Mogoče je zato, ker to kot družba dovolimo in omogočamo. Ker nam je malo mar. Ker nas zgodbe tistih, ki so prebežali, da bi si zagotovili boljše življenje in so potem strpani v zabojnike, ne zanimajo. Ignoranca nas vseh je razlog za to, da namestitveni centri v Grčiji sploh lahko obstajajo.

Nezakoniti priseljenci so tukaj živeli leta in leta kot poceni delovna sila za grške veleposestnike, gradbince, ipd. Takrat niso nobenega motili. Ko je Grčija zašla v krizo, je bilo potrebno s prstom pokazati na nekoga.

Opazovanje trupel, izsušena telesa priseljencev, krvavi obrazi so postali evropski vsakdan.