Pisalo se je leto 2008, maj, precej pri koncu demokratskih preliminarnih bojev za predsedniško nominacijo. Senatorka Hillary Clinton, ki bi po vseh pravilih morala biti demokratska kandidatka, ki bi se podala v boj proti republikancu Johnu McCainu, je izgubljala. Njeno mesto v zgodovinskih knjigah, mesto prve predsednice ZDA, ji je pred nosom zasedal 14 let mlajši, razmeroma neizkušeni senator iz Illinoisa. Amerika je v bitki pionirjev izbrala Baracka Obamo, prvega temnopoltega predsednika ZDA, in Clintonova je morala svoje visokoleteče cilje, ki jih je negovala vse, odkar je leta 1993 prvič stopila v Belo hišo (takrat še kot prva dama), prestaviti še za osem let.

Za ambiciozno političarko, ki je kot pravnica v Arkansasu dosegla kar nekaj mejnikov za ženske, je morala požreti grenko pilulo. Že leta 2008 je bilo namreč ob začetku preliminiranih bojev skoraj samo po sebi umevno, da ji nominacija ne more uiti. A se je zgodil Obama. S svojo mladostno energijo in svežino, karizmo, naravno govorniško spretnostjo, obljubo po spremembah in s preprostim, a učinkovitim geslom "upanje" je spodnesel tla preračunljivi, sredinski, "ziheraški", zadrgnjeni in precej dolgočasni Clintonovi, ki ji ni uspelo med mladimi volivci zbuditi zanimanja, da bi zanjo stali po več ur v vrstah pred volišči. Čeprav sta zakonca Clinton v glavah številnih svojih nasprotnikov dve strani istega kovanca, je res, da (hladna) Hillary ni Bill.

V senci naravnih talentov
Kot je zapisala takrat v New York Timesu kolumnistka Maureen Dowd: "Bill je grobo odpisal Obamov fenomen kot "največjo pravljico, kar jo je kdaj videl", a zadnjih nekaj dni se je zdela bolj Hillary v nevarnosti, da postane Pepelka. Postala je čustvena, ker se je ustrašila, da je dosegla svojo politično polnoč, ko bi se nenadoma spremenila spet v šolarko s piflarskimi očali in scufano pričesko; pametna, a ne priljubljena. Vsa ta leta v senci enega Naravnega (talenta/karizmatika/politika …), samo zato, da ji zdaj grozi, da jo bo zasenčil še en Naravni?"

Zveni znano? Osem let pozneje Clintonovi grozi še tretji "Naravni", če uporabimo terminologijo Dowdove. Bernie Sanders, 74-letni judovski demokrat iz Brooklyna, ki je videti kot vaš stari stric, ki se je pravkar zbudil iz popoldanskega spanca, sicer na prvi pogled ne bi mogel biti dlje od Clintona in Obame, ki sta zdramila volivce s svojim naravnim šarmom. Toda Hillary je proti njemu ponovno videti kot predstavnica stare, postane in prežvečene politike esteblišmenta.

2016 = 2008
In demokratska kampanja 2016 se nemalokrat dejansko zdi kot zrcalna preslikava kampanje 2008 – Clintonova je tudi letos začela silovito, kot že znana zmagovalka, ki ji je odbor demokratske stranke (DNC) še pred prvim preizkusom terena v Iowi že namenil skoraj 400 superdelegatov (gre za delegate, ki jih ne zavezujejo izidi volitev, ampak se lahko na konvenciji odločajo ne glede na volilni izid v svoji zvezni državi), Sanders pa je ob napovedi kandidature veljal zgolj za še enega posebneža z obrobja politične sfere, ki se sredi samega srca kapitalističnega ustroja naivno okliče za socialista.

A že ob prvih stikih z volivci je Sanders s svojo nezlagano priljudnostjo, občutkom za povprečne Američane in zavračanjem esteblišmenta, ki ga nihče v volilni tekmi (niti na republikanski strani ne) ne pooseblja tako kot ravno Clintonova, začel pridobivati. Ljudje so pač "začutili Bernieja" (referenca na "#feeltheBern", spontano nastala oznaka na Twitterju, ki je postala neuradno geslo Sandersove kampanje, op. a.).

In taboru Clintonove občutek ni nič kaj všeč. Nekdanja newyorška senatorka se je zato zatekla v isto smer, ki se ji je maščevala že leta 2008 – v smer negativne kampanje in podlih trikov, ki jih povezujemo bolj z republikanskim taborom. Donald Trump z rasističnimi opazkami opleta zelo prostodušno – Clintonova je to v boju proti Obami počela subtilnejše.

Igranje na žensko karto
A njen seznam udarcev pod pas je kljub temu dolg – navsezadnje se je demokratski preliminarni boj pred osmimi leti zavlekel pozno v maj. Ko je bila stisnjena v kot, je Clintonova redno zaigrala na žensko karto in vlogo žrtve, ki jo napada šest moških protikandidatov. Ko je iz obrambe prešla v napad, pa je njen tabor (ob Billovi pomoči) Obamo slikal kot neizkušenega, na dan je privlekel njegovo domnevno mamilarsko preteklost, spretno so podpihovali teoretike zarot, da je musliman (tudi z domnevnim razpečevanjem njegove fotografije v afriški obleki), tistim, ki jih je motila Obamova barva kože, pa dali zadoščenje, ko so obelodanili Obamovo povezavo z radikalnim temnopoltim pastorjem.

Med obtožbami, ki so letele s Hillaryjine strani, so še tiste, da je Obama plagiator, da je vse, kar lahko pokaže, "protivojni govor iz leta 2002", da zmaguje zgolj v "temnopoltih" državah in da je elitnik. Obamovi podporniki so takrat ugotavljali, da senatorju besede Clintonove škodijo bolj kot kar koli, kar izreče republikanski tekmec John McCain. Tudi takratni Delov dopisnik Boris Čibej je pisal, da se tabor Clintonove zateka k napadom, "ki se jih ne bi sramovali niti najbolj nizkotni republikanski propagandisti".

Ko tudi to ni pomagalo, je njen tabor skušal izsiliti, da bi se dodatno šteli glasovi držav, ki so jih zaradi kršenja pravil diskvalificirali, kljub svojemu dolgoletnemu angažmaju za nadzor nad orožjem pa se je začela dobrikati Nacionalni orožarski zvezi. "Bil sem prijatelj s Hillary Clinton, preden sva začela to kampanjo. Prijatelj bom s Hillary Clinton, ko bo te kampanje konec," je dejal Obama februarja 2008, preden so sledili še trije meseci umazane kampanje. A ko je bila Obamova zmaga enkrat neizogibna, sta sekiro res zakopala, čeprav je njen nekdanji glavni strateg Mark Penn priznal, da je bila negativna kampanja, v kateri so hoteli čim bolj očrniti Obamo, zavestna strategija. Strategija, ki pa se je Clintonovi maščevala.

Stari triki
Osem let pozneje je predvolilni štab Clintonove videti precej drugače kot leta 2008, a taktika ostaja ista. Tudi tokrat je šla v boj za nominacijo samozavestno, občutek neizogibnosti predsednice Clintonove je bil v javnosti še večji kot prvič. Nepričakovano navdihnjena Sandersova kampanja, ki je načelnega moža ljudstva dvignila v enakovrednega tekmeca finančno podprti, strah vzbujajoči mašineriji po imenu Clinton, je Hillary pognala spet k starim trikom. Dejstvo je, kot je že avgusta lani, davno pred pravim Sandersovim vzponom, ugotavljal sicer senatorki naklonjen Washington Post, da Hillary preprosto - ni dobra kandidatka.

Njena zborovanja ne pritegnejo dolgih vrst, kot se vijejo pred Berniejevimi shodi. Njeni govori zvenijo naučeni, nenavdihnjeni in robotski, njena podoba skrbno premišljena in izdelana, njena politika pomeni korak nazaj od Obamove, ne pa koraka naprej, edina revolucija, ki jo prinaša, je sprememba spola v Ovalni pisarni, kar pa v resnici za smer ZDA za naslednjih morebiti osem let ne pomeni prav nič. Okoli sebe je zbrala premožne donatorje in hollywoodske zvezdnike, na njenih zborovanjih poje Katy Perry, denar zanjo zbirata zakonca Clooney, na svoji strani ima medije, ki Sandersa pozivajo k odstopu že tam nekje od Iowe dalje, a ji vse skupaj kaj dosti ne pomaga, da bi zares prepričljivo ugnala "betežnega komunajzarskega strica s smešnim naglasom", kot precej bolj priljubljenega Sandersa odpravljajo njegovi nasprotniki.

Nekdanji ameriški državni sekretarki Madeleine Albright, veliki podpornici Clintonove, pa je (ob Hillaryjinem ploskanju) uspelo feminizem zreducirati na brezpogojno podporo ženski v volilnem boju. "V peklu obstaja posebno mesto za ženske, ki si ne pomagajo. Ljudje govorijo o revoluciji, kakšna revolucija bi bila imeti žensko za predsednico," je februarja na shodu pred preliminarnimi volitvami v New Hampshiru dejala Albrightova in pri tem pozvala vse tiste volivke, ki nočejo pristati v peklu, da pač obkrožijo kandidata glede na spol, ne pa glede na lasten razum in preference. (Na tej točki si velja še enkrat prebrati slovarsko definicijo feminizma,)

Izogibanje soočenju na svojem terenu
"S Sandersom smo pripravljeni imeti soočenje samo, če spremeni ton. Senator Sanders ne odloča o tem, kdaj se bomo pomerili na soočenju, še posebej ne ob negativni kampanji, ki jo vodi," je v ponedeljek na Sandersove pozive Clintonovi, da bi se pomerila na soočenju pred volitvami v "njenem" New Yorku 19. aprila, odgovoril glavni strateg Clintonove Joel Benenson.
Z "negativno kampanjo" je imel Benenson verjetno v mislih Sandersova opozorila, da Clintonova redno spreminja politični položaj, glede na to, kam veter piha, naj si bo to podpora iraški vojni, podpora prostotrgovinskim sporazumom, podpora t. i. domoljubnemu zakonu, ki je močno okrnil človekove pravice, ali pa regulacija Wall Streeta. Sanders je glasoval proti prvim trem točkam in za regulacijo Wall Streeta, medtem ko je Clintonova podprla tako iraško vojno kot prostotrgovinske sporazume, z Wall Streetom pa si je tako na "ti", da je samo s svojimi govori pred tamkajšnjimi bankirji v žep pospravila po četrt milijona za en nastop, v katerem je "zvenela bolj kot upravna direktorica Goldman Sachsa", kot se spominja eden od slušateljev, ki ga navaja Politico.

Da tabor Clintonove Sandersa obtožuje negativne kampanje, je, milo rečeno, ironično. Vermontski senator se namreč ponaša, da v svoji kampanji ne uporablja negativnih oglasov in do danes še ni objavil niti enega, v katerem bi neposredno napadal svojo tekmico. Se pa mora kandidat, ki je že začel kampanjo s skoraj 400 superdelegati manj, redno spopadati s poleni, ki mu jih pod noge meče tabor nasprotnice, in neprikrito pristranskostjo ameriških medijev, ki mu tudi ob zmagah naklonijo le malo prostora – razen, kadar so to naslovi tipa "Dober boj, dostojen poskus, zdaj pa je čas za umik". Mimogrede: taki naslovi so se pisali že v tistih februarskih tednih, ko je bil Sanders s popolnoma enakim številom delegatov kot Obama v istem obdobju pred osmimi leti.

Neresnice Clintonove
Ker se prav veliko umazanije o Sandersu, enem najbolj načelnih senatorjev, ki sredstva, podobno, kot je to počel Obama, zbira predvsem z manjšimi prostovoljnimi prispevki zavzetih podpornikov, in ne z zajetnimi donacijami korporacij, ki stojijo za Clintonovo, ne da najti, se Clintonova zateka k neresnicam, demokratski strankarski minotaver k proceduralnim trikom, mediji pa k - Berniejevemu mrku.

V gospodarsko propadlem Michiganu je tako Sandersu uspelo zmagati tudi zato, ker je, v nasprotju s Clintonovo, vseskozi glasoval za ohranitev delovnih mest doma, medtem ko je Hillary tako pod Billom Clintonom in kot državna sekretarka podpirala prostotrgovinske sporazume, zdaj pa jim nasprotuje. Sandersa je obtožila, da je glasoval proti reševanju ameriške avtomobilske industrije, a se je hitro izkazalo, da to ni res. Sanders pa se mora tudi braniti očitkov, da je zagovornik nošnje orožja, čeprav ga Nacionalna orožarska zveza redno uvršča na seznam sebi nenaklonjenih politikov. Je pa res, da se ni strinjal s tem, da bi odgovornost za nasilje s strelnim orožjem prevzeli izključno izdelovalci orožja.

"Še celo z dvomestnim vodstvom pred volitvami se ji ni uspelo ogniti negativnim taktikam, ki bi ji na dolgi rok lahko škodile," je po volitvah v uvodniku opozarjal New York Times. "Če upa, da bo kot nominiranka stranke lahko poenotila demokrate, njeni poskusi blatenja g. Sandersa, kot je to počela ta teden, niso pravi način."

Nepravilnosti v Arizoni
Zgodba zase so preliminarne volitve v Arizoni 22. marca, kjer je Sanders izgubil s 40 odstotki proti 57,6, pri čemer je več tisoč volivcev, pretežno Sandersovih, ki so tudi po pet ur čakali na oddajo glasu, ostalo pred zaprtimi vrati volišč. Razlog? Čeprav se je število prijavljenih volivcev v tej zvezni državi v zadnjih štirih letih povečalo s 300.000 na 800.000, se je število volišč zmanjšalo z 200 na samo 60, kar je bilo še posebej očitno v revnejših soseskah z latinskoameriškim prebivalstvom. Za nameček pa številni registrirani volivci poročajo, da njihovega imena ni bilo na seznamu.

Sandersov tabor je vložil pritožbo, DNC jo še proučuje, zgodbo o nepravilnostih pa so ameriški mediji pretežno zakopali nekam na konec izdaj. Ob tem velja spomniti, da je Obamov tabor leta 2008 samo v Nevadi preiskoval kar 200 kršitev z volišč, od prezgodnjega zapiranja do tega, da je uradnikom zmanjkalo obrazcev za registracijo – vse omenjeno na škodo Obame.

In medtem ko Clintonova tudi ob podpori medijev poziva Sandersa k umiku, da bi "lahko pozornost namenila republikancem" (sama je to uslugo Obami naklonila šele popolnoma pri koncu vseh preliminarnih soočenj, ne glede na to, da je bila bitka takrat že bolj odločena njemu v korist, kot je zdaj njej v korist), Seth Abramson v Huffington Postu navaja "ducat razlogov, zaradi katerih so Sandersovi volivci upravičeno jezni na medije", ki njihovemu kandidatu kljub trem res prepričljivim zmagam prejšnji teden (Washington, Havaji, Aljaska) še vedno ne namenjajo pozornosti. Če izpostavimo zgolj nekatere:

1. Po zadnji anketi Bloomberga Sanders vodi pred Clintonovo z 49 odstotki proti 48 odstotkom.
2. V hipotetičnem boju s Trumpom se Sanders skoraj v vseh ključnih zveznih državah, ki običajno odločijo zmagovalca, odreže precej bolje kot Clintonova. In v hipotetičnem glavnem boju Sanders – Trump prvi drugega premaga s 24 odstotki, medtem ko Trump za Clintonovo zaostaja zgolj za nekaj odstotnih točk.
3. Clintonova na svoje največje shode pritegne do okoli 5.000 udeležencev – pri Sandersu je ta številka 10.000, večkrat se jih je zbralo tudi več kot 25.000.

4. Sanders je senator že 25 let, kar pomeni, da mu pomanjkanja izkušenj in političnega znanja težko očitajo.
5. Sanders je z najbolj ljudsko predsedniško kampanjo do zdaj zbral vrtoglavih 140 milijonov dolarjev – a mediji so več poročali o Trumpovem blatenju Heidi Cruz, soproge Teda Cruza. Samo februarja je zbral 42 milijonov dolarjev – Hillary pa 30.
6. Clintonova je na očeh javnosti že 25 let, Sanders pa v resnici šele od aprila lani. Takrat je imela Clintonova v prvih anketah 61 odstotkov podpore, Sanders pa 4 (!).
7. Ko mediji navajajo vse zvezne države, ki jih je osvojila Clintonova – predvsem na jugu, z visokim deležem temnopoltega prebivalstva, ki redno glasuje za njo, ob tem ne navajajo, da gre v glavnem za države, ki so v resnici republikanske, tako da na glavnih volitvah redno glasujejo rdeče, in v katerih je tudi Obama leta 2008 izgubil proti McCainu (Alabama, Misisipi, Južna Karolina, Arkansas, Louisiana, Tennessee …)
8. Glavne volitve nemalokrat odločijo neodvisni volivci. In ti praviloma glasujejo za Sandersa.
9. Še vedno ni volilo 22 zveznih držav s skoraj 45 odstotki delegatov, z zmagami v Washingtonu, na Havajih in Aljaski pa je Sanders zmanjšal delegatski zaostanek za Clintonovo na 45:55 odstotkov (tu niso všteti superdelegati, ki lahko do konvencije še zamenjajo strani, še posebej, če bi izidi volitev govorili temu v korist).

Sanders - nepredstavljivi zmagovalec
"Ne spominjam se, kdaj bi se kateri predsedniški kandidat odrezal tako dobro brez vsakršnega korporacijskega denarja, konvencionalni mediji pa bi bili tako nastrojeni proti njemu kot proti Bernieju Sandersu," je ob tem pred dnevi na svojem Facebooku zapisal ameriški politični komentator Robert Reich, minister za delo v Clintonovi administraciji, ki še vedno meni, da ima Sanders dobre možnosti za nominacijo.

Reich razloge za papagajsko ponavljanje medijev, da Sanders pač ne more zmagati, išče v esteblišmentu demokratske stranke, ki si preprosto ne more predstavljati Sandersa kot zmagovalca. "To pa zato, ker ne poslušajo Berniejevega sporočila in njegove odmevnosti med volivci (celo nekaterimi republikanskimi). Ne vedo, kako odločeni so Američani, da naredijo konec kopičenju bogastva in politične moči, ki razjeda naše gospodarstvo in demokracijo," piše Reich.

Američani, o katerih govori Reich, so Sandersovi podporniki, v veliki večini mladi, za katere socializem ni več umazana beseda, ampak več kot dobrodošla alternativa kapitalizmu, ki jih je pahnil v začarani krog odplačevanja posojil in najemanja hipotek, kapitalizma, ki ga v njihovih očeh predstavlja Clintonova. Ko Clintonova leta 2008 nazadnje ni osvojila nominacije, so njeni podporniki povečini podprli Obamo in mu pomagali do zmage.

Osem let pozneje Clintonova, če bo nominirana, ne more računati, da bo tovrstno prelivanje podpornikov iz Sandersovega bazena samoumevno. Še posebej, če bodo ti menili, da se že tako nepriljubljena in polarizajoča Clintonova uporablja umazane taktike. In če se vsi ti na novo registrirani volivci, ki jih je za opravljanje državljanske dolžnosti navdihnil prav Sanders, 8. novembra ne prikažejo na voliščih, Trump nenadoma nima več tako zelo slabih možnosti za zmago.